Miran Marussig
Planinska »drama« v treh (čisto kratkih) dejanjih
Prvo dejanje
Sobota popoldan. Od Vrat gor se vije dolga kača — glava za glavo, nahrbtnik za nahrbtnikom, noga za nogo. In ta pisana vrsta valovi, se giblje, stopa, govori in ruši kamenje. Sonce pa sije na razgrete glave, na pleše, klobuke in robce, na gola ramena, srajce in nedrčke, na bedra, hlače in kvedrovce…
Prvi planinec: Vroče je, uh! Predlagam pavzo.
Drugi planinec (zajodla, potem zavpije): Pavzaaaa!
Tretji planinec: Pil bi. Vodo, kislo vodo, deževnico, mlako .. . Vseeno kaj.
Četrti planinec (pije): Aaaah — sijajno. Brez tega bi umrl. (Potem spravi čutaro in se ne meni za trideset pobožnih pogledov). Mi je žal, dragi bratje, ampak jaz sem na to mislil poprej.
Peti planinec (obira kokoš): Brez kokoši ni planinstva. Moderno planinstvo sloni na pečenih piškah. Prva planinka: Čudovito, ampak vroče. Sonca je preveč.
Druga planinka: Bo gor nocoj ples?
Šesti planinec: Brez dvoma! Nocoj ga bomo žgali. (Odpre slivovko.) Bratje, bo kdo kačjo slino?
Drugi planinec: (zopet jodla, potem poje, potem kriči).
Osmi planinec (zase): Tako sr…! Mi že zvoni v ušesih. Naprej grem, ali pa ostanem zadaj. (Se obrne k sosedu.) Imam občutek, da nas je preveč. Saj to je cela karavana.
Deveti planinec: Ja dragi moj, drugače je pa dolgčas. Ko prideš takole v srednja leta, je vse, kar ti ostane — družba in košček narave. V naravo štejem tudi pivo in kranjske klobase.
Tretja planinka: Strašno sem potna, komaj čakam, da se umijem. Je kje tekoča voda? (Po vsej skupini smeh.)
(Od Sovatne dol se pripodi skupina mladih planincev. Zdrvi mimo začudene karavane ko čreda divjih kozlov.)
Deseti planinec: No, to je mularija. Niti pozdravih niso!
Druga planinka (žalostno): E-jej, pa gredo že dol.
Osmi planinec: Planine se zračijo!
Deveti planinec: Gremo naprej? Drugi planinec (zajodla, potem zavpije): Gremoooo!
In zopet sije sonce na glave, nahrbtnike, ramena, srajce in nedrčke …
Drugo dejanje
Kriški podi, sobota zvečer, obednica
Oskrbnik (v kuhinjsko okence): Tri večerje, dva čaja brez, enega z rumom.
Prvi planinec: Cigarete prosim, Morava!
Drugi planinec: Še dva čaja. Imate mleko in žgance? Koruzne prosim, zabeljene!
Tretji planinec: Zig! Kje je žig? Dajte mi žig. Sem transverzalec.
Oskrbnik : Počakajte, mogoče bi jutri …
Četrti planinec: Mi gremo spat. Prenočišče prosim na skupnem. Pa ne pri oknu. Če imate sobo, bi sobo.
Peti planinec: Tole, da! Tu je moka, sladkor, mast. Jajca dajte vi. Torej omlete. Tanke, ne jemo debelih. Marmelado imamo sami.
Prvi planinec: Cigarete prosim, Mo-ra-va! Postrežba od hudiča. Prinesite še pivo.
Šesti planinec: Oskrbnik, oskrbnik! Jutri grem na Razor, kakšna je pot? Dobra? So klini? Meni se namreč vrti. Je nevarno?
Oskrbnik (v kuhinjsko okence): Cigarete, mleko, pivo, čaj. (Šestemu planincu.) Na Razor … malo klinov. Za vrtoglave navsezadnje…
Sedmi planinec: Tri kompletne večerje, ampak tovariš — kmalu! Mi smo lačni. Dragi moj, pet ur hoje ..
Oskrbnik (v kuhinjsko okence): Tri večerje… (Četrtemu planincu.) Počakajte, prosim, tovariši. V treh jezikih piše: Ne hodite v čevljih v sobe!
Četrti planinec (jezno): Mi gremo spat! Smo zaspani. Oprostite, da živimo, zato gremo spat. Torej: Dajte nam prenočišče.
Druga planinka (razočarano): Saj tudi plesa ni.
Šesti planinec: Oskrbnik, če je na Razor nevarno, ne grem na Razor, grem na Križ. Kako pa je na Križ?
Peti planinec: Kaj je s palačinkami?
Sedmi planinec: Odlična večerja, ampak svinjsko draga. Prinesite še pivo.
Osmi planinec: Čaj!
Deveti planinec: Kavo!
Deseti planinec: Liter črnine!
Oskrbnik: Od pol desetih ne točimo več vina. Če dam pijačo, ob desetih ne bo miru.
Dvajseti planinec: Kako — kako? Dobili ga bomo, zaprmej … dobili ga bomo! (Odvihra v kuhinjo.)
Šesti planinec: Od hudiča! Ne zvem za nobeno pot, ne za Razor, ne za Križ…
Trideseti planinec: Ja dragi moj, so pa drugačni časi, kakor so bih. Je to oskrbnik? To je omleta! Svoje čase so oskrbniki poznali poti, so svetovali, kje hodi, so te postregli, so dali najboljše prenočišče. Danes nas pa — ignorirajo.
Tretje dejanje
Kriški podi, nedelja dopoldan
Prvi pograd: Popolnoma sem zdelan.
Drugi pograd: Razmajan. Neprespan. Obupno!
Prva miza (pijano): Fantje (hk), tista shvovka je bila sijajna. Oskrbnik ni dal vina, smo pa kačjo slino požulili (hk). Potlej je bil hec do pol enajstih. To pa rečem fantje (hk), od poljubov se mi je vrtelo.
Druga miza (nevoščljivo): Taka krevlja, pa ima tako srečo. Na meni ni bilo drugega ko čaj in prismojene palačinke. Zato imam pa buške od kvartanja.
Planinska karta: Tovariši, ne vidim vas. Je to megla ali zopet umazanija od prstov?
Stopnice: To bo kar od prstov, draga sestra, tako zanesljivo, kakor so v meni luknje od trdih žebljev.
Stranišče: Zardevam!
Vhodna vrata: Kaj zardevaš, smrdiš! Drugič si oskrbi napis: »Za ljudi!« Okna: Mir. Ne žrite se, saj smo v hribih. In poleg tega je nedelja, do druge sobote pa je polnih sedem dni. (Po vsej koči globok vzdih olajšanja.)
V Trento navzdol pa se vije dolga kača — glava za glavo, nahrbtnik za nahrbtnikom… Morda jih je nekaj manj. Nekdo je namreč odšel na Razor, drugi na Križ, tretji na Stenar. Toda ti trije so se tako tiho ločili od karavane, da planinci tega niti opazili niso in jim tisti, ki je jodlal in vpil, ni utegnil niti zažvižgati v slovo.
