Tine Orel
HERMANN BUHL je bil idol nemške naveze, ki je v l. 1957 in 1958 zaorala novo brazdo v zgodovini alpinizma, smer Hermanna Buhla v Rottwandu v Rosengartnu. Hasse je l. 1957 mislil samo na Dolomite, medtem ko je Brandler sanjaril le o Grandes Jorasses in Eigerju. Hasse je z Buhlom preživel nekaj plezalskih dni v saškem pogorju. »Celim generacijam bo Buhl ostal zgled alpinista.«
Z Brandlerjem sta se odločila za Rotwand. 400 m visoki, prepadni odlom v Rosengartenu je Buhla vreden. Harrer, Comici, Cassin, Eisenstecken, Rebuttat, Bonatti, Lacedelli, de Franceschi, F. Inerkofer, Abram, Egger in mnogi drugi najboljši med najboljšimi so se poskusali z njim, a je vse odbil.
Konec Avgusta 1958 si je Hasse natanko ogledal steno. Pokroviteljstvo nad vzponom je prevzela sekcija OAV St. Johann na Tirolskem. Stena ne nudi naravnih prostorov za bivak. Ob enajstih vstopi v steno sonce in jo spreminja z žarečo navpično in previsno ploščo. Hasseju so na ogledih prihajali pred oči Italijani, ki so izčrpani umrli na vrhu Piz Badile po prvenstveni v severovzhodni steni. Tako se je ob misli na bivake v zankah spomnil na drugo rešitev: ležalne mreže! Hias Noichl, ki je tedaj ležal v bolnišnici zaradi rane, ki mu jo je zadal Eiger, je Hasseju ponudil vso svojo zalogo klinov, pomožnih vrvi in vponk. Mladinca Schneider in Toepke iz St. Johanna sta obljubila skrbeti za preskrbo iz doline. Za to je bilo treba 400 m pomožne vrvi, 100 m več kot pri korekturi v severni steni Velike Cine. Na prodišču pod Rotwandom so postavili dva šotora in uredili opremo, hrano, vse, kar je treba za tako moderno plezanje, y compris lesene zagozde.
5. sept. 1958 sta se zagnala v veliko zajelo, v katero so doslej vstopili vsi snubci te alpinistične izbranke. Zajeda je premagljiva, toda nad njo se začenja alpinistično nezanimiv svet — meter za metrom bi ga bilo treba osvojiti s svedrom in tehniko, same prepadne in previsne plošče, streha brez možnosti za prosto plezanje. Že je kazalo, da stena nima »mehkega« mesta. Erich Abram jo je ponovno obletel na športnem letalu, toda našel ni nobene primerne možnosti. Nato sta Brandler in Toepke iz Dibonove smeri ugledala možnost v desni polovici stene, levo od velike zajede. Vendar se Hasse in Lothar nista mogla odločiti za vstop. Brandler je izjavil, da se je za sezono 1958 naplezal. Za njim je bila direttisima v Cini, poskus v Eigerju, Walker in še marsikaj. Prijatelji so ga komaj preprosili. Naslednji dan sta vstopila. Vreme sicer ni kazalo kaj prida, toda povratek iz spodnje polovice stene bi bil možen. Začela sta nenavezana, navezala sta se na vrh bloka, ki štrli iz stene v prodišče. Za vodstvo v navezi sta izžrebala Lotharja Brandlerja. Klin za klinom, nato nekaj prostega plezanja, krušljiva, navpična poč. Nastopil je prvi večer. Mlada plezalca sta pripravila večerjo, Hasse in Brandler sta jo s pomočjo vrvice potegnila k sebi. Poleg večerje se težak sveženj klinov in opreme za naslednji dan in opreme za bivak. Dvakrat je tekla preskrbovalna vrv. Za večerjo sta imela juho z jajcem, čaj z limono, sandwiche. Nato sta zlezla v spalne mreže in spalne vreče. Zjutraj ju je zbudilo guganje kakor na ladji, vlekel je jutranji piš. Ta dan sta prišla v najtežje mesto stene. Ko je Hasse videl kako Brandler niha v zanki in se muči, da bi zabil normalen klin, je posegel po svedru in rešil položaj s tremi svedrovci. Ko sta se spravila tu čez, se je že napovedal večer in pripravila sta drugi bivak. Ta prostor za bivak so tvorili sami svedrovci. Brez njih tu sploh ne gre. In spet je potekla noč v ležalnih mrežah, plezalca sta prespala kakor dva netopirja, samo ne z glavo navzdol. Tretji dan je začel Hasse. Takoj nad bivakom previs za previsom, meter za metrom je premagoval s klini, vsaka stopnja skrajno težavna. V tem položaju sta morala od spodaj potegniti še en sveženj klinov, ker sta imela na razpolago samo kline ene same vrste. Imela sta s seboj samo en nahrbtnik, železni proviant: pijačo, obvezilni material, svetilko in spalne vreče. Tedaj se je nekaj zataknilo in Lotharjev nahrbtnik je švignil v globino za njim še kletvica. 200 metrov je padel prosto, vsebina pa se je raztresla, ker je bil nahrbtnik odvezan. Brandler se ni jezil. Hasse se je izvesil in ugotovil, da se tovariš smehlja. Povrh vsega se je pripravljalo še k dežju, oglašal se je grom. Vendar ni bilo hudega. Tretji bivak sta pripravila v pečini, gladki kakor slanina in trdi kot železo. Dolgo je trajalo, preden sta izvrtala za vse kline. In spet sta se spremenila v netopirje. Noč je bila dolga, hladna.
Naslednji dan sta dosegla vrh večji del s prostim plezanjem. Ko sta bila še v steni, so jima po vrvi spustili vpisno knjigo stene. Na prvi strani posvetilo Ericha Abrama in njegovih tovarišev nato žig bozenske sekcije AV za Južno Tirolsko. Potem Buhlova slika. Nad njo sta vpisala »Hermann Buhl — Gedächtnis — Weg« z datumom 21. IX. 1924 — 27. VI. 1957. K temu sta vpisala nekaj značilnih citatov iz njegove knjige »8000 drüber und drunter«. Nato še saško pesmico. (Du mein Berg, du mein Berg, dein bin ich auf ewig! Nimm den Schwur als Erbe wenn ich einstens sterbe: Warst mir immer Heimat.) Na vse to sta vpisala še opis smeri z zavestjo, da je Buhlu resnično v čast. Toda stene še ni bilo konec. Najprej ju je čakal skrajno krušljiv odstavek, v katerem so jima prav prišle lesene zagozde, nato slabo razčlenjena skala, previs za previsom. Tik pod vrhom je Hasse jezen zagrabil še enkrat za sveder. Ni šlo drugače.
TRETJA FAZA ALPINIZMA se je začela v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vsaj »vstopila je v zavest«. Vzpon na Matterhorn je bil oznanilo novih časov v alpinizmu. Stopil je v svojo »heroično« dobo, čeprav o heroizmu tu ne more biti govora. Začelo se je tudi v Vzhodnih Alpah. Paul Grohmann je plezal v Zillerstalskih Alpah in v Dolomitih, Hofmann in Stüdl sta delala v Visokih Turah. Nastala je mreža Planinskih Koč in mreža planinskih poti. V osemdesetih letih so nastopili Purtscheller, brata Zsigmondyja. Emil Zsigmondy je napisal znamenito knjigo »Nevarnosti v Alpah«. Nato sta prišla E. Guido Lammer in Georg Winkler. Lammer je iskal nevarnost, nevarnost mu je bila cilj, nekako današnje eksistencialistično »mejno doživetje«, prepojeno z religijo. Winkler je bil kakor mteor. Ta doba je dosegla višek v prvi svetovni vojni. Plezalec je postal virtuoz. Ni naključje, če je bil Dülfer pianist. Plezal je kakor bi igral naštudirano etido. Podobno Paul Preuss. Nato pride čas absolutne tehnike, njegov višek je Comicijeva smer v severni steni Velike Cine. Pade severna stena Matterhorna l. 1931, vda se Eiger l. 1938, Grandes Jorasses. Druga svetovna vojna. Po vojni Himalaja. Toda ta ne more nadomestiti Alp. Nastopi Herman Buhl, fenomen, simbol heroizma v alpinizmu. In danes? Spet absolutna tehnika. Kaj nam bo prinesla ta? Ali bo sploh odstranila nevarnost? Kje bo potem eksistencialistična mladina iskala nevarnost? Tako nekako se vprašuje dr. Ulrich Mann, ko v svoji knjigi »Skrivnost gora« razmišlja o razvoju alpinizma od l. 1860 dalje. V smislu zgornjega izvlečka se o alpinizmu pogovarjajo starejši alpinist teolog in medicinec. Knjiga je na zahodu našla mnogo bralcev. Na prvi pogled pa se tudi iz izvlečkov vidi, da dr. Mann predvsem podčrtava pomen nemško avstrijskih alpinistov.
SKRIVNOST USPEHA pri ekspedicijah pravi dr. Cerretelli, ki je spremljal Italijane na Kanjut Sar, je v vztrajnosti duha. Če to možje ekspedicije imajo, potem je moralna in materialna pomoč zdravnika učinkovita.
SLOVENSKA TRANSVERZALA je dobila, kakor smo že poročali, mednarodno ime. V nizozemskem planinskem glasilu, s katerim smo se v rubriki »Iz planinske literature« že večkrat poročali je v majski številki 1960 izšel članek prof. Ivana Žumljaka v nemščini z naslovom »Die slowenische Alpentranswersale«. Članek ponazoruje zemljevid in dve sliki: Bohinj in Logarska dolina. Uredništvo pa opozarja v opombi pod člankom na članek o Julijskih Alpah, ki je izšel v De Berggids l. 1956. Šumljakov članek je pisan zgoščeno, jedrnato, s primernim poudarkom. Vsekakor je zanimivo, da je doslej najbolje napisan članek o naši transverzali izšel na Holandskem in to v nemščini.
NEKAJ OBLETNIC: Pred 200 leti je jezuit d’Espinaha prekoračil 5500 m visoki Karakorumski prelaz. — pred 100 leti je neznan merilec Survey of India stopil na Sillo, prvi sedemtisočak, na katerega je stopila človeška noga. — L. 1880 se je Whymper z vodnikom Carelom povzpel na sesttisočak Cimborazzo. Pred 70 leti je dr. H. Helversen z dvema Innerkoflerjema preplezal severno steno Male Cine. Pred 60 leti je umrl v Bernu zaradi nesreče v Druju Ludwig Purtscheller.
EKSTREMIZEM obravnava eden od korektorjev »klasičnih« smeri šeste stopnje Jorg Lehne v kratkem takole: Vsak napredek v alpinizmu je doslej potekal iz športne zmogljivosti, ne iz njegovega kulturnega značaja. H kulturi so se v alpinizmu zatekli tisti, ki se niso izkazali kot športniki. Tudi psihološki vzrok alpinizma je v športu, saj je športni nagib sodeloval tudi pri lahkih vzponih na vrhove. Če preplezaš steno po neki idealni smeri, ima to dejanje zgolj športni značaj. In še nekaj več — avantura. In ne samo to. To je konfrontacija s prvobitnim, v njej pa se zganejo atavistični nagoni, ki spe v slehernem človeku. O tem piše španski filozof Ortega y Gasset v eseju o lovu. Avantura plezanja je na meji med svetlobo in senco, je avantura življenja in smrti. Plezanje omogoča, da uresničiš samega sebe, omogoča, da doživiš »mejno situacijo« po eksistencialistični filozofiji. To dovoljuje plezalcu, da je v resnici človek, ker se izpostavlja niču. Ni pravega bivanja brez nebivanja.
Zgodovina alpinizma je zgodovina objektivnih vrednot, ne subjektivnih. Je torej zgodovina ekstremnih dejanj. S tem ni rečeno, da subjektivna doživetja pohlevnejših alpinistov in plezalcev v svoji celovitosti nič ne pomenijo.
Nerešljivih problemov ni. Če bi se razvoj ustavil, bi se moral spremeniti človek. Zato uporablja tehniko, tudi pri plezanju. Zato je začel uporabljati kline ne samo za varovanje, ampak tudi za napredovanje. Zato je začel premagovati stene tudi s svedrom in s svedrovci. Esteti ugovarjajo. Toda vsak čovek po svoje uživa lepoto gora. Z navrtavanjem lukenj za kline spreminjajo plezalci goro manj kakor z nadelovanjem poti ali z obklesavanjem, s katerim si pribore oprimek ali stop. Ekstremna akrobatska smer pa je bolj športna in etično bogatejša, saj terja od človeka orjaške napore. Čemu torej očitki, da ekstremizem ni športno in etično čist? Vrh je geometrični zaključek gore, gore pa ne doživljaš samo na vrhu. Čim težji je vzpon, tem bolj si goro doživel. Če pravi Rudatis v knjigi »Ekstremno v skali«, da mora plezalec ohraniti stilno čistost, pomeni to, da ne sme uporabljati več tehničnih sredstev, kot je za vzpon treba. Hasse je v Veliki čini po pol ure iskal drugo rešitev, preden se je odločil za rešitev s svedrom. Direttisima v čini dokazuje, da tehnično plezanje utegne biti dokaj težje kot prosto. 100 metrov visoka zajeda v Cini je premagljiva samo s tehničnimi sredstvi. Vsi ki so jo plezali, priznajo, da je težja od vseh mest, ki se dajo preplezati prosto. Direttissima je tudi scenično nekaj posebnega. Iz nje ni mogoč umik. Vse to je novost za evropski alpinizem, direttissima je velik preizkus, je nek višek za ekstremista. Toni Egger je zapisal v vpisno knjigo: »Mnogo sreče tej novi generaciji še naprej I«
Svedrska tehnika vsebuje seveda tudi nevarnosti za prihodnost. Utegne jo uporabiti kdo tam, kjer ni potrebna, ali pa utegne vstopiti kdo, ki turi ni kos. Toda to v bistvu ni nič novega. Tako Jorg
Lehne. Njegova izvajanja so nedvomno zanimiva in privlačna za mladinske odseke DAV in ÖAV.
ŠPANSKI ALPINIZEM je zadnje čase stopil nekam v ospredje, čeprav čez Pireneje niso segali duhovni impulzi, ki so oživljali alpinizem v alpskih deželah, poleg tega pa je španska men tali teta precej drugačna. Že Napoleon je rekel, da se Afrika začenja onstran Pirenejev. Vendar ima kljub temu španski in posebej katalonski alpinizem že dokaj stare korenine. Že sredi 19. stoletja so Katalonci začeli prodirati v vzhodno predgorje Pirenejev in Pireneje same, ki tu spominjajo na Allgäu. Ker so prvi planinci bili znanstveniki, ni čudno, če so ustanovili že leta 1876 »Associacio Catalana d’Excursions Scientifiques«. Iz tega društva poteka današnje društvo Centre Excursionista Catalunga, močan opornik katalonske samobitnosti, ki je v Španiji močno ogrožena.
Znanstveniki, ki so leta 1876 ustanovili svoje društvo, so bili predvsem etnografi. Že leta 1882 so trije Barcelonci prišli na vrh Pedraforca (2500 m), v istem času so drugi stopili na Puig Mal, Hudo goro, ki je danes smučarsko izletišče za Barcelonce, visoko blizu 3000 m. L. 1896 sledi vzpon na Pico de Aneto (3404 m), najvišji vrh v Pirenejih. Športni vzponi pa so zabeleženi šele po letu 1900. Od leta 1904 do 1908 osvoje študentje skoraj vse pirenejske vrhove, poleti in pozimi, brez prave opreme, brez pravih zavetišč. Vsa oprema je bila palica, zavetišča pa so poiskali v ovčjih stajah, zloženih iz kamna brez veziva. V Granadi je nastal »Club Sierra Nevada«. Madridčani plezajo v »Pedriza« ob izviru Rio Manzanares, odkrijejo Picos de Gredos in Picos de Europa, Baski in Aragonci ustanove svoja društva. V letih 1920 do 1936 najdemo španske alpiniste v Alpah večji del na nonnalnih poteh, kakor so tudi Pireneje osvajali brez plezanja. Državljanska vojska je ta razvoj prekinila. Leta 1940 se je spet v Kataloniji ustanovila Grupo de Alta Montana, zibelka španskega plezalstva, ki seveda ni dosegla francoske GHM. V GAM se sprejema elita alpinistov, ki imajo za seboj določene ture v Montserratu, v Pirenejih in v Alpah. Že leta 1940 so navezali stike s Francozi in Italijani. Comicijev »Alpinismo heroico« in »Scalatori« sta postala biblija španskih plezalcev. Vse, kar so dobili v tej literaturi, so preizkusili v plezalnem vrtcu Montserratu. Nato 16 let stagnacije, Francova Španija je več ali manj izolirana. Pred štirimi leti so španski plezalci dobili z Evropo nekaj več stikov, spoznali so napredek alpinistike in to ekstremne. 26-letni študent José Anglada je v Španijo prenesel nemški ekstremizem. preplezal NW steno Torre di Valgrande, Buhlovo spominsko smer v Rotwandu in francosko direttissimo v Veliki Cini. Zdaj pripravlja špansko ekspedicijo v Ande. Poleg Anglade so znana še imena Mendez, Ayusso, Rivas, Montaner in Diaz, doma iz Madrida, Valencie, Saragoze in Bilbaa.
Smučati so Španci začeli že pred 50 leti. Znana je »Haute Route«, smučarsko prečenje Pirenejev, ki traja 10 dni in povezuje vse tritisočake centralnih Pirenejev.
Vsa planinska društva so združena v »Federación Española de Montanismo« s sedežem v Madridu. Imajo nekaj skromnih, a dobrih koč, vzdržujejo zveze s CAI in CAF z vzajemno uporabo popustov, imajo svojo plezalno šolo in weekend — plezalne tečaje, poleg tega pa posebna odlikovanja, medalje in plakete za večja dejanja v gorah, nekaj, kar je španska posebnost. Skratka tudi v tej deželi, katere režim je pravi politični anahronizem, utriplje zanimanje za gore ni gorništvo.
DISTAGHIL — SAR, gora mladih avstrijskih himalajcev, je od jurišne naveze terjala precejšnjo žrtev. Diether Marchait in Günther Stärker sta prinesla domov ozebline. Zato sta se vrnila domov pred ostalimi z avionom.
KURT DIEMBERGER je edini živi himalajec, ki je stal na temenu dveh osemtisočakov (leta 1957 na Broad Peaku. leta 1960 na Dhaulagiriju). Ko so ga pri vrnitvi z Dhaulagirija pričakali na dunajskem letališču Schwechatu, med drugimi so bili tam tudi dr. Tichy, Marchart in Stärker, so ga novinarji vprašali, kakšne načrte ima pred seboj. Odgovor: Šel bo z neko damo na Kilimandžaro, za spremembo.
ZEMLJEVID EVERESTA, doslej najboljši, so naredili Nemci in to leta 1957. Podprli so jih ÖAV, DAV in Deutsche Forschungsgemeinschaft (Nemške raziskovalno društvo). Kartografi te imenitne karte 1:25 000 so Fritz Ebster, Erwin Schneider in Peter Aufschnaiter. Geografski institut Wenchow v Münchenu je po tej karti izdelal relief, idealno plastično dopolnitev karte. Ebster je dal reliefu končno obliko, tako da je bil razstavljen že na svetovnem geološkem kongresu v Kopenhagenu.
PLANINSKE KOČE za višino 6000 m, imenovane »Makalu« je vzela s seboj Hillaryjeva himalajska ekspedicija 1960. V teh kočah se je ekspedicija pripravila na prezimovanje. Tloris koč je 7X3, torej so kar zajetne. Naredili so jih v Londonu zato, da bi v njih ekspedicija preizkušala, kako je z aklimatizacijo v teh višinah in da bi razvozlala uganko jetija.
MNOŽIČNI VZPON NA ELBRUS (5629 m), na katerega so prvič stopili Angleži leta 1874 — F. G. Grove, H. Walker, F. Gardiner, so lani zabeležili v SZ. Poročila govore, da je na vrh stopilo čez 1000 alpinistov v enem letu. Nekatere zapadne planinske revije se s takim obiskom ne strinjajo. Seve, drugih razlogov ne morejo navesti kot to, da je alpinizem individualistični šport in celo to, da je demokratičen samo toliko časa. dokler tak ostane. To so seveda precej zmedeni pojmi. Nekako tako: Svet je lep, dokler njegove lepote uživa samo peščica izbrancev. Črno na belem!
SNEŽNA VIHRA V TATRI je konec junija 1960 zajela šolski izlet, 18 mladeničev z učiteljem. Na 2000 m visokem grebenu je pobrala smrt učitelja in tri učence.
LEDENIKI se umikajo, to je bilo že večkrat zapisano. Opazovanja potrjujejo, da je od 100 avstrijskih in švicarskih ledenikov 96 takih, ki so v zadnjih letih občutno manjši. Osem dachsteinskih ledenikov je v kratkem času skopnelo za polovico. Isti pojav opazujejo v Ameriki, na Grenlandiji, na Severnem in Južnem tečaju. Na Aljaski so se v zadnjih 20 letih ledeniki umaknili za 25 km. Polarni ledeni pokrov je za 40 °/o tanjši, kakor je bil pred 15 leti. Naše zime se zdaj začenjajo kasneje in povprečna temperatura je višja. Morska gladina je v zadnjih 100 letih za 30 cm višja. Temperatura v Grenlandiji in Islandiji je zrasla povprečno za 5,5° C na leto. Pravijo, da je to zato, ker se tople vode Atlantika vedno v večjih množinah mešajo s polarnimi. Če pa se bo polarni led stopil, pravi hipoteza Mauricea Ewinga in Williama Donna. potem bo nastopila taka vremenska sprememba, da bo zaradi nje zemljo spet zagrnila ledena doba.
MARMOLATA je gotovo ena najbolj znanih gora v Alpah. Lani je s svojo zgodovino zapisala 100-letnico, odkar se je začel zanjo zanimati človek — alpinist. Začeli so Angleži, John Ball. Ni bil še
povsem alpinist, v Vzhodne Alpe ga je gnala tudi botanika in glacialna geologija. Vzpel se je nanjo leta 1860 s chamoniškim vodnikom Tairrazom. L. 1862 je našel njegovega možica Paul Grohmann. Leta 1892 so bili v Marmolatd (italijansko Marmolada, ladinsko Marmoleda) Purtscheller in brata Zsigmondy. Leta 1901 je preplezala južno steno Angležinja Beatrice Tomasson z vodnikoma Bettego in Zagonelom. Že pred prvo svetovno vojno so Marmolato cenili smučarski pionirji, leta 1932 pa so jo začeli imenovati »najhitrejšo smučarsko goro«. Leta 1933 je Nöbl, sedaj zdraviliški direktor v Sestrieru, s povprečno brano 50 km na uro presmučal Marmolato, to je progo z višinsko razliko 1250 m.
Zadnjo senzacionalno smer v južni steni Marmolate je leta 1956 začrtal Toni Egger s Cesarem Giudici iz Lecca. Smer poteka v jugovzhodnem stebru Punta di Rocca, je šeste stopnje in doslej še ne-ponovljena.
EKSPEDICIJO V KARAKORUM posebne vrste so organizirali znani Anderl iz Bad-Tölza, star 45 let, Rosenthal (44 let) z ženo Lavinio (26 let) iz Selba in znani Ernst Senn, 47 let star, iz Innsbrucks Anderl se je dobro izkazal na Broad Peaku leta 1954, Senn ima za seboj severno steno Matterhorna in spada v standardni team avstrijskih plezalcev ter je učitelj avstrijskih gorskih vodnikov. Zakonski par Rosenthal se je preizkusil leta 1959 na Aconcagui. Skupino podpira »Nemški institut za raziskovanje v inozemstvu«, ki ga je ustanovil dr. HerrLigkoffer. Ekspedicija je delala v dolini Kondus v južnem delu vzhodnega Karakoruma. Dolina je dolga 65 km, v gornjem delu se cepi v vzhodni ledenik Kondus in zahodni ledenik Kaberi. Dolino obkrožajo naslednji sedemtisočaki: Baltoro Kangri (7312 m), K« (7280 m), Serpi-Kangri (7400 m), Peak 35 (7706 m), Mont Ghen (7400 m), Saltoro Kangri (7742 m). Leta 1934 so bili na vzhodnem vrhu Baltoro Kangri Ghiglione. Belajev in Roch, sicer pa je ta dolina še neraziskana. V isti gorski verigi je Cogolisa, Buhlova usodna gora, in Sia Kangri (7422 m), na katerem sta bila leta 1924 Ertl in Höcht, leta 1911 pa sta bila tu na ogledih amerikanska zakonca Work-mann-Bullok. Zgornji štirje Avstrijci so šli torej na skoro popolnoma neobdelan teren. Ekspedicijski stroški 80 000 DM, od tega gotovine 30 000 DM, s čimer so plačali vso opremo, brašno in drugo, torej precej manj, kot so stale prejšnje ekspedicije te vrste, ko je bila spodnja meja stroškov 100 000 DM. Kot zvezni oficir se jim je pridružil kapetan Inayatullah, ki je bil na Broad Peaku leta 1954. Šerp niso najemali, pač pa nosače iz rodu Balti, iz teh pa so izbrali šest mož za postavljanje višinskih taborišč.
FRITZ WIESSNER. o katerega 60-letnici smo že poročali, ima pod streho že vse štiritisočake v Alpah. Le tri mora še narediti: Aiguille de Bionassay (4052 metrov) Mont Maudit 4065 m) in Pointe Magherita (4066 m) v Grandes Jorasses. Na zimski olimpiadi v Squaw Valleyu se je Wiessner kot lastnik kemične tovarne proslavil s smuško mažo »Fall-line«. Mora že biti dobra, z njo so mazali zmagovalci — Francozi in Avstrijci.
BAVARSKO SMER V TRIGLAVU je opisal Heinz Kaiser v Bergkameradu 1960/9. Pravi, da je bila smer veličastno doživetje, divja avantura v skali.
FRITZ STADLER je spadal med najbolj izkušene tirolske plezalce, plezal je najtežje smeri v Dolomitih, v Wettersteinu in v Dauphineji, posebno v 30-letih letih tega stoletja, znan po je bil tudi kot sijajen predavatelj in pisatelj. 5. avgusta 1960 je v snežnem viharju v masivu Monte Rosa zašel z Greto Kern in se ni več vrnil. Vzela ga je najbrž opast. Iskali so ga najboljši alpinisti in letalci brez uspeha.
HAINDLKARHOTTE, ki jo pozna marsikak naš alpinist kot revno kočo. Muzejski primerek iz prejšnjega stoletja, imenujejo od leta 1960 »najlepšo kočo na Štajerskem«. Tako so jo prenovili in povečali pod vodstvom sekcije Reichenstein v OA V. Ob otvoritvi so septembra 1960 priredili »Teden Gesause«, da bi avstrijsko javnost opomnili na vse, kar Gesause nudi planincu, alpinistu in letoviščarju. Na razpolago so bili gorski in turistični vodniki za množične obiske, dve skioptični predavanji in diskusijski večer na temo: Alpinizem, motorizacija, lov, zaščita prirode in turizem.
SPITZBERGI so še vedno zanimivi tudi za alpinista svetovnega kova. Leta 1960 je bil na Spitzbergih Fritz Moravec, sam Raziskoval jih je s preprostimi sredstvi — s pasjimi sanmi in z odprtim čolnom. Pravi, da je bil čestokrat v nevarnosti.
MAŠERBRUM (7821 m), nad ledenikom Baltoro, so avgusta 1960 spravili podse trije Amerikanci in pakistanski kapetan Javed Akhtar. Leta 1938 so bili tu Angleži T. Graham Brown J. Waller Î; » ?arrison. R- A. Hodgkim in J. O. M. Roberts. Dosegli so višino 7600 m, dva sta hudo ozebla skoro do smrti. Mašerbrum so zato šteli za »angleško goro«.
O NESREČAH NA VZPENJAČAH skoro nikoli ne beremo, ker so varnostni predpisi tako strogi, da skoro niso možne. Pripetila pa se je kljub temu na žičnim pn Castellamare blizu Neaplja. Vrv se je pretrgala iz neznanih vzrokov štirje potniki so bili mrtvi.
MOUNT WADDINGTON (4041 m) imenujejo tudi Mount Mystery skrivnostno goro. Julija 1960 je najbrž plaz vzel štiri alpiniste, ki so hoteli priti na vrh? Prva sta bila na tej gori zakonca W. A. Don Munday leta 1928. Do leta 1936 se je poizkusilo z njo 16 navez a vse brez uspeha. Leta 1936 sta uspela Fritz Wiessner in William House. Ima pa zelo malo obiskovalcev, ta štiritisočak v Britski Kolumbiji.
FULVIO CAMPIOTTI, italijanski žurnalist, v alpinističnih krogih zelo znana osebnost, je, kakor smo že poročali organiziral množičen spominski pohod na Monte Roso in to v spomin Claude Koganove in Claudine van de Stratten ki ste ostali na Čo Oju. Švicarske alpinistke združene v SFAC (ženski alpinistični klub) so bile proti temu početju prav tako nekatera nemška, francoska in avstrijska planinska društva. Tudi Loulou Boulaz, ena najzvestejših Claudinih spremljevalk, je bila proti temu. Vendar je Campiotti kljub temu uspel, na Monte Roso se je vila dolga kolona žensk in nič m ušlo očesu in ušesu fotografov in novinarjev. Ena od njih se je bala sestopiti, ponjo je priletel helikopter Campiotti je zagrozil tej mikavni ženski množica — 119 jih je bilo — da bo vsaka izključena, katera bi popustila radovednim moškim, ki so seveda asistirali edinstvenemu pohodu. Kaže, da se Campiotti ni zanesel na moralo svojih spremljevalk čeprav je bil pohod pietetnega značaja!
SEVERNA STENA MATTERHORNA v Waliških Alpah je 20. in 21. julija 1960 doživela 17. ponovitev. Avstrijca Gernot Urschler (19 let) in Gerhardjea Gernot Urschler (19 let) in Gerhard Jungwirth (24 let), mladinca iz Kremsa na Donavi, sta vstopila obenem s štirimi Štajerci (Walter Almberger in ostali). Snežišča v spodnjem delu so bila razmeroma lahka, brez požleda. Dva do tri raztežaje pod zajedo so morali vsi bivakirati zaradi novega snega. Naslednji dan so Štajerci ušli iz stene na Hornlijevo pleče, Urschler in Jungwirth pa sta dosegla vrh in sestopila po grebenu Hornli, kjer sta 100 m nad kočo Solway še enkrat bivakirala. Severna stena Matterhorna spada med največje preizkušnje alpinista še danes.
SEVERNA STENA LYSKAMMA z vrhom 4480 m, je visoka 1100 metrov 7 m 8. avgusta jo je prvič preplezala v direktni smeri neka naveza iz Münchena. Smer Blanchet—Mooser iz leta 1927 se začenja 700 m vzhodno od te, smer Lendorff m M. C. Teves pa 1000 m zahodno.
ŠEST ANGLEŽEV je bilo avgusta 1960 v severni steni Eigerja. Prišli so do Hinterstoisserjeve prečnice, tu pa jih je slabo vreme pognalo iz stene. Angleži so bili bolj izurjeni za Dolomite, vendar zelo izkušeni alpinisti. Za Eiger pa to ni zadosti, so rekli opazovalci iz Grindelwelda, ki so Angleže skeptično opazovali.
VREME poleti 1960 je bilo za največje plezalce našega časa vzrok neuspehov in hudih dogodivščin. Neugnani Jorg Lehne je na priliko plezal južni greben Auguille Noire (V+). Moral je tu dvakrat bivakirati, gotovo ne zaradi težavnosti grebena. V Mont Blancu so plezali zato predvsem take smeri, s katerih se sneg hitro obleti oziroma se jih sploh ne prime: Bonattijev steber in vzhodno steno Grand Capucin.
RESUME NESREČ v švicarskih gorah je za čas od 1. maja 1959 do 30. aprila 1960 sestavil dr. T. Müller iz Basla. Podatke ni iskal samo pri SAC in gorski reševalni službi, marveč tudi pri RFW (Švicarski letalski reševalni službi) in pri Aeroklub Sion. Upošteval je tudi podatke Hermanna Geigerja, letalca — reševalca. Vse to pomeni, kakšen činitelj je pri reševanju v gorah v zadnjih letih postala aviacija. Vsega skupaj je bilo 151 nesreč, od tega 96 smrtnih. Najčešči vzrok smrtne nesreče je bil spodrsljaj na skali ali na drnastem, travnatem svetu, manj na snežiščih.
Od 96 mrtvih je 57 inozemcev od tega 28 Nemcev. 9 Angležev, 7 Italijanov. 4 Avstrijci, 3 Francozi, po 1 Nizozemec. Lichtensteinec, Amerikanec, Indijec in Avstralec. 77 primerov je reševala SAC. 42 pa letalska služba (22 primerov ledeniški pilot s pomočjo reševalne postaje, 20 primerov pa samo letalo ali helikopter), 32 primerov pa policija, smuški učitelji, tovariši v navezi). Pri letalskih reševanjih so bili udeleženi: Aeroclub Sitten (Geiger in sodelavci) 27-krat, letalska reševalna služba 7-krat, po 4-krat pa Fred Wissel iz St. Moritza in drugi. Geiger je z letalom rešil 57 oseb, sodeloval pri 12 iskanjih in pri preskrbi reševalnih ekip 8-krat.
LESTVICA TEŽAVNOSTI V ALPAH naj ostane, kakršna je bila, pravi švicarski glas (dr. M. Oechslin), češ večina alpinistov se bo držala starih, klasičnih smeri in tistih do leta 1958, medtem ko bodo direttisime pritegnile komaj 1 % alpinistov. Oechslin bi torej rad ustavil čas in alpinistični razvoj pri VI+ , kakor jo je označil dr. Leo Maduschka. Za primer VI + naj bi ostale tiste smeri, ki so bile kot take označene že pred l. 1958. Če so bile po tem letu začrtane težje smeri, naj se zaradi njih alpska lestvica ne razvrednoti. — Pri nas do modernih smeri javno še ni zavzel svojega stališča noben alpinist. Prej ali slej pa bomo to marali storiti.
J. WALLACE, Anglež, je 31. maja I960 z dvema šerpama stopil na Ganeš-himal. Leta 1956 so bili na tem vrhu Raymond Lambert, Claude Kogan in Eric Gauchat. Visok je 7400 metrov.
RADIJSKI APARATI, tranzistorji raznih oblik in velikosti so v inozemski literaturi že dobili svoj vzdevek: Muzična kuga. V Franciji so te vrste industrijsko muziko že prepovedali na kolodvorih, cestah, trgih, kopališčih, vlakih in promenadah. V Avstriji in Švici premišljajo, kako bi to potujočo muziko iztrebili oziroma zatrli. Gorski svet naj ostane tih svet.
CAI ima 233 sekcij, 78 963 članov v začetku leta 1960. Doživljenjskih članov ima CAI 3856, najmanjša sekcija šteje 10 članov, največja 6650. 26 sekcij je takih do 50 članov, 53 od 51 do 100 članov, 118 od 101 do 500, 17 od 501 do 1000, 16 od 1001 do 2000, 1 sekcija ima 2224, 4521 in 6650 članov. Torej precej drugačne razmere kot pri nas. Kaj šele če primerjamo število prebivalcev.
HOLANDSKA NOVA GVINEJA, sporna zadeva z Indonezijo, ki je legitimni lastnik otoka, ima veliko gorsko verigo, dolgo 700 km z vrhovi od 3000 do 5000 m Leta 1959 se je tu mudila holandska ekspedicija in raziskovala »Zvezdno gorovje« (Sterrengebergte). Imela je 60 domačinov nosačev in dva helikopterja Bell-47 G2. Povzpeli so se na več vrhov: Antares 3650 m, Juliantop 4650 m in druge. Ekspedicija je imela na pol vojaški značaj. Alpinistično delo je vodil dr. H. Th. Verstappen, geolog je bil A. E. Escher.
FRANCOSKO-ŠVICARSKA EKSPEDICIJA v Andih l. 1960 je bila uspešna. Dr. Bretton, Gréloz in Réné Dittert so se povzpeli na Cerro Suchubamba (5111 m) ne Nevado Yucay (5650 m) sredi julija 1960.
CAMPIOTTI še enkrat. Žensko romanje na Monte Roso v spomin Claude Ko-ganove je bilo res nekaj posebnega, ni čudno, da je bilo toliko polemik. Campiotti je poskrbel za 15 gorskih vodnikov, ki so stali na kritičnih mestih, za depojè s hrano (nekak kavkaški način), da udeleženkam ni bilo treba nositi težke nahrbtnike, za vojaški helikopter, ki je bil tu, da bi takoj nudil pomoč, in celo miličniki so bili pri roki. Pred štartom so udeleženke blagoslovili v Milanu, po turi pa je bil velik gala banket v Gressoney — La Trinité.
ŠPORT ne sme postati sam sebi namen, tako pravijo ideologi športnih panog vsepovsod. Šport naj služi človeku, ne pa narobe, da bi človek postal hlapec, suženj, žrtev napačnega športa. Šport ne sme postati »kralj«, ne malik, ne moloh, ki bi do kraja izžrl tiste, kateri se mu posvečajo. To velja tudi za alpinizem: nacionalistična in nacionalna nečimirnost, senzacija ob prvih vzponih, časniki in revije alpinizem in njegovo klasično vsebino ogrožajo.
VISOKOGORSKA RAZISKOVALNA POSTAJA na Jungfraujochu je lani opravila 1550 raziskovalnih delovnih dni, ki so se porazdelili takole: na astronomijo 171, na raziskovanje sonca 749, na kozmično žarčenje 260, glaciologijo 124, meteorologijo 101 (mimo običajnih meritev), medicino in psihologijo 145 delovnih dni. Astrofizikalni inštitut je delal s specialnim spektrografom za raziskovanje ultra-violetne vidne in infrardeče svetlobe. Posneli so sončni spektrum v infrardečem območju z doslej nedoseženo razklonljivostjo. Z novo pripravo za kontinuirano merjenje nevtronov v kozmičnem žarčenju so mogli ob velikih sončnih erupcijah lanske jeseni ugotoviti, da ta dogajanja na soncu vplivajo na nevtronsko žarčenje na zemljo. Astronomi so raziskovali zvezdne spektre. Imeli so priprave za trajno bdenje nad radioaktivnostjo v Švici.
UNIVERZA KANADSKEGA MESTA MONTREALA je lani poslala 23 mož na ekspedicijo v polarne kraje in sicer na otok Axel Heiberg. Povabila je osem Švicarjev, med njimi znane može oz. švicarske ekspedicije na Everest l. 1956 (dr. Jiirga Marmeta in dr. Leutholda) in dr. Frickerja, člana švicarske ekspedicije v Ande l. 1959. Švicarji so reševali na otoku predvsem alpinistične probleme. Kanadska ekspediciji seve ni ničesar manjkalo. 30 ton materiala je zapeljal ledolomilec do vremenske postaje Eurêka, odtod pa so zvozili avioni dve hišici, deset laboratorijev, kuhinjo in spalnice. Ekspedicija je imela na razpolago tudi tri majhna letala z zelo velikimi kolesa, s katerimi so lahko pristajala na vsakem terenu. Raziskovanje je bilo usmerjeno v glaciologijo, geologijo, meteorologijo in kartografijo.
NEKAJ STATISTIKE O ŠVICI: Kdo bi verjel, da so lani ugotovili seizmografi 119 potresov, katerih center je bil v tej deželi. Prebivalstvo je naraslo za 80 000, zdaj šteje Švica 5 280 000 ljudi. Pridelali so 106 milijonov litrov vina, sladkorna pesa je imela lani doslej največji procent sladkorja (17,4 %). Švica ima 916 000 krav. Industrija šteje 12 469 tovarn s 624 716 delavci. Motornih vozil je v deželi 792 494, v l. 1960 je to število naraslo za 70 000.
STARI TIBET, ki ga je obvladala cerkvena hierarhija, skrivnostna teokratska dežela, do nedavna samo formalno v mejah kitajske države, je na pragu nove dobe. Oficielna Švica močno žaluje za tem Tibetom, ki da »se je z lokom in puščico uprl kitajskemu mitraljezu. Slavni samostani pa da so bili centri visoko razvite kulture. Lame, elita prebivalstva, pa so morali čez mejo ali pa so bili likvidirani«. Tibetski begunci žive v Indiji in v Nepalu, zanje skrbe mednarodne organizacije. Švicarje pa poleg materialne podpore skrbi še duhovna podpora. Bog ne daj, da bi lame zdaj »sadili krompir«, ko so se doslej posvečali samo duhovnim in duhovskim dolžnostim! V Alpah naj se sezida kulturni center, duhovna redukcija (reduit) za elito tibetskih lam! Ta kulturni center naj bi služil tudi tibetskim štipendistom in tibetskim otrokom iz Pestalozzijeve vasi Trogen, služil pa bi tudi švicarskim znanstvenikom. SAC, švicarska planinska organizacija, je že rodila poseben komite, ki je izbral lokacijo v kantonu Schwyz in poskrbela za začetek — stanovanja za lame je odstopila kar švicarska vojska (barake). Sekcija SAC v Hoher Rohne in še nekatere druge terjajo od CC (osrednjega odbora SAC), naj SAC prevzame patronat za ustanovitev »gompe«, poslopja za nastanitev lam, ki so pribežali v Švico. Vse to v znamenju tradicije: SAC da se je vedno zavzemala za kulturne vrednote hribovskih prebivalcev, tu pa da grozi popolno uničenje tibetskemu narodu. Urednik revije »Die Alpen« poziva k tekmi med sekcijami, ki so že začele z zbiranjem denarja. — Kaj bi rekli k temu? Lame še niso narod in Tibeta z njegovo kulturo še ne bo konec, če lam ne bo več. Iz zgodovine SAC pa ni razvidno, da bi se bila zavzela za naše hribovsko ljudstvo, ki mu je zares grozilo popolno uničenje pred 20 leti.
