Celjski tednik, 12. maj 1961
Ciril Debeljak
28. 6. 1960
Zjutraj še zmerom drdramo proti jugu, razgled je drugačen. Kot bi menjal dvoje svetov, — suho in rumeno pustinjo je zamenjala zelena površina polja, terase, travniki in povsod sama voda, kamor pogledaš.
Ponoči smo dosegli monsumsko področje in sedaj dežuje v eni sami nepretrgani vodni zavesi. Bolj kot se bližamo Bombayu več je vode in končno že ni več drugega kot nekaj redkih dreves in sivo nizko nebo, ostalo pa voda. Vedno več naselij, nekaj tovarn, 20 km pred središčem mesta pa že strnjene ulice, kar je razumljivo, saj je Bomibay s svojimi 4 milijoni prebivalcev stisnjen na ozek pas suhe zemlje med morje in močvaro.
Na Bombay Centrale prvič po dolgem času zaduhamo domovino. Na postaji naša rojakinja Jana Dular pokloni vsakemu šopek pravih dišečih gorenjskih nageljnov. Tu je zbrano vse kar je slovenskega v Bombayu na čelu s konzulom in tov. Dularjem. Vse drugačen sprejem kot v Delhiju. Naložijo nas v svoje »ladje« in odpeljejo v Grand hotel, kjer se namestimo v udobnih sobah, seveda s klimatsko napravo, čeprav je sedaj vročina znosna in doseže redko več kot 40°.
Popoldne kuhamo jezo. Zvedeli smo, da štrajkajo pristaniški delavci in remorkerji, 30 ladij čaka na sidro pred luko. Če se zaradi tega Uljanik ne bo ustavil v Bombayu, ga moramo dohiteti z vlakom v Cochini — še 40 ur vožnje. Šele povabilo na večerjo k Dularjevim nekoliko razvedri obraze. Tja pa na vsak način, ker sta čudovita človeka. Za večerjo pečene piške, prava domača solata ter pravi kranjski štruklji. Do polnoči poslušamo domačo glasbo z magnetofona in z glasovi ne preveč uglašenimi pomagamo še sami. Skratka, večer brez primere od odhoda iz domovine.
29. 6. 1960
Glava nekoliko težja kot običajno. Ob 10 se odpeljemo na ogled svetega prostora, kjer sežigajo umrle pripadnike vere Hindu. Vstop je sicer prepovedan, sploh pa fotografiranje, bakšiš in naša predrznost pa opravita svoje. Na velikem obzidanem dvorišču stojijo železna ogrodja, kamor naložijo drva, v sredo med polena pa pokojnega. Ko je grmada gotova izgleda, kot dobro zložen meter drv. Polena so tako dolga, da ne gleda iz kupa ničesar. Takrat sta dve grmadi dogorevali, tretjo so pa pravkar zlagali. Treba je imeti dober želodec, da zdržiš ob proceduri do konca. Mrtveca premažejo z mastjo, posujejo z žitom, glavo zavijejo v seno ter vse to nato založijo s poleni. Podžgejo s svetim ognjem iz keliha in čakajo ob grmadi do pepela. Tega nato zberejo v glinaste vrče in odnesejo na svoje domove, nato pa v sveto reko Ganges. Kosilo mi ta dan ni teknilo.
Ob petih nas je Dular odpeljal z avtomobilom na evropsko kopališče Bridge Kendy. V lepem bazenu, tik ob razpenjenem oceanu smo zaplavali v zeleno čisti vodi po skoraj celoletnem odmoru v tem športu. Tu in tam se vsuje dež v gostem nalivu, kar pa ne moti, saj je dež topel kot klima sama. Na plavalnih tekmah kantona Bombay in tudi zveznih indijskih odnašajo že nekaj let vsa prva mesta sinovi in hčere slovenskih družin, ki so tu nastanjene. Oba Mijevičeva otroka imata teh zmagovalnih pokalov 64. Dularjeva sinova, stara šest in osem let pa 26. Plavajo res dobro in sta drobna paglavca nam vsem zdaleč kos.
Po kopanju nazaj v hotel. Promet je strahoten. Še najbolj, je podoben reki mravelj in na vsakem križišču nastaja problem. Mesto ima blizu 150.000 avtomobilov.
Po večerji ogled filma »Pot v sredino zemlje«. Kinodvorana je višek arhitekture in razkošja. Prispela je vesela vest, da Uljanik v vsakem primeru pristane v Bombayu in imamo torej še nekaj dni časa za potep in fotografiranje.
