Gorništvo in alpinizem ter gorsko vodništvo so bili kot dejavnosti dolgo časa razumljeni kot moški svet. Danes je drugače, a stari vzorci še vedno vztrajajo: strukturne ovire, kršitve meja, seksistični komentarji. Je (že) čas, da se (tudi) v gorah vzpostavi resnično spoštljivo in enakopravno okolje?
V obširnem članku na Berg und steigen je Nadine Regel poskušala osvetliti – oziroma potemniti to najmanj neokusno dogajanje in neprimerno ravnanje (v gorskem okolju). Nemška gorska vodnica Raphaela Haug je v zimski sezoni 2025 doživela dogodek, ki je ni pustil ravnodušne in ga je kasneje opisala na Instagramu. Med večdnevnim vodenim izletom z nočitvijo v koči so jo kolegi, s katerimi je sicer imela profesionalen odnos, zasipali s seksističnimi pripombami. Vzdušje je bilo od začetka neprijetno: »Zate bi naredil vse, draga,« ali »Si zadovoljna z mano? Gorski vodniki v tvoji sobi so videti dobro.« Prišlo je tudi do fizičnih posegov v njen osebni prostor – eden od moških jo je objel in ji predlagal, da bi šla z njim na pijačo.
Sprva je bila le jezna in je poskušala vse skupaj odmisliti. A trenutek, ki se ji je vtisnil v spomin, je bil povezan s kovinskim drogom, ki je bil postavljen sredi njene sobe. Eden od moških je vprašal, čemu služi, drugi pa je pripomnil: »Raphaela bo nocoj plesala na njem za nas.«
V majhnem prostoru je nastala tišina – trije moški, ena ženska. »Zmrznila sem,« pravi Haug. Ko je vprašala, zakaj ne bi plesal on, je dobila odgovor: »Saj je samo šala.« A zanjo to ni bila šala. Vse drobne pripombe preteklih dni so se sestavile v jasen vzorec, ki jo je spremljal še dolgo.
Sprva je svojo izkušnjo razumela kot nekaj osebnega, a pogovori s prijateljicami so razkrili, da je podobnih zgodb veliko. »To je bil le en trenutek med tisočimi čudovitimi v gorah,« pravi, »a ta je bil preveč.« Poudarja razliko med iskrenim komplimentom in seksistično pripombo – namen je tisti, ki loči spoštovanje od poniževanja.
Kršitve meja niso izjema
Dogodki, kot jih je doživela Haug, niso osamljeni. V začetku leta 2024 je podkast Bergfreundinnen odprl temo seksizma v gorah in razkril številne zgodbe o prečkanju meja v prostoru, ki naj bi bil varen, svoboden in navdihujoč.
Tudi odzivi na članke v Süddeutsche Zeitung so pokazali, da se podobne izkušnje dogajajo povsod po Alpah.
Gre za vzorce, ki ženske razvrednotijo, prestrašijo ali utišajo. Seksizem v gorah je odraz širše družbe. Kot opozarja Katharina Mayer iz Nemškega alpskega kluba, seksizem ni nedolžen – je temelj piramide nasilja. Začne se z žaljivim jezikom in stereotipi, ki se lahko stopnjujejo v resnejše oblike zlorabe. Zato se v alpinističnih organizacijah uvajajo programi ozaveščanja, izobraževanja in jasnih pravil ravnanja.
Andrew Kirkpatrick: »Ko se pojavijo takšne zgodbe, kar se dogaja ves čas, vedno poskušam poudariti, da imaš v povprečnem življenju 100.000 interakcij z drugimi ljudmi in koliko od teh ne glede na to, ali si moški ali ženska, je več kot le nadležnih ali celo kriminalnih?«
Spremembe so možne, a odpor ostaja
Usposabljanja za trenerje, mladinske voditelje in učiteljske ekipe postajajo ključna. Število prijavljenih incidentov narašča – kar strokovnjaki razumejo kot znak, da se ljudje opogumljajo in iščejo podporo.
Veliko primerov vključuje mlade, a tudi odrasli poročajo o subtilnih oblikah vsakdanjega seksizma.
Na kočah se pojavljajo plakati, smernice in izobraževanja, a izvajanje je pogosto prepuščeno posameznikom. Kljub odporu se kaže premik, zlasti med mlajšimi generacijami.
Francoska alpinistka Lise Billon opozarja, da se kljub napredku pojavljajo novi izzivi – tudi zaradi vpliva mizoginih spletnih osebnosti in politikov. Sama dobro pozna težave, s katerimi se ženske v alpinizmu še vedno soočajo. Leta 2024 je skupaj s soplezalkama kot prva ženska naveza preplezala jugovzhodni greben Cerro Torreja, enega najtežjih vzponov na svetu. Kljub izjemnim dosežkom pa poudarja, da priznanje ne sme biti odvisno od spola, temveč od kakovosti vzpona.
Billonova opozarja na subtilne mehanizme, ki spodkopavajo samozavest žensk, zlasti v okoljih, kjer prevladuje tradicionalni pogled: moški v gore, ženska doma. Ženske, ki ta vzorec prelomijo, pogosto naletijo na odpor – tako v karieri kot v zasebnem življenju.
Varni prostori za vse
Kljub izzivom Billonova vidi napredek: mentorstva, podporne strukture in ženski programi omogočajo, da se alpinistke razvijajo v varnem okolju. V mnogih državah so se iz teh programov razvile generacije novih gorskih vodnic.
Zavzema se za novo razumevanje uspeha v alpinizmu – manj tekmovalnosti, več sodelovanja, manj junaštva, več skupnosti.
Poudarja, da ne gre za »ženski slog«, temveč za različne energije, ki bi morale sobivati enakovredno. Vidnost žensk je pogosto prisotna, a neopažena – tako kot v zgodovini alpinizma.
Od takšnih sprememb bi imeli korist tudi moški, ki se ne ujemajo s tradicionalnimi predstavami o moškosti.
Raphaela Haug si želi predvsem več spoštovanja. Njena objava ni bila napad, temveč poziv k premisleku. Želi si, da bi se ljudje ustavili, preden izrečejo naslednjo pripombo. Da bi v gorah – in v življenju – vsi lahko hodili z občutkom varnosti, enakosti in spoštovanja …
Teh zgodb (od tečajniških do vodniških) neprimernega dogajanja je bilo in je tudi v gorskem svetu precej. Če se o njih govori ali pa ne govori, je pa seveda stvar posameznikov in (z)družb. Kako neki so pred nastankom naziva »seksizem« rekli nekaterim tipom? A ja, »hudoku…«
