Znameniti francoski alpinist Lionel Terray (1921-1965) je svoj alpinistični credo strnil v naslov »Conquérants de l’inutile« – »Osvajalci nekoristnega«. To ni bila hvalnica osvajanja, temveč ironična samorefleksija: alpinisti ne osvajajo ženskih src, temveč nekaj, kar nima tržne vrednosti, kar je »nekoristno« v ekonomskem smislu – in prav zato dragoceno. Ko je Tine Orel ob slovenskemprevodu dodal še besedo »svet«, je Terrayev intimni paradoks (lahko) postal program: osvajanje sveta, osvajanje prostora, osvajanje narave.
Toda danes se moramo vprašati: kdo je v resnici osvajalec? Alpinist? Planinec? Domačin? Ali pa nekdo povsem drug?
Osvajanje kot metafora – in kot birokratska praksa
Terrayev osvajalec je bil človek, ki je šel v gore, ker ga je tja vlekla notranja potreba. Današnji osvajalec pa je tisti, ki naravo upravlja, regulira, omejuje, monetizira.
V sodobnem upravljanju narave »osvajanje« ni več romantična metafora, temveč administrativni proces: osvajanje prostora s predpisi, osvajanje dostopa z vstopninami, osvajanje nadzora s kvotami, osvajanje gibanja s prepovedmi, osvajanje naravnih vrednot z koncesijami, osvajanje lokalnih skupnosti z omejitvami rabe prostora.
Terrayev »nekoristen svet« je (zahvaljujoč njemu?) postal izjemno koristen – za upravljalce, inkasante, turistične mogotce.
Vsak normalno razgledan človek ve, da je poletni planinski in gorski turizem skoraj izključno vezan na vreme brez padavin. Nihče normalen ne reče in ne napiše, da je vreme brez padavin lepo. Suša, ki smo ji priča, je voda na mlin turizmu in prav ta opevani turizem bi moral sedaj pomagati vsem prizadetim zaradi suše.
Kdo danes »osvaja« naravo? Celoten aparat nadzora!
Če bi Terray danes stopil v Triglavski narodni park, bi ugotovil, da je »osvajalcev« več kot kadarkoli: naravovarstveni nadzorniki (20 v poletnih mesecih – premalo), režijske službe javnega zavoda, pisci zakonov, uredb, predpisov, občinski redarji, inšpektorji vseh vrst (lovski, okoljski, gradbeni, turistični, prometni), kup nevladnikov v okoljskih organizacijah, kup vsem in vsemu škodljivih poslancev (z obilno birokracijo v ozadju), policija, gorski vodniki, planinski vodniki, turistični vodniki, gorski reševalci, upravljavci parkirišč, upravljavci vstopnin, koncesionarji prevozov, promotorji destinacij, digitalni upravljavci podatkov o obremenjenosti prostora. In vsi govorijo o kadrovski podhranjenosti.
Narava je postala upravljan prostor, kjer je človek – razen kot plačljivi (lovski) turist – nezaželen element.
Osvajanje narave pod krinko zaščite
Direktor TNP pravi: »V poletnih mesecih je 20 nadzornikov premalo.«
Ministrica pravi: »Potrebujemo jasnejša pravila.«
Direktorji parkov pravijo: »Potrebujemo stabilno financiranje.« Le kam gre torej ves pobran denar?
Hkrati se uvajajo nove in nove: vstopnine, kvote, omejitve, digitalni nadzor, parkirne sheme, režimi dostopa.
To ni več »osvajanje nekoristnega sveta«. To je upravljanje koristnega sveta, kjer narava postane produkt, ne skupno dobro.
Lokalni prebivalci: izrinjeni iz »osvojenega sveta«
Terray je osvajal gore, ker so bile prostor svobode. Danes pa lokalni prebivalci gore doživljajo kot prostor omejitev: ne smejo graditi, ne smejo razvijati dejavnosti, ne smejo upravljati prostora, ne smejo odločati o razvoju, ne smejo vplivati na turistične tokove, le malo jih je na plačilnih seznamih »osvajalcev«.
Narava je »osvojena« – a ne s strani ljudi, ki tam živijo.
Osvajanje prihodkov: narava kot blagajna
Terray je osvajal nekaj, kar za druge (še) ni imelo vrednosti. Današnji sistem osvaja nekaj, kar ima visoko tržno vrednost: vstopnine, parkirišča, koncesije, turistični produkti, komercialne storitve, promocijske kampanje.
Narava je postala ekonomski sistem, ne ekosistem.
Gorski svet nikoli ni bil nekoristen, vseskozi bil je prvovrsten branik, svoja rudna bogastva je razdajal tudi revnim, da so si iz skal žgali apno in gradili dom. To je bila Terrayeva ironija, ne resničnost.
Ledeniki in snežišča so bili stoletja prvovrstni zalogovniki vode, ki so napajali doline, polja, vasi, mesta.
Gozdovi so bili braniki ekosistema, naravni regulatorji podnebja, prostor biotske raznovrstnosti, zaščita pred erozijo in plazovi.
Divjad je v gorah našla svoj življenjski prostor, neokrnjen in neodvisen od človekovega poseganja.
Gorski grebeni so bili naravne meje med narodi, kulturne pregrade, zgodovinske črte, ki so oblikovale identitete in pokrajine.
Planine so bile stoletja prostor dela, ne turizma: pašništvo, gozdarstvo, nabiralništvo, lov, preživetje.
Gorski svet je bil koristen v najširšem, najglobljem smislu — ekološko, kulturno, zgodovinsko, civilizacijsko.
Nekoristen je postal šele v trenutku, ko ga je sodobna družba začela meriti z merili tržne vrednosti, profitabilnosti, turistične atraktivnosti in upravljalskih shem.
Terray je osvajal »nekoristno«, ker je meril z merili svobode. Današnji sistem osvaja »koristno«, ker meri z merili prihodkov. In prav tu se začne naša kritika sodobnega upravljanja narave.
Osvajanje (znanosti) podnebnih sprememb
Podnebne spremembe so postale novi argument za omejevanje dostopa: več vročinskih valov → več turistov v gorah, manj snega → več turnih smučarjev v visokogorju, daljša sezona → več pohodnikov.
Toda turistična organizacija hkrati še naprej agresivno promovira Julijce kot »idealno destinacijo«. To je dvojna igra: najprej privabi, potem omeji.
Osvajanje kot izguba svobode
Terrayev osvajalec je bil svoboden. Današnji osvajalec je birokrat, upravljalec, nadzornik, koncesionar.
Terray je osvajal nekaj, kar je bilo »nekoristno«. Današnji sistem osvaja nekaj, kar je izjemno koristno – finančno, politično, tržno.
Terray je osvajal svet, ki ga ni mogel posedovati. Današnji sistem osvaja svet, ki ga lahko regulira, omejuje, monetizira.
Sklep: sodobno »osvajanje« narave ni več alpinistično – je upravljalsko
Priča smo lastninjenju. Tokrat ne gre za tovarnein ustanove. Tokrat gre za prostor. S tem narava ni več prostor svobode. Narava je postala prostor nadzora. Narava je postala prostor regulacije. Narava je postala prostor ekonomije.
Alpinisti so bili nekoč osvajalci nekoristnega. Današnji osvajalci so osvajalci koristnega. Namesto Terraya bi bilo za ta tekst bolje uporabiti Čopa. A …
PN
