Skupina sčasoma začne verjeti, da je dovolj dobra, ker si to sama govori?
V vsaki organizaciji, ki deluje v zahtevnem, nepredvidljivem okolju — naj bo to gorsko reševanje, alpinizem, civilna zaščita ali katerakoli druga dejavnost, kjer je napaka lahko usodna — se sčasoma razvije poseben notranji svet. Svet pravil, navad, ritualov, prepričanj in tihega razumevanja, kako se stvari »pri nas« počnejo. Ta svet daje občutek pripadnosti in stabilnosti, a hkrati skriva nevarnost, ki je pogosto nevidna, dokler ni prepozno.
Kultura varnosti ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe. Je nekaj, kar je treba graditi, preverjati, pretresati in znova sestavljati. In prav zato imajo v mnogih državah in organizacijah pomembno vlogo ljudje, ki prihajajo od zunaj — ne (zgolj) kot kritiki, temveč kot ogledalo. V tujini jim pravijo »external evaluators, independent assessors, neodvisni opazovalci«. Njihova naloga ni, da bi učili, temveč da bi videli. Da bi opazili tisto, kar skupina sama ne more ali ne želi videti.
Notranji in zunanji opazovalci: razlika, ki določa kulturo varnosti
Notranji opazovalec je pogosto preobremenjen z drugimi nalogami, včasih celo vodi projekte, ki bi jih moral ocenjevati. Težko ohranja kritično distanco, ker je vpet v odnose, hierarhijo in pričakovanja. In pogosto ostane sam — brez strokovne podpore, brez možnosti, da bi se razvijal kot evalvator, ker organizacija njegove vloge sploh ne razume kot samostojne stroke.
Zunanji opazovalec je drugačen svet. Ni del skupine, zato vidi stvari, ki jih notranji ne more več videti. Prinese svež pogled, neodvisnost, sposobnost postavljanja »neumnih vprašanj«, ki so pogosto najbolj pomembna. Ko je dobro izbran, združuje evalvacijsko znanje z razumevanjem področja — zdravstva, reševanja, skupnostnih programov, varnosti. Prav ta kombinacija je njegova največja moč.
A tudi zunanji opazovalec ima svoje izzive. Potrebuje čas, da razume organizacijo, da spozna ljudi, da odkrije, kje so resnična vprašanja. Včasih ne ve, česa ne ve — in to lahko upočasni proces. A ravno ta začetna distanca je tisto, kar omogoča objektivnost.
Če povzamemo: notranji opazovalec razume organizacijo, a je ujet v njen svet. Zunanji opazovalec ne pozna sveta, a zato vidi, kar drugi spregledajo.
Ko se organizacija zanaša le na lastne oči, se počasi začne dogajati nekaj povsem človeškega: samozadostnost. Vaje postanejo potrditev, ne preizkus. Rezultati se merijo po občutku, ne po dejanskih podatkih. Napake se ne iščejo, ker bi lahko zmotile občutek, da je vse v redu. In tako se počasi, skoraj neopazno, gradi iluzija kompetentnosti — prepričanje, da smo dobri, ker smo vedno bili dobri, ker smo preživeli, ker se nam še ni zgodilo nič hudega.
Toda varnost ni posledica sreče. In ni posledica tradicije. Varnost je posledica dvoma. Posledica vprašanj, ki jih je neprijetno postaviti. Posledica pogleda nekoga, ki ni del naše zgodbe in zato vidi stvari drugače.
Zunanji opazovalec je tisti, ki stoji ob strani in opazuje vajo, ne da bi bil del nje. Ne pozna naših notranjih šal, ne pozna naših hierarhij, ne pozna naših »tako pač delamo«. Prav zato lahko vidi, kje se je skupina prehitro zadovoljila z odgovorom, kje je improvizacija postala navada, kje je hitrost zamenjala natančnost. Vidi, kje se je samozavest prevesila v prepričanje, da se nam ne more zgoditi nič nepričakovanega.
Brez tega pogleda se organizacija zapre vase. Postane sistem, ki sam sebe prepričuje, da je dober, ker nima nikogar, ki bi mu povedal drugače. Kritičnost se zamenja z lojalnostjo, vprašanja z molkom, dvom z rutino. In ko pride trenutek resnice — nesreča, plaz, tehnična napaka, napačna odločitev — se pokaže, da je bila samozavest zgrajena na pesku.
Kultura varnosti (torej) ni kultura popolnosti. Je kultura dvoma. Kultura, v kateri je dovoljeno vprašati, zakaj nekaj počnemo tako, kot počnemo. Kultura, v kateri je zunanje oko dobrodošlo, ne kot grožnja, temveč kot pomoč. Kultura, v kateri vaje niso predstava, temveč priložnost za učenje. Kultura, v kateri se ne bojimo priznati, da nečesa ne znamo — ker vemo, da je to prvi korak k temu, da bomo to znali.
V gorah, v reševanju, v vseh dejavnostih, kjer je meja med uspehom in tragedijo tanka, je največja nevarnost prav samozadostnost. Prepričanje, da smo dovolj dobri, ker smo vedno bili. Da vemo, ker smo že doživeli. Da razumemo, ker smo preživeli.
A gora ne pozna naše zgodovine. Ne zanima je, koliko vaj smo opravili, koliko let imamo izkušenj, koliko uspešnih akcij je za nami. Gora zahteva ponižnost. In ta skromnost se začne tam, kjer se konča samozadostnost.
Zato je zunanji pogled dragocen. Ne zato, ker bi bil pametnejši. Temveč zato, ker je drugačen. Ker vidi, kar mi ne vidimo več. Ker nas spomni, da varnost ni stanje, temveč proces. In da se ta proces nikoli ne konča.
Ker pa je sistem brez zunanjega nadzora, kot takšen, vzpostavljen v celotni državi (tipičen primer so npr. od države plačani mediji), so seveda te besede le nekaj, kar bo izzvenelo v prazno. Morda pa bo kdo hudo jezen, ker bo spoznal, da so se napake in tragedije (tudi na usposabljanjih) zgodile zaradi samozadostnosti sistemov (zaščite in reševanja). Tedaj zložene črke že niso povsem zaman … V Sloveniji imamo veliko znanja, predanosti in izkušenj, a prav zato se pogosto ujamemo v past, ki jo poznajo številne organizacije po svetu: prepričanje, da zmoremo vse sami. Pri vajah, usposabljanjih in taktičnih preizkusih se skoraj vedno zanašamo na notranje ocenjevalce – ljudi, ki so del iste ekipe, iste kulture, istega načina razmišljanja. Zunanji opazovalec ni grožnja, temveč ogledalo. Je tisti, ki razbije iluzijo, da je vse v redu samo zato, ker se tako zdi. Je tisti, ki pomaga graditi kulturo varnosti, ne kulturo udobja. In prav to je tisto, kar nam v Sloveniji vse bolj manjka (izrazito na področjih podeljenih koncesij): kritičen zunanji pogled, ki nas (za)drži budne, poštene in pripravljene. Glede na vodstva nekaterih organizaciji bi morda lahko namesto opazovanja uporabili tudi hospitaliziranje.
Naslovno vprašanje smo si torej poskušali sami razložiti – iz oči zunanjega opazovalca. In ker pišemo pretežno (le) o gorah, reševalcih, vodnikih, inštr… Drugič pa morda (še) o tem, kam za vraga so izginili kleni alpinisti?
BŠ
