Celjski tednik, 24. februar 1961
Ciril Debeljak
22. V.
Jutro je jasno, vendar temno, šotore zapustimo ob enih. Štiri drobne lučke iščejo prehod med razpokami, moreno in varnim snegom. Svet nad taborom I. se spreminja vedno bolj, zmanjkuje prehodov, ožji so in vsak čas pričakuje človek, da mu zmanjka tal pod nogami. Po prečnici v levo zavijemo kot običajno naravnost navzgor v plaznico, vendar ne moremo do police, ker se je odprla globoka razpoka, ki nas prisili v nevaren ovinek tik pod ledeniške odlome.
V največji strmini odpovejo Badwaru dereze firme Avčin. Zabitega na cepin ga z Antejem ponovno podkujeva v največji brzini, kajti nad nami je viselo nekaj sto vagonov že prodanega ledu, ki je čakal samo še transporta v dolino. Dobro razpoložena sva, z Antejem navila tempo po alpsko in tako je bil izkupiček na dlani. Mr. Badwar je izgubil sapo. Vedno težje je šlo, začel je drseti, postal je nesiguren in tako sva ga razbremenila že “pod klinčkom” skoraj za vso prtljago, ki je seveda presedlala na najini rameni. Kljub temu je vidno izgubljal moč in v težki dolžini pod “hidrocentralo” popolnoma odpovedal. Precenjeval je svoje moči, sedaj je bil na koncu, celo že tako daleč, da je govoril nerazumljive besede, klatil je z rokami in postajal nevaren za celo navezo, Na višini 5.800 m, tik nad ledeno dolžino je resno obvisel na moji vrvi. Kljub soncu, ki je žgalo neusmiljeno v ledeni slap, smo čakali celo uro, hranili kapetana z glukozo in vsemogočim, mu izpraznili nahrbtnik do konca in počasi odrinili dalje. Cele ure je trajala polževa hoja, nekajkrat je padel v sneg od izčrpanosti, vendar ni odnehal. Ta dan je slavil svoj 26. rojstni dan in je hotel na vsak način do južnega sedla, Poznala se mu je trda špartanska šola angleških colligeev. Izčrpan do nezavesti je padel v šotor. Bil je nesposoben za vsak pogovor ali delo.
Takoj po prihodu sva se z Antejem lotila šotorov, ki jih je sneg potlačil in na pol zasul.
Opoldne je zapihal veter, ki se je kmalu spremenil v vihar. Pod jasnim nebom je bičal z brzino preko 90 km na uro. Šotori so bobneli, trgalo je vrvice, bal sem se da nas prestavi v dolino, Med sunki viharja sem se ojunačil po potrebi za izhod, vendar sem to neumnost drago plačal. Nekaj metrov od šotora me je zajel sunek in v naslednjem hipu sem letel preko grebena dobrih 10 m nad južno pobočje in se zapičil v sneg tik nad odlomom platoja. Po vseh štirih sem se s skrajnim naporom in brez sape privlekel nazaj do šotora.
Sledila je noč brez spanja, polna tulečega viharja, miru in nenadnih udarcev. Vsak ples posebej se je najavil že na grebenu in s pritajenim šumom naraščal v grmenje, sklonila sva glavi v šotoru — naslednji hip je s truščem udarilo. V platno, kosi ledu so brneli mimo in votlo sekali našo streho. Težko smo čakali jutra, ki pa ni prinesel olajšave. Do desetih, je neusmiljeno udarjalo in le po časi je veter ponehaval. Vrhovi in sedlo so bili zaviti v oblake pršiča, vrtinci so sukali preko taborišča. V polni višinski opremi sva zlezla z Antejem iz šotora in zavila v veter proti pobočju Trisula II vendar sva po nekaj dolžinah odnehala. Napor dihanja je bil prevelik, počakala sva še eno uro in krenila ponovno. Morala sva najti mesto za tabor III. V vetru se je pridružila še Antejeva bolezen. S težavo se je vlekel za menoj, večkrat počival in lovil sapo. Počutil sem se dobro in kljub kložastemu snegu in vetru hodil ves čas prvi.
V dveh urah sva dosegla sedelce pod piramido Trisula II na višini 6.240 m, kjer je lepo mesto za relejno taborišče pod vrhom, ki bo zahteval resno delo z ledenimi klini in stalno vrvjo. Pot do vrha postaja za vsako etapo težja, vedno znova naletimo na nepredvidene težave in strmino. Trisul svojih treh vrhov ne bo oddal zastonj. S tem, ko se je pokazal greben Trisula II, tehnično silno te žak, se naše delo podaljša vsaj za teden dni.
Ob dveh sva bila zopet pri šotorih, Ang Nima naju je pričakal z juho. Krenili smo takoj v sestop do baze II, ker se je kapetanu stanje slabšalo in sestopa zjutraj v trdem snegu z njim nisem tvegal. Od južen sneg je lepil na dereze, kapetana je metalo sem in tja, visel je več na moji vrvi, kot stal na lastnih nogah. Počasi je šlo po prečnicah, držal sem padec za padcem in tokrat sem se zaklel, da himalajskega vodnika ne igram več nikdar nikomur. Preveč je tvegano, da bi svoje življenje dajal drugemu na prodaj. Da bo veselica popolna, je začelo na polovici sestopa snežiti in na koncu smo že lezli do kolen v mokro brozgo.
Gonil sem navzdol, kolikor je pač šlo, dokler nisem stal pod taborom I zopet na varnih tleh in oddal kapetana Ang Nimi v oskrbo, z Antejem siva jo pobrisala v bazo, da pozdraviva živce in jezo. Ob prihodu sva zve dela žalostno novico, da se je zdravstveno stanje Kersnika poslabšalo in je odšel z zdravnikom v bazo I na višino 3.900 m. Razpoloženje je postalo klavrno, strah nas je, da izgubimo Staneta.
Kljub temu ali prav zato smo sedli po večerji k posvetu vsi, razen kapetana, ki je bil preveč utrujen, in napravili načrt za naskok. Drugi dan naj odrinejo Aleš, Marjan, Zoran in Tensing na sedlo ter poskušajo postaviti taborišče III in počakajo najinega prihoda z Antejem. Midva morava nato pripraviti naskok na Trisul II in I, ki naj bi po načrtu (če se bo strinjalo vreme) v desetih dneh.
Z raketo smo proslavili kapetanov rojstni dan in Marjanov god ter legli spat. Zavzel sem Stanetovo mesto. Z Marjanom poslušava radio, piševa dnevnik in premlevava dogodke na gori vsak po svoje.
