Celjski tednik, 17. februar 1961
Ciril Debeljak
19. 5.
Ob pol šestih so zažareli šotori pod jasnim nebom. Mraz je zaškripal pod čevlji, ko smo zlezli na svetlo. Z Antejem sva po zajtrku zasekala v sneg na greben Trisula II, da od tam naskočiva sedlo in Trisul III. Z grebena (6110 m) sva se spustila na rez sedla. Na levo stran pada s stometrsko steno in strehami proti taborišču II, na desno pa s strmo ledeno in skalno steno navpično proti soteski Nanda Kini. Z malo upanja sva varovala prvo dolžino. Napredovala sva počasi v vodoravnem prečenju nekaj metrov pod streho na konicah derez v eni roki ledni klin, v drugi cepin.
Greben je brez dvoma eden najtežjih kar sem jih plezal do danes in bi njegova ocena odgovarjala alpskem s številko V. Manjkalo je še 40 m, da rešiva ključ do Trisula III, ko so težave presegle mejo varnosti. Pol metra debela kloža pršiča na zelenem ledu naju je pognala nazaj. Poleg vsega so začele Anteju zmrzovati noge. Nisva tvegala tega prečenja, raje živa in po težjem, toda varnem, drugič naskočiva čelno steno naravnost na greben.
Po dveh urah sva stala zopet na grebenu Trisula II, od koder se je odprl razgled na glavni vrh, ki je oddaljen od tabora II še okoli 3 km. Daleč za njim na desni je kazala svoja skalna ramena sveta gora Nanda Devi. Vzpon na Trisul II bo na pogled silno težaven v grebenu iznad ledenega platoja, dočim izgleda nadaljevanje proti Trisulu I lažje in bolj položno, negotov pa je vrhnji del, ki s tega mesta ni viden.
Sestopila sva v taborišče, pripravili smo stvari in zaprli šotore. Naše delo za danes je bilo opravljeno. Začenjam dvomiti v pravilnost našega načina aklimatizacije, ker se mi zdi, da je bivanje ekipe, ki nosi na sedlo, na tej višini prekratko in nas stalne nošnje in napori izčrpujejo. Prva napaka – premalo Šerp.
Na sestopu smo čutili vsi, da je bilo naporov preveč naenkrat in je bil umik s Trisula III edino pametno. kar smo lahko storili. Vročina nas je mučila, sneg se je udiral do kolen, zibajočih korakov smo ob dveh popoldne dosegli bazno taborišče višina sestopa 1390 m.
Prvič nas je Trisul poslal v dolino take, kot jih pošiljajo vrhovi Himalaje leto za letom: izmučene, opotekajočih korakov, bolne na duši in telesu. Nas je zaenkrat udarilo drugo. Še si želimo nazaj, daleč je do zadnjega umika, storjen je šele prvi korak.
20. 5.
Dan počitka. Na poti proti taboru II je druga skupina: Aleš, Marjan in Tensing. Nosijo še en šotor in hrano, naloga nas naslednjih je, da postavimo tabor III nekje pod grebenom Trisula II, Spim, jem, pišem dnevnik in sušim mokre stvari. Zunaj pada sneg, verjetno se oni na poti ne počutijo preveč dobro. Ne privoščim jim, saj sedaj dobro vem, kaj vihar in sneg na 6000 m pomenita. So kljub temu na boljšem, ker nosijo samo enkrat in imajo tabor postavljen. Po kratkem posvetu pri zajtrku smo si edini, da nas čaka še dvakraten vzpon do tabora II in najmanj teden dni bivanja med taboriščem II in III, preden bo Trisul goden za naskok. Upamo na boljše vreme, saj bi bil vzpon v tem negotovem preveliko tveganje.
Dobil sem vnetje grla in jemljem penicilin. Jutri moram biti zdrav, saj nas čaka vzpon na tabor I in II.
21. 5.
Stane se počuti zelo slabo. Stanje se mu slabša, Andrej zmajuje z glavo in se boji, da je njegova slabost rezultat prevelikega napora in prehitrega vzpona na višino 6000 m.
Dopoldne pripravljamo opremo, mažemo čevlje s silikonom in jemo, saj nas čaka tri dni težkega dela. Oni trije s sedla so se vrnili zelo zgodaj. Tensinga je višina prizadela, ima nevarno vnetje grla.
Ob treh popoldne odrinemo v dveh navezah proti taboru 1. Tokrat sem prevzel dolžnost vodnika in nosača obenem. Na vrvi je kapetan Badwar, Ante gre z Ang Nimo.
Do tabora I kaže Badwar hudo nagnjenje do hitre hoje. Tabor I se z vsakim dnem bolj pogreza in obstaja resna bojazen, da se neke noči pogreznemo s šotori vred v razpoko, ki se odpira točno v sredi med obema šotoroma. Za silo ju spraviva z Antejem zopet v red, Ang Nima skuha večerjo, z upi na dobro in srečno hojo do sedla nas že ob 7 vzame spanec. Badwar in Ang Nima domujeta v enem, z Antejem pa v drugem šotoru.
