Ko se izprazni (umetno) gorsko jezero

Pogled k sosedom, da (lažje) vidimo vse zablode naše (?) politike in nesposobnosti stroke

V Zillertalu v Avstriji se je pred kratkim zgodil redek prizor: Schlegeis Stausee, eden največjih avstrijskih visokogorskih rezervoarjev, je bil popolnoma izpraznjen. Ta umetni vodni zbiralnik, zgrajen med letoma 1965 in 1971, lahko shrani 126,5 milijona m³ vode, dolina v kateri voda obstane je globoka do 116 metrov, jez pa meri 725 metrov v dolžino in 131 metrov v višino.
To ni le turistična znamenitost, temveč ključni del avstrijske hidroenergetske infrastrukture, ki zagotavlja stabilno proizvodnjo elektrike in regulacijo visokih voda.
A tokrat je prazen. Popolnoma.

Zakaj ga izpraznijo? (Dolgoročno načrtovanje, ki ga v Sloveniji pogosto pogrešamo)
Vsakih nekaj let morajo upravljavci rezervoar izprazniti (zadnja popolna izpraznitev jezera Schlegeis je bila pred 13 leti), da lahko pregledajo: podvodne konstrukcije, jeklene vodne strukture, iztoke in vodotoke, ter celotno infrastrukturo, ki je običajno skrita pod več deset metri vode.
Izpraznitev poteka počasi, več tednov, najprej skozi turbine, nato skozi spodnji odtok, ki ga odprejo postopoma, da zmanjšajo vpliv na ekosistem.
Ko so dela končana (predvidoma ob koncu marca), se rezervoar ponovno polni — z naravnimi padavinami in taljenjem snega — in do konca poletja spet doseže polno zmogljivost.
To je primer dolgoročnega, odgovornega upravljanja vodnih virov, ki ga Avstrija obvlada že desetletja.

Schlegeis kot simbol sodobnega gorskega sveta
Schlegeis ni le energetski objekt. Je tudi ena najbolj prepoznavnih točk v Alpah.
Viseči most pri Olpererhütte, ki se dviga nad jezerom, je postal ena najbolj fotografiranih lokacij na Instagramu — do te mere, da je treba poleti čakati v vrsti za fotografijo.
A za lepimi razgledi stoji resna infrastruktura, ki omogoča: obnovljivo energijo,
regulacijo vodnih tokov, stabilnost elektroenergetskega sistema, in dolgoročno upravljanje z vodo.

Zakaj bi morali v Sloveniji graditi mokre rezervoarje — in ne suhih zadrževalnikov
Slovenija, ki se vse bolj nagiba k srednjemu veku, se že leta vrti v krogu razprav in izdelave o suhih zadrževalnikih, ki služijo predvsem poplavni varnosti. A suhi zadrževalniki ne shranjujejo vode, ne proizvajajo energije, ne pomagajo pri suši in ne stabilizirajo elektroenergetskega sistema.
Mokri rezervoarji pa lahko:
1) Shranjujejo vodo za sušna obdobja
Podnebne spremembe prinašajo dolga sušna obdobja. Mokri rezervoarji omogočajo, da vodo zadržimo, ne pa da jo pustimo odteči v morje.
2) Proizvajajo obnovljivo energijo
Hidroelektrarne so najstabilnejši vir obnovljive energije — delujejo tudi, ko ni sonca in vetra.
3) Blažijo poplave in suše hkrati
To je ključna prednost, ki je suhi zadrževalniki nimajo.
4) Omogočajo večnamensko rabo prostora
Turizem, rekreacija, ribištvo, lokalni razvoj — vse to je mogoče ob mokrih rezervoarjih.
5) Povečujejo energetsko neodvisnost države
Avstrija, Švica in Italija to razumejo. Zato imajo desetine visokogorskih rezervoarjev.
Slovenija pa se pogosto ustavi pri birokraciji, nasprotovanjih in kratkoročnih pogledih.

Lekcija iz Alp: voda je prihodnost
Schlegeis nas uči, da so veliki sistemi mogoči, če so: premišljeni, dolgoročno načrtovani, strokovno vodeni, in družbeno sprejeti.
Slovenija ima relief, znanje (?) in hidrološke razmere, ki bi omogočale gradnjo podobnih objektov — a manjka politična volja in strateška vizija. Stroka pa je žal ujeta v …