Celjski tednik, 3. marec 1961
Ciril Debeljak
24. 5.
Dan počivanja. Po dolgem času zopet umivanje, preoblačenje, in misel na polnjenje želodca, kar je v prostih dneh naše glavno opravilo.
Prispela je pošta od doma. Lep kup na moj naslov. Vesel sem, da se tako zanimajo za nas in spremljajo našo pot. Pisma terjajo odgovor, vendar mi danes še ni do tega posla. Kurir odide s pošto čez tri dni, do takrat bom upam gotov. Jezi me, da v pismih vsi sočustvujejo z nami zaradi življenja na ladji in indijske vročine, v resnici pa nas že tri tedne mori vse kaj drugega. Sicer pa nič ne pomaga, vmes je 10.000 km poti, nazaj grede bo pa ravno obratno, saj potrebuje pošta tja in nazaj mesec dni.
Ob štirih so odrinili fantje proti taboru I. Zunaj vztrajno sneži, vreme se slabša. Upamo na lepo predmonsunsko dobo, ki naj nastopi okrog prvega junija. Prosim, držite fige. Zvečer poslušava z Antejem evropski del radijske oddaje New Delhi, vendar nimam dosti od tega, ker me počasi draži stara bolezen — hemeroidi. Upam, da sedaj v odločilnih dneh ne bom imel z njo preveč sitnosti.
Spanje je polovično, sneg naletava, veter udarja v sunkih ob šotorsko platno.
25. 5.
Zbudim se zgodaj, narava zahteva svoje. Sneži brez prestanka. Grebeni so vsi v snežnih zastavah in šele po devetih postane mirneje. Onim na poti v tabor II sigurno ni postlano z rožicami. Upam, da se popoldne umiri in bodo lahko dovršili svoj namen, sicer pade postavitev taborišča na nas in s tem gre v izgubo dragocen čas. Iz baze I, kjer domuje Stane z zdravnikom, pride po kurirju sporočilo, naj pošljemo takoj plazmo. Izgleda, da je s Stanetovo boleznijo resneje, kot je izgledalo prvotno.
Pišem pisma, dnevnik in pregledujem opremo, vmes prebiram TT in Tovariše, ki so prišli včeraj s pošto vred. So sicer stari, še zimski, vendar za nas popolnoma novi, ker nas datumi ne zanimajo.
Za kosilo se je Ang Nima potrudil saj ve, da moramo biti jutri pripravljeni za naslednjih nekaj dni, kjer bo kuhanje in sploh hrana velik problem.
Popoldne je minil v šotoru, z Antejem sva načrtovala naš vzpon na greben Trisula I. Če bo lepo vreme, namerava prva skupina postaviti relejno taborišče III pod grebenskim delom, nadelati s stalno vrvjo začetek grebena, nato pa prenesti tabor III sedlo pod vrhom II. Najina naloga bo nato postavitev tabora IV nekje pred ali za vrhom Trisula II in če bo lepo vreme, poizkus vzpona na glavni vrh.
Zvečer zopet radijska oddaja, nekaj melodij je šlo do srca, rodijo se spomini, — človek je pač slabič.
26. 5.
Zbudi me prihod nosačev z baze I, ki nosijo drva in sedaj tudi pošto med nami in Stanetom. Enemu izmed njih so gledale iz nahrbtnika tanke noge barala. Zgodil se je čudež. Naš zdravnik je v bližini taborišča podrl eno najlepših trofej Indije — himalajskega gamsa — barala. On trofejo, mi pa sveže meso, ki si ga že tako želimo po petih tednih »pločevinaste košte.«
Stanetu gre na bolje in vsi upamo, da še poseže z nami v zadnji naskok.
Še vedno pada sneg, vrhovi so v meglah. Jezi me, da morava z Antejem še danes v vsakem vremenu do tabora I, ker smo dogovorjeni, da se jutri zjutraj srečamo s prvo skupino v taboru II oziroma III.
Sneži! Kljub temu odhod ob 16. V gosti megli iščeva prehod preko razpokanega dela ledenika, ki je sedaj že popolnoma brez snega. S seboj nosimo precejšen zalogaj baralovega stegna in se že vsi veselimo dobre večerje.
