Slovenski alpinisti smo na svoje odseke (ferájne), šole in tradicijo tako navajeni, da jih pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega. Šele pogled od zunaj pokaže, kako posebna je pravzaprav organiziranost našega alpinizma. Zanimivo pričevanje je pred dnevi zapisal Ilja Šavrin, razvijalec programske opreme iz Kranja, ki se je letos vključil v alpinistično šolo pri enem od slovenskih alpinističnih odsekov.
Kot nekdo, ki prihaja iz drugega okolja, je hitro opazil nekaj, kar domači plezalci pogosto spregledamo. Slovenska alpinistična šola po njegovem ni zgolj tečaj plezanja, temveč dolgoročen proces vzgoje alpinista. V enem letu tečajniki spoznajo etiko alpinizma, varnost, uporabo opreme, manevre v navezi, samoreševanje in osnove reševanja soplezalca. Vse skupaj poteka zelo sistematično in temeljito, saj je, kot ugotavlja Ilja sam, cena napake v gorah pogosto življenje.
Posebej ga je navdušil občutek kontinuitete. Njegov odsek deluje že osem desetletij, znanje pa se po njegovih besedah prenaša iz generacije v generacijo. Na tedenskih srečanjih starejši člani predajajo izkušnje mlajšim, razpravljajo o vzponih, analizirajo nesreče in odkrito govorijo tudi o psiholoških vidikih dogajanja v gorah. Takšnega prenosa izkušenj ni mogoče zapisati v učbenikih, temveč se ohranja predvsem skozi skupnost.
Šavrin opozarja še na eno posebnost. Po njegovem mnenju je sistem alpinističnih odsekov, kakršnega poznamo v Sloveniji, danes v Evropi že precej redek. Kombinacija odprtosti za vsakogar, večletnega napredovanja od prvih vozlov do zahtevnih zimskih vzponov ter enotnega nacionalnega sistema usposabljanja in preverjanja znanja se je v veliki meri ohranila predvsem v Sloveniji, na Hrvaškem, Češkem, Slovaškem, Poljskem in v državah nekdanje Sovjetske zveze.
Zanimiv se mu zdi tudi način napredovanja skozi različne stopnje. Od tečajnika prek mlajšega in starejšega pripravnika do naziva alpinist vodi večletna pot, pri kateri imajo pomembno vlogo prav izkušenejši člani. Ti pomagajo mlajšim, kot so nekoč drugi pomagali njim. Gre za nekakšen neformalni mentorski sistem, ki je že desetletja eno od temeljev slovenskega alpinizma.
Morda najbolj povedna pa je njegova nekoliko hudomušna ugotovitev, da so alpinistični odseki »legalna sekta«. Dovolj je nekaj besed, nekaj skupnih izkušenj in pogovor med alpinisti steče povsem drugače kot med naključnimi znanci. Za zunanjega opazovalca je presenetljivo, kako močan občutek pripadnosti ustvarja skupno učenje, plezanje in zaupanje v navezi.
Po le nekaj mesecih v tem okolju je Ilja opazil še nekaj: alpinizem ljudi spreminja. Ne le telesno, ampak tudi značajsko. Gore od posameznika zahtevajo odgovornost, samostojnost, sposobnost odločanja in pripravljenost pomagati drugim. Prav te lastnosti pa tujci pogosto prepoznajo kot eno največjih vrednosti slovenskih alpinističnih odsekov.
Morda je zato pogled od zunaj tako zanimiv. Medtem ko doma (le še) včasih razpravljamo predvsem o številu vzponov, ocenah smeri ali organizacijskih težavah, nekdo, ki prvič vstopi v slovenski alpinistični svet, najprej opazi nekaj drugega: skupnost, tradicijo in (izjemno) količino znanja, ki se že desetletja prenaša iz roda v rod. In prav to je verjetno eden najdragocenejših temeljev slovenskega alpinizma. Pa naj se še bolj ne izgubi v plezališčih …
Ilya Shavrin; Ugotovitve po mesecu dni v tem okolju:
– To je legalna sekta. Dovolj je, da nekje izrečeš nekaj kodnih fraz, in če sogovornik razume njihov pomen, se pogovor nenadoma odvija, kot da govoriš z nekom povsem drugim. Še posebej, če je tudi sam član enega od takšnih klubov ali je šel skozi podobno šolo.
– Če se zadevi resno posvetiš, ti prvo leto izobraževanja pobere ves prosti čas. Za študente je to morda sprejemljivo, za vse ostale precej težje. V naši generaciji so stari od 17 pa do več kot 50 let.
– Med inštruktorji so zelo različni ljudje, tudi pripadniki gorske reševalne službe. To so ljudje, ki se od večine alpinistov razlikujejo že po pogledu. V njem lahko razbereš veliko doživetega, veliko zgodb in izkušenj, ki jih je prineslo delo na terenu.
– Osebna preobrazba je neizogibna. Eden od alpinistov, ki je to postal pred tremi leti, mi je pokazal svojo fotografijo iz časa, ko je šele začenjal to pot. Razlika je bila osupljiva. Nekakšna življenjska prekaljenost se je čutila še mnogo močneje, kot bi jo lahko zaznal zgolj ob prvem srečanju z njim.
– Ne vem, kako dolgo bom vztrajal v tem okolju. Nekatere stvari mi uspevajo bolje, druge slabše. Je pa vsaj povsem jasno, na čem moram še veliko delati. Poleg tega je tu velika podpora s strani klubskih kolegov, ne le tistih iz moje generacije, ampak celotne skupnosti.
