Dolina Yosemite, kjer so nedavno plezali tudi naši alpinisti, je zelo zanimiva – Čeprav je doživetje za plezalca, pa je tod videti še marsikaj drugega
Yosemite Valley je osrednja točka narodnega parka, ki obsega površino okoli 4000 kvadratnih kilometrov. Dolina meri sicer le droben delček tega, toda ker leži v višini okoli 1300 metrov in jo obdajajo monolitne stene visoke tudi 1000 in več metrov, daje popoln vtis gorske pokrajine. Če k temu prištejemo še številna jezera in ledeniške potoke ter slapove, najvišji pada najprej 500 metrov globoko, nato pa v številnih kaskadah še dobrih tisoč, je slika že skoraj popolna. Področje je zaradi hitrih avtocest le štiri ure oddaljeno od San Francisca.
Menda je šele leta 1833 prvi belec stopil v to dolino. Pred tem pa so jo redki pustolovci lahko opazovali le z robov in se čudili globokim prepadom. In potem je vest o globoki in lepi travnati dolini hitro obšla kontinent.
Yosemitska dolina je kmalu postala privlačna točka za izletnike. Med prvimi je prišel James Hutchings (1855) in se kar po vrsti poskušal povzpeti na vse vzvišene točke. Dobrih deset let kasneje je John Muir, pionir kalifornijskih plezalcev lepote doline razširil po vsem svetu. Šele potem so prišli znanstveniki in jo raziskali topografsko in geološko.
Sledilo je obdobje klasičnih vzponov na vrhove, ki so se uprli prvim obiskovalcem. Na vrsto so prišli tudi vrhovi kot npr. Half Dome in Mount King, ki so jih pred tem imeli za nezavzetne. In nato je sledilo obdobje mrtvila, ki so ga motili le redki posamezniki. Šele na začetku tridesetih let se je tod alpinizem spet premaknil z mrtve točke, in sicer pod vplivom Evrope. Do tedaj so se namreč celo najtežjih vzponov lotevali kar brez varovanja in je zato šele uporaba vrvi (1931) odprla nove možnosti. V osmih letih do pričetka zadnje vojne – je bilo nato v Yosemite preplezanih kakih štirideset novih smeri.
Leta 1945 je prišel v dolino kovač po imenu John Salathé in pričel plezati, ker so mu zdravniki svetovali življenje na svežem zraku in veliko gibanja. In še dva dejavnika sta vplivala na to, da je postal legenda doline: njegova neizčrpna volja in razvijanje plezalnih klinov specifičnih za tamkajšnjo kamenino. Evropski klini so se jim namreč kar po vrsti lomili in zvijali: kovač pa jih je s svojo po klicno spretnostjo začel izdelovati kar iz osi Fordovih avtomobilov. Z njimi in v spremstvu Nelsona je kot prvi preplezal jugozahodno steno Half Doma, za katero bi drugače potrebovali številne svedrovce. Steck je bil vodja generacije za Salathejem in njegove smeri še sedaj z veseljem ponavljajo tudi najboljši plesalci. In potem Mark Powell, ki je v eni sezoni preplezal kar deset izredno težkih klasičnih smeri. Spominjajo pa se ga le redki, čeprav je virtuozno obvladal celo smeri ocenjene s 5.9.
Prva smer v El Capitanu (Nos: VI, 5. 8. A 3) je delo Hardinga, Merrya in Whitmora. V sedemnajstih mesecih (1957/58) so plezalci v steni prebili skupno kar 47 dni in zabili 125 svedrovcev ter od vrha do tal napeljali fiksne vrvi. Samo končni naskok je trajal 13 dni. Vesel nad tem uspehom se je Harding nato obrnil še k drugim stenam in jih s svedri ter dolgotrajnim obleganjem premagoval tam, kjer si kaj takega nihče ni upal niti misliti. Drugi pa so ga kritizirali zaradi pretirane skrbi za varnost.
Pred vstopom v šesto desetletje sta postala osrednji osebi Patt in Robins. V spremstvu Prosta in Pitschena sta opravila prvo ponovitev (1960) Hardingove smeri v El Capitanu in to v šestih dneh in pol, brez spuščanja iz stene. To je prepričalo druge, da se dajo tudi najvišje stene premagovati brez fiksnih vrvi in namesto oblegovalnega sistema s fiksnimi vrvmi in navezo štirih, so prešli h klasičnemu sistemu plezanja.
Tujci so prišli prvič v dolino leta 1960 in se vrnili domov seznanjeni s tedaj nepoznano tehniko plezanja ter svojstveno filozofijo tamkajšnjih plezalcev, Yosemiti so postali najbolj zaželen cilj plezalcev z vsega sveta.
Prvim navezam najboljših plezalcev iz Avstrije, Francije, Švice in Anglije so se letos med 17. majem in 13. junijem pridružil (po več letnih pripravah) tudi naši plezalci: Janez Dolžan, Janez Gradišar, Janez Lončar, Miha Smole, Dušan Srečnik in Nejc Zaplotnik (na fotografiji) o čemer smo že poročali. Vrnili so se obogateni z izkušnjami, ki so si jih nabrali v enajstih različnih smereh, med katerimi jih je nekaj, ki jih ponavaljalci uvrščajo med najtežje na svetu.
Večina yosemitskih plezalcev uporablja blizu 30 metrov dolge vrvi. Prednost imajo pletene, seveda pa ena ne zadostuje in tudi obrabijo se izredno hitro. Število in vrsta klinov se spreminja od kalibra vapena. Tisti, ki se odločijo za kaj težjega morajo imeti bogato zbirko Cr-Mo klinov, rurpe in bonge, kaveljčke, matice in vrsto druge ropotije, za katero v Evropi, komajda vemo. Žimarji so nujno potrebni, vsaj v najtežjih smereh. Z njimi si drugi v navezi pomaga navzgor in med tem izbija kline, ki (če se le da) morajo iz stene, da bi tudi za druge ostala smer taka, kot jo je izoblikovala narava (toda z razbitimi počmi). Z njimi pa si v sistemu škripcev pomaga tudi prvi, ki med tem ne da bi pomagal drugemu na stojišču, vlači opremo, ki jo je lahko v »šesticah« tudi petdeset in več kilogramov. Večina od tega je tekočina, ki jo pri povprečno 30 stopinj Celzija plezalci tudi naj bolj potrebujejo.
In kako je z ocenami? Težko jih primerja kdo, plezanja sam ni poskusil! Celo naši plezalci, ki imajo za seboj najtežje ponovitve doma in na tujem, sedaj pa so jih spoznali v ZDA, si niso povsem na čistem z decimalnim sistemom. Le to jim je jasno, da kaj tako težkega, kot v Capitanu, se niso plezali.
Pomagajmo si zato z grobim pregledom, ki ga najdemo v evropski literaturi (in se le malo razlikuje od razlage v ameriških vodnikih). Ameriška 1 je po UIAA lestvici 1.2 in 3 naj bi bila naša dvojka in 4 spodnja meja trojke. Pri 5 pa se prično decimalke: 5.1, 5.2, 5.3 in tako dalje, vse do 5.11, naj bi bila že skoraj naša VII, ki so jo ustoličili šele leta 1970. Podobno je tudi z ocenami za tehnično plezanje, saj so menda sedaj prišli celo že do A6.
In kaj pomenijo rimske številke od I do VI? Ta ocena naj bi vsaj grobo razlikovala razne »petice«, Upošteva dolžino smeri, povprečno težavnost, izpostavljenost …
Pripomniti pa moramo, da se v zadnjem času tudi ameriški plezalci počasi nagibajo k temu, da bi prevzeli skalo UIAA, čeprav je tudi ta še daleč od tega, da bi reševala vse probleme. Ima pa precej več pristašev in tudi to je nekaj!
Za konec se nekaj besed o življenju v Dolini pod El Capom, kot ga plezalci imenujejo po domače. Čeprav pomeni Yosemite zadnje doživetje za plezalce, pa naj pride od koder koli, še ni rečeno, da se bo tod tudi dobro počutil. Yosemite je namreč eden najbolj prenapolnjenih nacionalnih parkov na svetu. Prav letos se pripravljajo, da bi zmedo v prihodnje reševali s pomočjo računalnika, vedno gostejši avtomobilski promet in težave s smogom pa zmanjša s prepovedjo individualnih voženj po parku. K neurejenemu življenju v dolini prispevajo svoje tudi visoke monopolne cene, pa hipiji in vse pogostejše kraje, pri katerih sodelujejo celo medvedi, ki jih tod ni malo. Med vsemi tem anahronizmi pa skušajo napraviti red uslužbenci parka-rendžerji, ki med drugim skrbe celo za organizacijo reševalne službe, zato da v take smeri ne odhajajo dovolj pripravljeni plezalci in še kup drugega.
Franci Savenc
