Iz himalajskega dnevnika 22.

Celjski tednik, 14. april 1961

Ciril Debeljak – Cic

Ciril Debeljak

15. 6. 1960
Dopoldne dokončamo s pakira njem opreme , ostalo je pet velikih zabojev in dvajset kompletov, ki jih nameravamo spraviti z avtobusom do Haldwanija, kjer nas čaka lov s slonovega hrbta. Težko čakamo telegram o odhodu, ker nam gre za to, da ujamemo Velebit in njegovo prvorazredno kuhinjo. Smo precej suhi, vsak prikrajšan za približno osem kg, ki bi nam jih Velebit z lahkoto do Reke nadoknadil. Opoldne za kosilo dve kuri, za večerjo pet kilogramov rib.
Popoldne smo napravili izlet v okolico, ker hoče Stane na vsa k način dobiti na muho opico langur, pa nima sreče. Razen nekaj bivolov nismo srečali ničesar. Snemamo zadnje filme, posnetkov bo preko 3000, upamo vsaj na polovico dobrih.
Zvečer sva šla z Zoranom na pošto in se vrnila praznih rok. Najbolj pogrešamo časopise in branje na sploh. Zoran me je danes prepričal, da sem napisal članek za TT, vendar mi pisarija ne gre od rok.
V mraku lovimo kebre in hrošče za Alešovo zbirko — največ je podgan.

16. 6. 1960
Bolezen me je zopet vrgla na posteljo, traja proti navadi dolgo upam da ponoči mine, ker se jutri odpeljemo proti Ranighetu. Zaboji so že na avtobusu. Prejeli smo telegram glede odhoda ladij. Uljanik potuje 2. 7. Triglav 10. 7. Gremo seveda s prvo ladjo, če ima prostor za vseh sedem ljudi.
Zvečer ogled »mesta « Gwaldam. Šest hiš brez tretje stene in vrat daje videz divjih zahodnih mest iz časov iskalcev zlata. Trgovina in pošta poslujejo v enem prostoru, prodajalec, poštar in policaj sta v eni osebi.

17. 6. 1960
Odhod ob sedmih. Vožnja je čudovita. Ob primitivnih mostovih nad več sto metrov globokimi kanjoni, so sahibi mižali, vozač je pa reševal strah s polnim plinom. Ceste so brez branikov in oznak, kolesa tik za robom. Skratka živčna vožnja, na kateri sem sedel tik za vrati, pripravljen na izskok. Prevozili smo 75 milj v devetih urah, stroj dela ves čas v prvi prestavi.
V Ranighetu zlezemo napol živi iz avtomobila pred hotelom Norton. Lačni uprizorimo napad na hotelske shrambe, zmanjkalo je vsega, ves Raniighet je ostal brez jajc. Stik s prvim pivom je pustil hude posledice, predvsem na mlajših članih odprave.
Do večera pakiranje v zaboje, zjutraj gredo proti Bombaju. Ostane samo osebna prtljaga, torej bo potovanje nazaj manj naporno od prihoda.
Zvečer precej dela z obračunom za šerpe, priporočilnimi pismi in spričevali. Zvečer napravimo konec trisulovi zadevi na dostojen način.

18. 6. 1960
Skoraj brez zapletov, razen žive trgovine z nepalskim trgovcem domače robe. Kupili smo nekaj drobnarij za približno polovično ceno.
Zvečer sprejem na finance našega kapetana, ki mu je prisostvovalo visoko osebje mestnega upravnega in vojaškega gospostva. Začeli smo kot lipovi bogovi, končali z mehkimi koleni, glavna beseda gre whiskyju.

19. 6. 1960
Počitek do opoldne. Postajamo leni kot turisti. Popoldne ogled sejma, kjer smo nehote napravili pravo zmešnjavo. Domačini, na čelu z oficirji so zaman že cel dan nabijali z zračno puško v balončke. S Kunaverjem sva v petnajstih minutah izbila vseh šestdeset v veliko zabavo občinstva in jezo lastnika, ki ga drugi dan s svojim streliščem sploh ni bilo več. Sledil je ogled morske deklice, čarovnikov in drugih neumnosti. Po sili poizkušnjo indijskih jedi smo drago plačali — peče nas vse od zgornjega do spodnjega dela. Šle so zadnje rupije za spominčke, upamo da za reprezentanco še kaj ostane, preden zapustimo Indijo.
Andrej in Stane sta odšla v Delhi.

20. 6. 1960
Dopoldne ogled starega Ranigheta, trgovske četrti. Marsikaj zanimivega, predvsem pravi orientalski šunder in smrad. Za nakup iščemo izvirnost in domačo obrt, ki pa že tukaj ne dohaja več industrijske robe izdelka: made in Chehoslowacia. Lepi so usnjeni izdelki in preproge, je pa vse precej drago, končno sva oba suha in naju nakup ne zanima več.
Živce mi pobira večen prepir med Marjanom in Alešem, oba sta včasih precej težka, očitki padajo neutemeljeno in se bojim, da se to nadaljuje tudi doma.
Bolezen se slabša, tako da sem ostal popoldne doma, ko drugi vasujejo pri majorju. Šef hotela nam je zvečer podaril spominčke, lep pepelnik ročne izdelave. K sreči jutri odpotujemo.

Dalje

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja