Po objavi o dveh Korošcih iz Lesachtala, ki obnavljata stara vršna znamenja, so se v avstrijski javnosti usule pripombe planincev in domačinov o vse slabšem stanju številnih gorskih križev. Neposreden povod za razpravo je bil primer na Wöllaner Nocku (2145 m) v koroških Nockbergih, kjer je nekdanji deželni glavar Gerhard Dörfler naletel na močno poškodovan vršni križ. Dogodek ga je, kot je dejal, »zadel naravnost v srce«, še bolj pa ga je presenetilo, da so ga na stanje križa opozorili tudi dolgoletni obiskovalci regije, ki niso razumeli, kako lahko tako prepoznaven simbol ostaja zanemarjen.
Za marsikoga so vršni križi del kulturne krajine Alp, a vse pogosteje se postavlja vprašanje, kdo je zanje sploh odgovoren. Križe so v preteklosti postavljala planinska društva, vaške skupnosti, pašne skupnosti, župnije ali posamezniki. Ko les in kovino po desetletjih načnejo veter, sneg, strele in trohnenje, pa pogosto ni več jasno, kdo naj prevzame stroške obnove. Na Wöllaner Nocku je kot lastnik in skrbnik križa navedena lokalna pašna skupnost Oberwöllan, kar pa ne pomeni nujno, da ima tudi sredstva za redno vzdrževanje.
Težava ni omejena le na Koroško. V Avstriji planinska društva opozarjajo, da so številni križi potrebni temeljite obnove, pri čemer stroški zaradi sodobnih varnostnih zahtev naraščajo. Poleg denarja se pojavlja še vprašanje odgovornosti: če se poškodovan križ podre in povzroči nesrečo, lahko odgovarjajo njegovi uradni skrbniki. Zaradi tega so ponekod začeli razmišljati celo o odstranitvi posameznih križev, za katere ni več mogoče zagotoviti varnega vzdrževanja.
Razprava tako presega vprašanje lesa in vijakov. Vršni križi so nastajali v različnih obdobjih in iz različnih razlogov. Nekateri so bili postavljeni kot izraz vere, drugi kot simbol pripadnosti kraju, tretji kot znamenje ob pomembnih jubilejih. Množičneje so jih začeli postavljati šele ob razmahu planinstva ob koncu 19. stoletja.
Ob pogledu na poškodovane križe se zato poraja širše vprašanje: ali jih sodobna družba še razume kot skupno dediščino, vredno prostovoljnega dela, zbiranja sredstev in rednega vzdrževanja, ali pa bodo postopoma postali breme brez jasnega lastnika. Dokler bodo vrhovi obiskani in fotografirani, bo njihovo stanje opazno. Težje pa bo najti ljudi, ki bodo pripravljeni nositi les, orodje in odgovornost za njihovo obnovo.
Takšna vprašanja niso tuja niti slovenskim goram, da ne bomo preveč aktualni, kjer marsikatero vršno znamenje že danes stoji predvsem zaradi predanosti peščice prostovoljcev. Morda zato problem ni toliko v propadajočih križih kot v vse redkejših skupnostih, ki bi jih čutile kot svoje.
