Delo, 22. julij 2000
Dotiki Tibeta
Kodari je zadnja nepalska vas, v obcestnih barakah se zvrste carina, obmejna policija, zasilna prenočišča za čas, ko je meja zaprta, in celo brezcarinska prodajalna, kjer je vse, to pa je predvsem hrana, ceneje kot v Katmanduju. Visoko na drugem bregu mejne reke Sunkosi se blešče luči Zangmuja in svetijo v to nepalsko revščino leščerb in preprostih ognjišč. Naslednji dan, na oni strani mostu “prijateljstva” in po dobri uri hoje v breg, ker so ceste prerezali zemeljski plazovi, se Zangmu izkaže za veliko prevaro, saj je prav tako le niz grdih stavb, ki se skupaj z blatno cesto strmo vijugajo navzgor, javna razsvetljava pa je bolj kot na cesto usmerjena proti temni nepalski dolini. In ta privid bleščave, za katerim pogosto ni nič ali pa je čisto nekaj drugega, nič sijajnega, je značilnost, ki so jo Kitajci vnesli v Tibet.
Zangmu je vas, velika predvsem zaradi množice carinikov, vojakov, policistov in uradnikov. Tibetanci so tod le umazani težaki, ki garajo, prosjačijo in pijejo, Nepalci z obmejnimi dovolilnicami so predvsem tihotapci, ki oskrbujejo slabo preskrbljene Kitajce in njihova skromna gostišča. Pod strogim videzom utripa povsem drugačno življenje, obmejne formalnosti so preproste in kratke (le kaj delajo vse tiste uniforme in uradniki?), ob prazni državni trgovini se vseeno da precej dobiti – komajda kaj skrivaj. Očitno je tako prav vsem. Tudi zvezni oficir in šofer bi nas rada čimbolj obrala, a mi, doma s stičišča socializma in kapitalizma, Balkana in Evrope, Vzhoda in Zahoda, smo jima seveda kos. Da govorimo vsaj nekoliko podoben jezik, smo hitro ugotovili in potem je bilo vse OK. Pomotoma smo se peljali mnogo predaleč, na severno stran Šiša Pangme, a je prišlo kar prav, saj je bila tudi tod naša alpinistična prihodnost – poleg Šiša Pangme še Gang Benčen in Čo Oju. Zveznega oficirja je bilo strah tibetanskih nomadov, nam izredno naklonjenih, a se mu ni nič zgodilo. Ko smo nekaj dni kasneje v Njalamu najemali jaka še za daljši pohod pod južno ostenje Šiše Pangme, nam je oponašal nizko ceno, ki smo jo plačali v Peking, “vi pa ste trije namesto dveh, vozimo se veliko preveč in zdaj še ta jak”, smo se zedinili, da je avtu vseeno za potnika več ali manj, hrano imamo sami in še njiju zalagamo, vožnja na sever je bila pa njegova pomota. Tej pomoti se imamo zahvaliti za ogled votline pesnika in mistika Milarepa, nad katero so pravkar obnovili med kulturno revolucijo podrto svetišče. Ker leži ob najbolj prometni cesti, je prišlo na vrsto med med prvimi, tako pri uničenju kot pri obnovi!
Ko smo se v Zangmuju teden dni kasneje poslovili, smo si ostali v lepem spominu. In vendar je bil Nepal videti kot pravo kraljestvo svobode.
ČO OJU 88
Za ekspedicijo kasnim dva tedna, toliko je bilo treba še za zbiranje denarja. Znanec me zapelje do Kodarija, za noč mi priporoče “dvoposteljno”, kar se izkaže le za širšo žimnico na velikem skupnem pogradu. Do Zangmuja je še vedno treba peš, pobočje se podira celo bolj kot predlani, a z dvema nosačema gre hitro čez mejo in skozi vas na drugo stran podorov. Ob cesti je nekaj več gostiln, biljardne mize, kokakola in pivo. Štopam, ustavi kitajski džip, precej zračno vozilo – prah noter, prah ven – in že drvimo, da nas noč ne bi dotekla na samem. Komaj izprosim postanek za večerni posnetek Everesta. Poceni vožnja, ugodna črna menjava denarja, prenočišče v opuščeni kasarni v Tingriju, najem konja in vozička za prtljago, in s Pembo – njunim gospodarjem – načneva štirideset kilometrov dolg puščavski kolovoz proti Gjabragu, “avtomobilski” bazi za Čo Oju. Ves dan s Čo Ojem na obzorju, soncem v očeh in vetrom v obraz. Za malico nama Pemba iz tsampe in čanga zmeša nekakšne žgance. Spiva v opuščeni kitajski utrdbi. Strehe ni več, glineni zidovi pa le ščitijo pred vetrom. Tudi zvezni oficir in tolmač taborita tod – nikoli ne gredo dlje od ceste. Nekdanja vas Gjabrag je porušena do tal. Dobesedno ni ostal kamen na kamnu. A tudi vojaška utrdba ni več v rabi. Dan pozneje sem v pravi bazi. Karavane jakov s soljo, volno in suhim mesom potujejo čez Nangpa La v nepalski Namče bazar. Tudi dve nuni tihotapijo zraven. Gresta na šolanje v Tuktenčolin gompo, samostan pri Junbesiju. Čaka jih dan tvegane hoje po ledeniku, preden bodo čez. Srečanje karavan, menjava denarja – rupije, juani, dolarji – vse precej nad pettisoč metri. Brcnem z nogo po tleh našega kuhinjskega šotora – med peskom in pepelom prgišče izpraznjenih tulcev kalašnikov. Vse možne poti iz doline se tod stisnejo v en sam prehod med ledenikom Palung in stenami Čo Oja: idealno mesto za zasede. Kdaj? 1958? Ali pozneje, 1974-75, ko so Američani in za njimi Nepalci in Indijci pustili tibetanske upornike na cedilu in jih prepustili usodi, to je Kitajcem? Nobene priče, nobenega zapisa, nobenega posnetka. Le pesek, pepel in prazni tulci.
Slab mesec pozneje nas nazaj grede Taši, poglavar vseh jakov za transport k Čo Oju, povabi na čaj k sebi domov, v vas Lunja. Vse po starem, kot pri Šerpah na oni strani v Nepalu: žena je glavna doma, on na pašnikih in pri trgovanju. Kot nekoč, le hribu nad vasjo, kot tudi tistemu nad Tingrijem, se vidi, da so na njem nekoč stale zgradbe, od katerih so ostali le težko določljivi tlorisi. Kot iz kake rimske dobe, le da so te ruševine stare dve ali tri desetletja. Glavna kontrolna točka je na cesti med Tingrijem in Šegarjem, ki je ni mogoče obvoziti. Tu je strožje, kot na meji, natančen pregled, prsti na sprožilcih, nobene šale, nobenega fotografiranja. Obide me tisti v desetletjih pridobljeni občutek, da si vnaprej kriv, tudi če nisi, in na koncu hvaležnost, da te niso ustrelili, zaprli ali te kako drugače maltretirali. Šegar dzong je bil nekoč sedež pokrajinske oblasti, o čemer priča razstreljena trdnjava, nekoč resnična mojstrovina arhitekture. Kar je kljubovalo topovom, so razmajali z razstrelivom. Tukajšnjo Rdečo gardo, ki je od vse Kitajske še posebno grobo uničevala Tibet in njegovo kulturo, so sestavljali predvsem konec petdesetih let na Kitajsko odvedeni otroci, ki so se desetletje pozneje vrnili kot odlično prešolani janičarji. A o tem se takrat nihče ni hotel ali upal pogovarjati. Tašilunpo, nekdanji sedež pančen lame v Šigatseju, je eden redkih samostanov, ki mu je bilo prizanešeno prav tako, kot čudoviti pagodi Paldor in trdnjavi v Gjantseju. V Lasi so obnavljali in popravljali oba največja samostana, Sero in Drepung, palačo Potalo in letno rezidenco dalajlame Norbulinko ter najpomembnejše tibetansko svetišče Jokhang sredi mesta. Stanovali smo v gostišču Jak, poceni in zelo primitivno. Nekaj preprostih in cenenih restavracij je bilo dovolj za nekaj turistov, ki so še vztrajali sredi mrzlega novembra. Črnih menjalcev denarja je bilo povsod dovolj, a tudi lačnih beračev, ki so po gostilnah prosjačili za še nepomite krožnike, da so jih oblizali. Oboji so bili predvsem Kampe, sedaj razseljeni in razgnani prebivalci najbolj uporne pokrajine Tibeta. S seboj smo imeli Pembo Norbuja, našega sirdarja, ki je bil presrečen, da je lahko molil na najsvetejših mestih lamaističnega budizma. A čez nekaj dni je prav tako vesel zapuščal Laso, kot mi, saj je moral v vsaki kapeli in pred vsakim pomembnim svetim kipom, pred vsako sliko dalajlame, ki pa jih je bilo na desetine, položiti vsaj kak majhen denar. Vzleteli smo s piste letališča Gonkar, ki so jo po vsej dolžini stražili v zemljo vkopani in sibirsko oblečeni vojaki z naperjenimi puškami v rokah. Polet do Katmanduja med gmotama Kangčendzenge na levi in Everesta na desni je nepozabno doživetje. Rumeni Tibet, bela Himalaja in zeleni Nepal, vse pod temnomodrim nebom.
ŠIŠA PANGMA 89
Le leto pozneje, a velika razlika. Nič več individualnih viz, le skupinske. Cariniki in policaji so gotovo imeli posebne tečaje, jezni in grobi so. Vmes so bile v Lasi demonstracije, napadi na policijsko postajo, turisti so uspeli fotografije prenesti čez mejo in ves svet je lahko gledal brutalne obračune z menihi in demonstranti. Vendar pravi naš zvezni oficir, da samostojnost Tibeta ne bi bila tako slaba stvar, da le njih – Kitajcev, ki že živijo tod – ne bi pognali ven. “Tod imaš lahko dva, tri otroke, tam spodaj pa dovolijo le enega.” Pri dostopu pod goro naredimo – po moji krivdi – odvečen ovinek, zato moramo doplačati dodaten dan nošnje – na veliko veselje vodnikov jakov. Prvič vidim, da je cena, ki jo računajo Kitajci, nekajkrat višja od tiste, ki jo dobijo Tibetanci. Izbruhne prava mala vojna med Tibetanci in zveznikom za dobiček, ki ga zdaj ni. Na koncu mu nekaj tolažbe doplačamo mi. Po vzponu gremo na dvoje: eni s posebnim zveznikovim priporočilom in policijskim dovoljenjem nazaj v Nepal, drugi v Laso. Lasa je polna uniform, menihi mobilizirani v delovne brigade za pleskanje samostanskih zidov, beračev nikjer, preprodajalcev deviz nikjer, gostišča Jak in cenenih gostiln nikjer, nič turistov, nobenih zasebnih sprehodov in pohajanj, polovica prostorov v Potali zaprtih, vojaki okrog Jokhanga in tržnice Barkor razkazujejo težko orožje. Svinčena pustota. Dva dneva sta dovolj, peljemo se tudi nazaj po cesti. Rojstvo dneva in prvo sonce na visoki tibetanski planoti sta čudež, ki zbriše vso sivino Lase. Pred Gjantsejem zatavamo v slabo ograjeno delovno taborišče. Kolone sivih postav se stekajo v barake in pod šotore. A od blizu – veseli obrazi Tibetancev, ki jim je bilo življenje vedno trdo, s Kitajci ali brez. Skoraj pobijejo se za nekaj sličic dalajlame. Na meji nas čaka še vsa oprema, a na nepalski carini. Šele zdaj, ko smo vsi, gre lahko naprej.
EVEREST 96
Ko pomlad odmrzne ceste, se celi odseki spremene v močvirja. Najcenejša delovna sila so jetniki, zaporniki, prav toliko je potem uniformiranih paznikov, ki seveda ne marajo fotografiranja. Pod Everestom je za vse odprave en sam glavni zvezni oficir, čeprav formalno plača vsaka odprava svojega, in ta je kot nekakšen poveljnik taborišča, kjer so taboriščniki alpinisti. Glavna skrb mu je, da ne bi nihče prepoceni prišel skozi, in gladko bi nas zavrnil, če na srečo ne bi po norveškem satelitskem telefonu govorili z “našim” človekom v Lasi, ki ga je podučil, da se bomo za nekatere stvari že pozneje tam pomenili. Užitek je videti tirana, ko posluša ukaze od zgoraj. Sama prijaznost: komaj, da si ni še sam naložil soda. Samostanu Rongbuk so jedro že obnovili, v celoti ga – tako kot drugih ne – ne bodo nikoli, saj ni več toliko menihov in bi bil prazen. To je leto, ko so sklenili dokončno črtati dalajlamo in ga zbrisati iz spomina Tibetancev. Povsod dovolijo le sliko pančenlame, ki pa je že lep čas mrtev. Kontrola na znani cestni zapori proti Lasi je posvečena izključno iskanju slik dalajlame. Prsti policajev mrzlično brskajo med papirji v torbi, po denarnici, v nahrbtniku, hitri prsti in naperjeno orožje, dolga šila za prebadanje tovorov, smrtni strah, zoprno. Vasi pustijo pri miru, naj se ukvarjajo s svojimi jaki in ovcami, v samostanih kontrola, v mestih pa video dvoranice, karaoke, bifeji, kjer poseda vse več Tibetancev in zabija čas in pamet. Lasa postaja kitajsko mesto, pred Potalo so podrli celo četrt starih hiš in na veliki ploščadi razstavljajo star mig, ki je “osvobajal” Tibet leta 1950. Trgovin je več, Jak je odprt in tudi drugi podobni hoteli, le do nekoč povsem podrtega, zdaj pa že oživljanega samostana Ganden vzhodno od Lase ni bilo mogoče, ker so se menihi uprli plenjenju dalajlaminih slik in so se z oblegovalci obstreljevali (kar je Delo potem najprej poročalo v alpinističnih novicah, dva tedna kasneje pa še na zunanjepolitičnih straneh). Slovenščina je velika prednost: kdor bi tako novico sporočil iz Lase v angleščini, bi ga takoj zaprli (vsi faksi, telefoni itd. imajo bypasse). Ker smo spet razdeljena odprava, moramo na letališču doplačati po sedem dolarjev na glavo za “iskanje” pogrešanih, prav toliko pa so morali oni v Zangmuju plačati za stroške “iskanja” nas.
LASA 2000
Cvetoče mesto, široke in moderne ulice, razsvetljava, gostišča, hoteli, restavracije za vse okuse in žepe, na splošno pa precej ceneje kot v Katmanduju. Trgovine, spominki, moderna elektronika, mobiteli, sončne celice, pravi gospodarski bum. Uniform na ulici nič manj, a so prijazne. Temnomodre so le lokalni redarji, zadolženi za red na živahni tržnici. “Ali so vsi policaji, saj imajo na kapah enake grbe?” Ne, kljub enakim zelenim uniformam so eni – tisti z modrimi našitki na rokavih – pravi policaji, drugi pa le varnostniki, ki jih restavracije in trgovine najamejo za red.” A ko vprašam drugega znanca o tem, pravi, da je “varnost” tista, “ki jo midva ne vidiva, saj so v civilu.” Okrog Jokhanga so izginile preveč vidne kontrolne videokamere, a iz samostana so izginili tudi stari menihi modrih obrazov, intelektualni nosilci tibetanske narodne zavesti. Lasa je zdaj polna mladih menihov, ki pa pohajkujejo po ulicah in lokalih, medtem ko so samostani precej prazni in tudi romarjev je manj. Med tradicionalno opremljenimi kmeti in meščani se razlika tudi po videzu povečuje. Oni so še vedno kmetje, ti pa so že pravi moderni meščani, poslovneži itd. “Dela je dovolj za vsakogar, kdor je pameten, je hitro podjetnik. Kitajcev je vse več, tudi mešanih zakonov je vse več, pogosto vojaki po odsluženi triletni vojaščini raje ostanejo tu kot pa bi se vrnili v tisto gnečo tam doli.” Denar je gibalo vsega in to je končno tisto, kar bo za vedno spremenilo Tibet. Represiji se da kljubovati, zlatemu mamonu ne. Pozno zvečer obiram nekakšne ražnjiče – po osminko dolarja paličica – pri ulični prodajalki, moj sosed opečene banane. Mlad Tibetanec, sicer rojen emigrantom v Indiji, trgovec z indijskim brokatom: “Poslovno vizo so mi dali za eno leto, lahko pa še za eno podaljšam, potem pa nazaj, a proceduro lahko takoj spet začnem nanovo. Dober posel. ” Natakarica v restavraciji hotela – nekoč gostišča – Jak: “Kot otroka so me nesli čez mejo, starša sta ostala tukaj. Šolala sem se v južni Indiji, a sem prav zaradi staršev lahko prišla nazaj.
Tibetansko poletje. Plezam na hrib južno od Lase. Užitek lepega granita, dvojka, trojka, pa malo trave in spet greben. Levo spodaj lepa vas in zelena polja, zadaj Lasa, po dolini Kiu Ču tople grede, desno spodaj velika kasarna, nad njo jez z umetnim jezerom – rezerva za suhe dni. Iz kasarne ves čas prodirajo prav do sem zvoki zborujoče vojske: koračnice, vzkliki, pesmi vojakov, parole. A če bolj gledam, manj mi je jasno. Nikjer nikogar, le stražar pri glavnem vhodu in avto pred komandno stavbo. Počasi se mi zabliska: vse je na traku in iz zvočnikov. Kdor gre mimo visokega obzidja, sliši vsakodnevni utrip dobro zasedene vojašnice. A vojska seveda je. Vojašnic, tudi policijskih, je okrog Lase precej, tudi zaporov, po cesti se pelje kolona povsod po svetu enako značilnih temnozelenih tovornjakov. Kaj je res? Če nič drugega, je za vsem tem videzom in resnico najbolj resnična železobetonska piramida partije, vojske in kapitala, ki si za zdaj še vsako razpoko sproti zaliže in skuša to enotnost ohraniti čim dlje. Kitajska je stara država, kitajski je pregovor, ki pravi, da je treba le dovolj dolgo sedeti na bregu reke, pa bo gotovo mimo priplavalo truplo tvojega sovražnika. Kitajci so razglasili dalajlamo, tibetansko kulturo, vero in jezik za sovražnika Kitajske. Včasih nasilje, drugič popuščanje, a očitno je sedanja “liberalna” politika doslej najuspešnejša: denar, angleščina, kitajščina, stari Tibet pa le še v muzejih in na podeželju.
Še najbolj resnična je četrta, južna stran mojega grebena: čudežno lepa, zelena dežela gričev in dolin, a skoraj prazna. Svobodna in odprta smer, a slej ko prej bom moral obrniti: nekje je le treba jesti in spati. Kam gre Tibet: naprej, kaj več ne ve nihče.
Tone Škarja
