V javnosti se je (spet) pojavilo čustveno obarvano poročilo o nedavni nesreči na Triglavu, v katerem reševalci opisujejo potek intervencije predvsem skozi osebne občutke, metafore in simboliko gore. Ker je objava brez »Opomba: Vse fotografije in posnetki v objavah GRZS in GRS … so avtorsko zaščiteni. Za uporabo ali deljenje objave v medijih nas kontaktirajte na info@… « jo lahko uporabimo in delimo za razumevanje, kaj se je dejansko zgodilo. In poskušamo izluščiti pomemben, tehnični, jasen in natančen opis dogodkov.
Kaj se je zgodilo – tehnično in kronološko
Dva pohodnika sta bila na območju vrha Triglava.
Eden od njiju je zdrsnil in padel čez rob južnega ostenja.
Po padcu je obstal na skalni polici nekaj deset metrov pod vrhom.
Zaradi megle in občasnega zapiranja stene je bilo helikoptersko delo oteženo.
Posadka helikopterja Slovenske vojske je na vrh dostavila pet reševalcev z opremo.
Dva reševalca sta se spustila po vrvi do mesta nesreče.
Ugotovljeno je bilo, da je pohodnik umrl zaradi posledic padca.
Helikopter Slovenske policije je ob kratki odprtosti stene izvedel dvig preminulega in ga prepeljal v dolino.
Drugi pohodnik, ki je bil priča nesreči, je bil varno odpeljan z območja.
To je jedro dogodka. Brez simbolov, brez metafor, brez čustvenih dodatkov.
Zakaj je pomembno, da reševalci napišejo, kaj se je dejansko zgodilo? (tako, kot je treba ob klicu na pomoč povedati …).
Ker je Triglav visokogorski teren, kjer se nesreče ponavljajo iz istih razlogov: zdrsi na izpostavljenih mestih, neustrezna obutev, slaba presoja, podcenjevanje izpostavljenosti, prevelika gneča, vremenske spremembe, utrujenost na vršnem grebenu.
Če javnost dobi le čustvene zgodbe, ne pa tehničnih informacij, se iz nesreč ne more »učiti«.
Če odmislimo, da so nekoč gorski reševalci reševali v gorskem svetu izključno peš. Da jih je bilo na akcijah veliko veliko manj (nedavni primer iskanja je ob vseh dronih in helikopterjih, postregel s številko 50, Erjavški pa so sami »obrnili« hribe, da so našli Janšo in Mikšiča ter ju potem s pomočjo dveh še sami spravili s s skal, po grabnu v dolino) lahko napišemo, da so reševalci izjemni v svojem delu – to ni sporno. Prav tako lahko ugotovimo, da policija, ki obravnava (tudi) vse gorske nesreče, praviloma »od sebe ne da nič« (morda pa ni vse skupaj tako nedolžno). Tako lahko vidimo, da ko poročila postanejo preveč osebna, se izgubi tisto, kar bi moralo biti v ospredju: kaj je bil vzrok padca, kje točno se je zgodil, kakšne so bile razmere, kaj bi lahko preprečilo nesrečo, kaj se lahko naučimo za prihodnje vzpone.
To niso podrobnosti zaradi radovednosti. To so podrobnosti zaradi varnosti.
Pa še to Triglav ni simbol. V parlamentu so mu prejšnji teden parlamentarci status resnično (in dokončno) odvzeli.
