Celjski tednik, 21. april 1961
Ciril Debeljak
21. 6. 1960
Ob 7. uri smo se naložili na avtobus za Haldwani. Šest ur je šlo po serpetinah med hribi, greben! in terasami koruze in banan. Pokrajina je slikovita, povsod srečujemo hotele, sanatorije, vidi se, da je to turistični center Indije, zgrajen le Angležem za oddih. Haldwani je pravi vzhodní Texas, manjka samo še revolverašev. Poln je svetnikov, umazanije in ta čas tudi kolere. To nas je pognalo takoj naprej do zakotne vasice Lalkue, Počakali smo Badwara in Zorana, ki sta ostala v Haldwaniju zaradi rezervacije vozovnic za naslednji dan. Med čakanjem smo izpraznili čajnico, voda je okužena in pijemo samo kuhane stvari. Vročina strahotna, na milijone muh.
Pozno popoldne sta prispela zamudnika, zasedli smo tovornjak in se v oblaku prahu odpeljali po razbiti gozdni cesti proti džungli. Pusto pokrajino zamenja savana z visoko travo, v kateri se skrije odrastel človek, in redkimi več metrov debelimi krivimi debli cedre in indijskega gabra. Počasi prehaja planota v goščavo, črno in neprehodno. Ob naši cesti vreščijo družine opic, vidiš lahko (če ti je sreča mila) divjega slona, tigra, leoparda, mačko, bivole in več srnjadi in gazel, med travo pa najnevarnejše plazilce Indije kobro in škorpijona ter veliko pragozdno kačo pitona. Sredi džungle smo se stavili ob prijetnem gozdarskem zavetišču, ki nam je za ta dan na razpolago. Doživimo tropsko nevihto, ob sedmih pa kratek sprehod v divjino. Z nami so dve puški in tri pištole. Nekaj metrov za hišo se izgubimo med lijane, zagazimo v močvirje, visoko nad nami vrešči zračno prebivalstvo pragozda. Poti je konec že po nekaj metrih, na sredi smo neznanega in skoraj strah nas postane predvsem zato, ker se mrači in je povratek v pravo smer tukaj veliko vprašanje. Na majhni jasi se je sprehajal trop jelenov in samec gazela z visokimi spiralnimi rogovi, Aleš je kljub mraku tvegal strel, vendar navrtal samo zrak, upam na dober ulov jutri opoldne. Pok puške, je spravil džunglo na noge, zdelo se nam je kot, da vpije, vrešči, cvili in tuli vsaka bilka posebej. Neznanski trušč, ki nas je v mraku nagnal pod varno streho. Ko to pišem obletava mojo čelno svetilko roj moskitov, kobilic in mušic, teče po celem telesu in se zbira v čevljih temperatura +48. Džungla poje svojo večno pesem, jutri jo bomo spoznali podrobneje s slonovega hrbta.
22. 6. 1960
Noč smo prebedeli, v tej vročini za čistokrvnega Štajerca ni spanca. Da je slika popolna, pomagajo moskiti in druga golazen, sicer so nas pa ob 4. vrgli z visečih mrež zaspanih obrazov vodiči in smo se prebudili v redu šele ob pogledu na ogromnega slona, naš taksi za današnji lov, Pohlevno je pokleknil na vse štiri, sklonil glavo, nato si se prijel za ušesa in slon te je lepo dvignil na svoj hrbet, Sedem nas je našlo prostor na blazini, sedem do zob oboroženih (če prištejem foto-kamere) in lovska ekspedicija je krenila na svojo pot. Zibali smo se kot na Velebitu ob najhujšem viharju. Kot dober strelec sem imel puško in napeto opazoval vse gostejšo podrast, da bi kje vmes zagledal progasti kužuh tigra ali leoparda, kar je verjetno silno zabavalo trope opic, ki so se poganjale za nami, ves dan. Do sedmih smo se zibali po močvirjih, podirali drevja in termitnjake, toda živega ni bilo ničesa, Pod krivim stoletnim drevesom in ovijalkami sem se spomnil na Tarzana, tu mu ne bi bilo dolg čas. Iz sanj in napetega gledanja nas je zbudila ploha tropskega dežja, namesto leoparda je monsum pokazal svoje kremplje. Topla voda je odtekala z nas v potokih, to je bil vzrok, da džungla ni pokazala svojega živega sveta, Sicer je pa lomastenje na slonu odtehtalo vso jago in ko smo izsledili črede jelenov je bila mera našega zadovoljstva polna. Puška je ostala čista, zmenili smo se namreč samo za siguren strel. Ce zastreliš v tem lovišču tigra, te stane to mimogrede 10.000 rupij, da tigra potem izsledijo in ustrelijo potem do konca, ker vsak ranjeni od krogle postane ljudožer. Premočeni do kože smo se vrnili dopoldne v bungalov, ker je slon pokazal nekaj svojih bravur, pravih cirkuških atrakcij. Strah nas je postalo edino, ko je vodič slona zahteval, da se živali samo zahvalimo vsak z enim čapatijem, vendar ne v rilec ampak naravnost v ogromno odprtino pod njim. Polni zadovoljstva smo segli po naših zalogah, ponudili še slonu, seveda iz varne razdalje in se pripravili za odhod. Kamion, ki je bil na razpolago je izražal svoje ne- zadovoljstvo nad tovorom na otipljiv način. Za nobeno ceno stroj ni stekel, Bil je poln vode, ko sem na prošnjo soudeležencev nastopil pred njim kot čarodej v rdeči pelerini, je stroj brezhibno zadrvel. Zbudilo je to pri naših ljudeh salvo smeha, pri domačinih in šoferju pa nemo začudenje in strah. Vsakih sto metrov se je približno isto ponovilo in končno smo v treh urah prevalili 15 km in prispeli v Lalkuo, po tej vožnji brez dveh blatnikov, brez haube, z zlomljenim zaganjačem in pol kabine, vendar živi in zdravi ter z vso prtljago. Ko smo na postaji pojedli vse, s čimer je razpolagala restavracija, je k sreči pripeljal vlak.
