Celjski tednik, 28. april 1961
Ciril Debeljak
23. 6. 1960
Ob petih prispemo na postajo New Delhi. Peron poln opic v obeh izdajah. Tu je glavno izvozno skladišče teh živali za Ameriko, kjer dajo svojo kožo za Solkovo cepivo. Rdeči kuliji dirkajo z našo prtljago do taksija, okrog njih obvezen krog beračev in gobavcev, ki prosijo za bakšiš. Bolje da ostaneš trdega srca in ne daš ničesar, sicer dobiš na grbo cel roj.
Taksi nas zapelje pred hotel »Jaimpath« v starem Delhiju, kjer nas čakata Stane in zdravnik. Prva pot v hotelu je seveda do kopalnice, druga k frizerju. Popoldne pokličemo še perice in s tem je najpomembnejše odpravljeno.
Ves dan se ne pokažemo na svetlo, v sobi je klimatska naprava, zunaj blizu 50° v senci. V sobo dobiš vse, kar potrebuješ. Delhi poznam, poleg tega sem suh, torej na vzroka za turizem.
Zvečer nas odpelje tajnik naše ambasade na pivo, nato večerja in kopel pa je dan pri kraju. Največji napor je vsekakor pisanje dnevnika.
24. 6. 1960
Klimatska naprava v sobah ter vseh ostalih prostorih hotela dela brez prestanka cel dan in zbija temperaturo na + 28°, kar domačini ocenjujejo z oznako zelo hladno. Hrana je odlična, poglavitno pa je, da ješ kolikor hočeš.
Popoldne smo stikali po stojnicah in trgovinah za spominčki. To je edina roba, ki ni uvožena je res sijajna in ročno delo. Skoraj najdragocenejše, kar ima Indija za tujca, so kašmirski šali, preproge, izdelki iz brona in slonove kosti. Kašmirski šal doseže ceno 200 in več rupij. Volna zanj je predena iz dlake nerojenih ovc. Devet dni pred porodom zakoljejo ovco, nato pa ostrižejo mladi zarod, ki še ni zagledal luč sveta. Tkanina je mehka in vanjo potem vtkejo narodne ornamente, kar traja pri dragem šalu tudi celo leto.
Zvečer slavnostna večerja — končala se je proti jutru.
25. 6. 1960
Vstali smo polomljeni in z debelimi glavami. Ob sedmih odšli s taksijem v najstarejši del mesta (Old -Olld Delhi). Tu živi na nekaj kvadratnih kilometrih 2 milijona Indijcev, ki preživljajo sebe in desetglavi naraščaj s poklici in zaposlitvijo, ki je pri nas namenjena beračem, služabništvu, in pobiranjem drobtin po smetiščih. V ozkih ulicah se gnete in preriva staro in mlado, opravlja rokodelstvo vseh strok, prodaja vse od hašiša do najmodernejšega rezkalnega stroja, ki je do polovice založen s sadjem, vijaki, copati, tobakom, urami in svetniškimi kutami. Nihče ne ve, kako. Med prostim časom še ogled mesta je prišel sem in tudi nihče ne vpraša, jasno je vsem, da je bil »organiziran«. Temu šundu daje pravi pečat kričanje tisočev, smeh opic, mukanje svetih krav, rikše ter smrad in prah, na vse to pa 50° vročine. Kupili nismo ničesar, zato pa so imeli glavno delo fotoaparati.
Po kosilu obvezna ohladitev v sobah, zvečer ponovno sprejem pri nekem predstavniku ambasade.
26. 6. 1960
Ob dveh ponoči so odšli Zoran, Marjan in Aleš v Agro na ogled templjev in palač, ki predstavljajo staro indijsko kulturo in je to sveto mesto eno najdražjih kulturnih spomenikov, ne samo Indije ampak vsega starega sveta. Ostal sem doma, ker sem bolan. Staneta in Andreja pa »cigli« ne zanimajo. Jutri se pomaknemo v Bombay.
Popoldne ogled živalskega vrta. Na lepo urejenem, več kilometrov velikem prostoru najdeš vse živo v naravi, kar Indija premore.
Zvečer pakiranje, delitev bakšiša brez česar si tu odhoda iz hotela sploh ne moreš zamisliti.
27. 6. 1960
Nabasali smo štiri taksije do vrha in se tožili z vso svojo ropotijo pred postajo Delhi.
Obvezni »saab, bakšiš« nas je spremljal na peron, kjer smo skriti pred vsiljivci v rezerviranem vagonu s klimatsko napravo in načeli tako ob pol osmih zjutraj zadnjo kopno etapo.
Življenje na vlaku smo uredili po svoje. Spanje do kosila, nato vse prejšnje delo ponovi. Pokrajina po običaju dolgočasna, suha in rumena pustinja z nekaj kočami iz blata, kaktusi in osamljenim drevjem ter čredami svetih krav in bivolov.
