Tine Orel
KRALJICA KAVKAZA je Ušba, kakor je Matterhorn najbolj oboževana gora v Alpah. Ušba ima dva vrhova in je silnejša. veličastnejša od Matterhorna. Avstrijec Hans Pilz in Gerhard Werner sta avgusta 1. 1959 prečila Ušbo v družbi Anastasje Navišne iz Taškenta in Valerija Jemeljanova iz Moskve. Rob platoja pod Ušbo je v višini 4000 m. Iz nemškega bivaka v višini 2900 m so do roba rabili pet ur. Premagati so morali 800 m ledenega področja, bilo je nekaj težavnih mest, vendar se še niso navezali. Ob 12. uri so zaplezali v greben, ob 13. so bili v višini 4100 m na tkim. »blazini«. Čeprav vreme ni kaj prida kazalo, sta oba Rusa brez premisleka bila za nadaljevanje ture. Oba imata za seboj težke ture v Tianšanu in Pamiru. Ušbin greben terja od plezalca trdo delo v ledu po cele ure. Obe navezi sta ga morali opraviti v hudem vetru. Vsakih 15 m so morali zabiti varovalni klin. Bivakirali so pod opastjo v izredno izpostavljenem položaju. Pilz primerja težave v tem grebenu onim v Andih in Himalaji, Zahodne Alpe se mu zde lažje. Kljub slabemu vremenu so naslednji dan stali na 4735 m visokem vrhu. Snežilo je, toda oba Rusa se nista dala ugnati, čeprav ju je Pilz prepričeval, da tako vreme ni za prečenje Ušbe. Prebili so še en zasilni bivak, naslednje jutro pa se je zvedrilo. Po težkem plezanju v svežem snegu in preko navpičnih odstavkov so prišli na 4705 m visoki južni vrh. Tretji bivak v višini 4480 m je bil udobnejši, toda vreme se je spet skazilo. Izredne napore so morali premagati pri spuščanju preko južne stene v nevihti, ki jih je zasipala s curki vode, s točo, sodro in snegom. Porabili so vse ledne kline, ker navadnih niso imeli kam zabiti. Za 120 m stene so rabili ves dan. Na ozki polici, pribiti na kline, so morali spet bivakirati v višini 4350 m, peto noč, na jugozahodni strani. Ko so zjutraj s spustom nadaljevali, so naleteli na stare kline in na prostore, ki so jih drugi uporabili za bivak. Toda težav še ni bilo konec. Poleg vseh, ki jih je nudila gora, jih je lovil še čas, ker so prekoračili kontrolni čas — verjetno je bila že mobilizirana reševalna akcija. Prečenje Ušbe spada nedvomno med svetovne ture.
AMERICAN ALPINE CLUB ima dobre zveze s pakistansko armado, kako tudi ne! Kaže, da bi Amerikanci radi izurili Pakistance za težje akcije v Karakorumu. Sestavili so ekspedicijo za Mašerbrum, za katerega pravijo, da sicer ni osemtisočak, pa da je težji. Mašerbrum ima skalnat, 150 m visok stolp v višini blizu 8000 m. Dve angleški navezi mu nista bili kos. Pravijo, da je po težavnosti kar takoj za Dhaulagirijem. Težavnost vršnega stolpa cenijo na V, kar je v tej višini več kot VI plus pri 2500 m—4000 m. Ekspedicijo sestavljajo naslednji možje: kapetan Imtiaz Azim, dr. G. I. Bell, Nicholas Clinch, dr. R. Emerson, dr. Th. Hornbein, kapetan R. J. Akhter, Th. Mc Cormack, R. A. Mc. Gowan, kapetan Mohd Akram Kvreši in dr. W. Unsoeld. Morebiti bo šel zraven tudi Andrew J. Kauffmann. Za svetovalca so izbrali Švicarja dr. Jurga Marmeta. Švicarska ustanova za odkrivanje gora bo sodelovala tudi pri preskrbi prehrane in opreme. Za svet so vprašali tudi Franka Wallerja, ki je vodil ekspedicijo l. 1938.
PILOT SAXER, član švicarske ekspedicije na Dhaulagiri, je izjavil, da je dosegel višinski rekord v pristajanju z letalom. Za pristajanje si je izbral 200 m dolgo snežno ravan v višini 4876 m, kasneje pa še više. Letalo je ekspediciji prihranilo mnogo naporov, nakopalo pa ji je tudi gorsko bolezen, ker člani njso šli skozi aklimatizacijo. Zanimivo je, da je Švicarska ustanova za znanstveno raziskovanje gora izjavila, da nima nič skupnega z Eiselinovo ekspedicijo na Dhaulagiri in da naj se za vse informacije o njej obračajo na športno trgovino Eiselin v Kriensu. Ozadja te novice ne poznamo, lahko si ga pa mislimo.
RELIEF EVERESTA je izdelal Fritz Ebster iz Innsbrucka za svetovni kongres geografov v Kopenhagenu. Drug relief, na katerem bo z barvami označen geološki sestav Everestovega masiva, izdeluje Toni Hagen. Oba avtorja smo v naših poročilih že omenili. Ebster je pomagal Erwinu Schneiderju l. 1955 v Himalaji pri kartografskem delu, Hagenovo delo l. 1958 pa smo na kratko opisali.
GANEŠ (7406 m) je imel kakor Api samo tretjega gosta. 31. maja je bil na njegovem vrhu Anglež J. Wallace z dvema šerpama. Na Ganeš je bil oktobra 1955 Raymond Lambert s Claude Koga-novo in Ericom Gauchatom.
Članek o julijskih Alpah je priobčil Švicar O. L. v znanem glasilu Nos Montagnes (Revue du Club Suisse de Femmes Alpinistes CSFA). Popisuje ture švicarske grupe, ki jo je vodil Rado Kočevar. Članek je pisan v obliki šablonskega dnevnika.
ZA VISOKOGORSKO SMUČANJE se zdaj priporočajo kovinske smuči, to se pravi smuči napol iz lesa, napol iz kovine. Kljub vsem znanim lastnostim kovine pravijo strokovnjaki, da pomenijo smuške ture, ki jih zdaj tudi pri nas spet propagiramo, metalne smuči velik napredek. Žal napredek tudi v ceni. Najboljše lesene smuči pa bodo še vedno morali uporabljati smučarski dirkači zaradi specialnih prednosti, ki jih ima les. Pa tudi to ne drži več.
24 MILIJONOV AKTIVNIH ŠPORTNIKOV so v l. 1959 našteli v SZ, 2,5 milijona od teh je smučarjev. Iz te množice so izšli nekateri sovjetski smučarji, ki so uspešno posegli po prvih mestih v mednarodni konkurenci v vseh smučarskih disciplinah, razen v alpskih.
PREROD PLANINSKEGA FILMA pričakujejo od filmskega festivala v Trentu. Prelomno leto da je bilo 1959. Filmi dr. Arnolda Francka in Luisa Trenkerja so nekoč imeli svojo veliko publiko. Filmi te vrste ne vlečejo več. Nova pota so nakazali Francozi. V francoski vladi pa je tudi Maurice Herzog, ki se dobro zaveda pomena planinskega filma za vzgojo mladine. Tako pravijo. Film »Les étoiles du Midi«, ki ga je posnel mož z Annapurne Marcel Ichac, je moderen gorniški film, kakršnega si želi sodobna publika. Tudi laiku mora biti všeč. V alpinističnem Munchnu so ga z navdušenjem sprejeli. Filmski team Terray, Vaucher in Desmaison je obenem vrh francoskega alpinističnega teama. Film ima tri dele. Vsebina: Trije francoski alpinci ujamejo nemškega vojaka. Ta se v obupu vrže v prepad, vendar ostane živ. V drugem delu gledamo reševanje iz strme granitne stene v masivu Mont Blanca. Naveza zaide v stisko, ker ima en mož snežno slepoto. Morajo sestopiti ob vrvi. (Tak sestop omogoča samo nylonska vrv. V filmu pa je videti konopljena.) V tretjem delu vidimo Terraya in Vaucherja v Grand Capucinu. Nemška kritika očita samo to, da Vaucher pleza prevečkrat brez nahrbtnika in da se oba premalo resno poslužujeta vrvi. Vendar pravijo tudi ti tehnični kritiki, da je Ichacov film dokument izrednih naporov in najboljši gorniški film z igralci po vojni. Film je stal 500 000 nemških mark in ga je finansirala država. No, za Squaw Valley so Amerikanci tvegali čez 100 milijonov mark.
POL MILIJONA SMUČARJEV ima Švica, od tega v smučarski organizaciji 60 000. Pozimi l. 1958/59 je šlo skozi smučarske tečaje 862 813 učencev.
PLANINSKA FOTOGRAFIJA ima rojstno letnico 1861, ko je August Bisson iz Pariza s foto-karavano nastopil turo na Mont Blanc. Vodil jo je August Balmat, potomec vodnika, ki je pomagal Benediktu de Saussureu pri njegovem prvenstvenem vzponu na Mont Blanc. Julija 1861 je fotografska ekspedicija vzela pot pod noge iz Chamounyja (tako so takrat pisali sedanji Chamonix), z njo 25 nosačev. S topom so v Chamonixu ustrelili, da je bil odhod še bolj slovesen. Na Grands Mulets je ekspedicija z ognjem signalizirala Chamonixu, da je srečno prispela, v Chamonixu pa so ji odgovorili z artilerijsko salvo. Nato jih je vihar že skoro uklonil, sklenili so, da se vrnejo, ker pa je huda ura minila, so naslednji dan prodrli do Petits Mulets. Od tu jih je silen veter nagnal pri priči spet na Grands Mulets, kamor so prišli v. temi napol mrtvi. Ko so videli od blizu še plaz, je »zdrknila samozavest pod ničlo«. Vendar sta se Bisson in Balmat odločila tu počakati nove nosače. Ti so res prišli in ekspedicija je dosegla vrh, v Chamonixu pa so spet užgali salvo. Za Bissona pa se je tedaj le začelo pravo delo. Pri takratni tehniki so morali vzeti s seboj poseben šotor-temnico in v njej pripraviti in razvijati in fiksirati plošče v velikosti 44:54 cm. Največja težava je bila, kako dobiti v tej višini vodo za razvijanje, pihal je leden veter. Bisson je tajal sneg na pojemajoči svetilki in posrečilo se mu je napraviti dva kar dobra panoramska snimka. Vsi nosači, 25 po številu, so ta čas na vrhu spali, fotografu je ostal zvest pomočnik le veter.
Za gorsko fotografijo je zaslužen tudi Francoz Ciriale, ki je deloval že pred Bissonom, vendar na nižjih vrhovih. Tudi on je jemal s seboj 20 do 30 mož, njegova prtljaga je tehtala do 250 kg. Bilo je treba vztrajnosti, trmoglavosti pa tudi in predvsem ljubezni do stvari, da so tisti posnetki nastali. Ko je Švicar Beck v 70 letih prejšnjega stoletja nadaljeval delo pionirjev, je fototehnika že precej na-p redo vala. Plošče so bile 13 : 18 cm, osvetljevanje je trajalo od 2 do 4 minut (Ciriale je rabil 15 do 20 minut). Njegova fotografska torba je tehtala komaj še 30 funtov, v njej pa je imel velik lesen
stativ in 6 kaset s po 6 ploščami. Ekspo-nirane plošče je jemal že domov in jih dal razvijati poklicnim fotografom. Tudi njegove fotografije so bile še panoramske in so služile predvsem topografiji.
Prva ekspedicija z umetniško ambicijo se je zbrala v Avstriji 1. 1863 in s 30 možmi prišla na Gross Glockner, šotor pa je imela na Adlersruhe. Njen pobudnik je bil Paul Grohmann.
V zadnjih dveh desetletjih je delalo že precej planinskih fotografov, tehnika pa jim je omogočila cenejše in lažje delo. S staro, veliko kamero pa je v tem času snemal znameniti Vittorio Sella, eden najbolj zaslužnih planinskih fotografov. Do prve svetovne vojne je ta fotografija že dospela mimo osladne motivike z gorsko divjačino, živadjo in z gorjanskim življenjem že do snimkov, ki so skušali ohraniti in prikazati predvsem občutje. Med obema vojnama pomeni spet velik tehnični napredek izum Leice 1. 1925 (Bamak). Poslej se je fotografija razvijala v enega najbolj množičnih amaterskih pojavov.
FRITZ WIESSNER je znan predvsem po svojem vzponu na K2. Po rodu je iz Dresdna, živi pa v Ameriki in ga šteje ameriški alpinizem za svojega. Letos je praznoval 60-letnico in je še vedno zelo aktiven. L. 1958 je prišel na Mont Blanc po grebenu Brouillard, še vedno osvaja alpske štiritisočake in smuča. L. 1900 so se rodili tudi Merkl, Welzenbach, Stôsser in Frank Smythe. Njih ni več, Wiessner pa je še vedno pojem med živečimi znamenitimi alpinisti. Kot dvajsetletnik je bil med najbolj znanimi plezalci v Kaiserju. L. 1925 je preplezal jugovzhodno steno Fleischbanka, s Tirolcem Rossijem, naslednja leta pa je naredil več prvenstvenih v Dolomitih: severno steno Furchetta s Sollederjem, vzhodno steno Civette, zahodno steno Cima di Canali. V Zahodnih Alpah je l. 1928 brez vodnika prišel na Dent du Géant in kot trinajsti ponovil Peuterey. L. 1929 je odpotoval v Ameriko ter se tu uveljavil kot kemik. Ima svojo tovarno, to pa mu omogoča, da vsako leto z vso družino pride na letni dopust v Alpe. L. 1932 je omogočil »Nemško ameriško ekspedicijo na Nanga Parbat« in z Merklom dosegel višino 7000 m na grebenu Rakhiot. L. 1936 je z Williamom Housejem stopil na teme Mount Waddingtona v Britsh Columbii (4048 m). Pred njim je goro brez uspeha naskakovalo 16 navez. L. 1938 mu je American Alpine Club zaupal vodstvo ameriške ekspedicije na k2 (8611 m), vendar iz poslovnih razlogov ni mogel na pot. Vodstvo je prevzel Charles Houston in prišel po grebenu Abruzzi na višino 7900 m. L. 1939 pa je stal Wiessner v višini 8390 m, 220 m pod vrhom K2, s šerpo Pasang Davo Lamo (ki je kasneje bil v prvi in drugi navezi na Čo Oju). Šerpa se ni upal naprej in sestopila sta. Ostali so medtem izpraznili spodnja šotorišča, tako da ste se Wiessner in Pasang komaj rešila. Edini Dudley Wolfe je prišel do šotorišča VIII. Tu je tudi našel svoj konec, smrtno pa so se ponesrečili tudi šerpe pri reševalni akciji Wolfeja, med njimi Pasang Kikuli, ki je edini preživel katastrofo na Nanga Parbatu l. 1934. Wiessner se je nato dolgo zdravil v bolnici, dolgo se je tudi boril z očitki, češ da je slabo vodil ekspedicijo.
CESARE MAESTRI je opisal vzpon na Cerro Torre in s tem poslednjo turo Tonija Eggra. Sto ur sta rabila do vrha te patagonske gore. Z njima so bili še Cesarino Faver, Angelo Vincitorio, Juan Pedro, Augusto Dalbagni, Gianni Dalbagni. Deset dni so rabili za dostop v podnožje gore, imeli so eno tono prateža, nato pa so deset dni potrebovali za postavitev treh taborišč v višini 750 m, 950 m in 1650 m. To tretje je bilo pravzaprav luknja v snegu, 250 m pod ledeno severozahodno steno. 9. januarja so začeli v tej steni pritrjevati vrvi, na vsak meter. Zaradi snega so prekinili s tem delom za 14 dni. 28. januarja so vstopili Egger, Faver in Maestri. Faver se je kmalu odvezal in se vrnil, Egger in Maestri pa sta bivakirala v steni. Imela sta s seboj 200 m perlonske vrvi, 40 lednih klinov, 50 normalnih klinov, 100 svedrovcev, stremena in zagozde. Brašna sta imela za tri do štiri dni in šotor. Egger je naslednji dan kot izredno spreten in hiter plezalec v ledu plezal naprej. Zvečer sta imela 300 m ledene stene za seboj. Bivakirala sta v luknji, ki sta jo izkopala. Naslednji dan 20. januarja sta prišla 250 m pod vrh. Spet leden bivak, 31. januarja sta nastopila pot proti vrhu. Najprej 60 m navpičnega ledu in nato težak greben z zoprnim, mrzlim vetrom. Na vrhu, pravi Maestri, ni bil srečen. Vrh kakor vsak drugi, napora in nevarnosti je bilo pa preveč. Zasadila sta italijansko, avstrijsko, argentinsko zastavo, grb mesta Trento in zastavico »Societa Alpinisti Tridentini«. Silen veter ju je prisilil k takojšnjemu umiku. V noči med 31. jan. in 1. febr. se je sneg ojužil in naslednji dan sta sestopala med grmenjem plazov. Lednih klinov nista mogla več uporabljati, navadni niso šli v kompaktno pečino, sem in tja sta uporabila svedrovce.
Ko sta pri sestopu drugič bivakirala, si zaradi silnega vetra nista mogla privoščiti nič toplega. 2. februarja sta ob sedmih zvečer z vrvnimi manevri, ki so v navadi pri reševanju, stala 100 m nad pritrjeno vrvjo. Pri iskanju mesta za bivak se nista skladala. Egger je hotel bivakirati drugje, češ da je tam varneje. Ko je odhajal na tisto mesto, ga je potegnil s seboj orjaški plaz, ki se je utrgal nekje pod vrhom. Vrv se je pretrgala in Maestri je sunek s težavo zdržal. Naslednji dan je plezal z ostankom vrvi in le po naključju ga je zagledal Cesarino, ki je šest dni čakal na povratek drzne naveze. Medtem se je vreme spet spremenilo, padel je nov sneg. Maestri nato poroča, kako se je ta vzpon pripravljal od l. 1953. Tudi Jean Couzy je računal s Cerro Torre. Maestri pravi, da je bil Couzy najsposobnejši alpinist na svetu. Če bi Couzy ne umrl, bi se Maestri tega vzpona ne bil lotil. Ekspedicija ga je stala 2 in pol milijona lir. Egger je priložil 350 000 lir. Cerro Torre je usodna gora italijanskih alpinistov. Dve veliki ekspediciji sta pred Maestrijem obrnili. V smeri Maestri—Egger je mnogo mest VI in VI plus.
EVEREST bo ostal politično razmejen kakor doslej. Ču En Laj, Nehru in Koirala so se zedinili, da ostane severna stran Kitajska,. južna pa nepalska. Ču En Laj je zahteval ves Everest za Kitajsko, pa je popustil. Za himalaizem je ta pogodba gotovo pomembna.
KRYSTOF ZLATNIK je eden redkih alpinistov, ki so preplezali Peuterey sami, brez tovariša v navezi. Zlatnik je opravil to reprezentančno turo v treh dneh. Ko je prišel v zavetišče Vallot, je bil pošteno zdelan, zadnji dan je plezal v slabem vremenu in je večkrat izgubil orientacijo.
NEMŠKE IN AVSTRIJSKE EKSPEDICIJE se iz leta v leto množe. Zdaj pripravljajo že ekspedicijsko sezono za l. 1961. DAV, sekcija Amberg, bo šla na Spitzberge za deset tednov, podprli jo bodo člani DA V. DAV sam in mesto Amberg. Sekcija OAV »Gebirgswerein« na Dunaju gre v Karakorum, ekspedicijo bo vodil Erich Waschak. Znani alpinist Martin Schliessler križari po Afriki od severa proti jugu.
VZHODNI BERLIN je sedež centralne organizacije za popotovanje in turistiko, v katero je vključeno tudi planinstvo. Država jo močno podpira, posebno mladinske odseke. Planinski cilji te organizacije so Visoka Tatra, Kavkaz, Ural, ker so pač politično bližji kot Alpe.
NOVA PRIPRAVA se je uvrstila v seznam plezalskih potrebščin. Nemški katalogi jo imenujejo Fiffi, Viffi, ali tudi Pfiffi. Na trg je prišla v znani športni hiši ASMU. Pravijo, da je za moderno plezanje z vsemi artističnimi artikli že kar nepogrešljiva. Kakšno ime ji bomo dali mi? »Fifi« je staro nemško ime za majhnega pridnega, zvestega kužka.
LETALO »YETI«, ki so ga vzeli s seboj Švicarji na Dhaulagiri, se je ponesrečilo nedaleč od baznega taborišča. Pilot se je rešil, letalo je zgorelo. Nesreča je sicer huda, vendar se je spričo uspeha, ki so ga Švicarji na Dhaulagiri dosegli, zmanjšala.
ANNAPURNA II (7937 m) se je vdala indijskim in nepalskim alpinistom. Vodil jih je polkovnik James Roberts. Vrh se vzdiguje vzhodno od Annapurne I (8078 metrov). Nepalci in Indijci so imeli srečo, monsum jih je počakal kakor tudi Švicarje na Dhaulagiriju. Govore tudi, da so prišli na Everest ruski alpinisti po severni strani, v višini 7900 m pa so isti čas postavili svoje šotore tudi Indijci na južni strani Everesta. Dosegli so nato višino 8600 m, monsum pa jih je pognal nazaj. Pravijo, da bodo še poizkusili.
PAKISTANSKI RADIO je poslal v svet novico, da so Rusi in Kitajci dosegli vrh Everesta po severni strani. Agencija Nova Kitajska pa je razširila izjavo vodje ekspedicije Ši-Čan Čuna: »Zadnjih 50 m. ki so nas ločili od vrha Čomolungme, smo zmagali brez kisikovih mask«. Zadnjih 300m od vrha je terjalo od njih 19 ur naporov. V ekspediciji je bilo 214 mož. Od 19. do 25. maja je bilo idealno vreme, aklimatizacija navez pa popolna. Čim so sestopali, se je vreme spet poslabšalo. Zelo jim je šla na roko meteorološka služba. Ekspedicijo so urili tudi v tem. da je v višini 8000 m lahko živela in delala brez dihalnih aparatov.
DNEVNIK DR. H. GRIMMA iz l. 1956 so našli v višini 7930 m na Everestu Indijci 9. maja 1960. Hud snežni vihar je Indijce potisnil z Everesta. Bili so že v višini 8600 m, vodil jih je Gyan Singh.
ZNANSTVENIKI ZDA, Anglije in Nove Zelandije bodo spremljali Hillaryjevo ekspedicijo na Makalu (8400 m). Raziskovali bodo aklimatizacijo človeka v višinah nad 8000 m. Iskanje yetija je spričo tega cilja postranska stvar.
LES ECRINS so zabeležile nekaj velikih vzponov: V Ailefroide Centrale sta kot tretja preplezala severno steno Roger Cheze in Germain Cocco v 14 urah. Birkelbach pa je v zahodni Ailefroide kot drugi ponovil severozahodni steber. Severozahodno steno Olana so 19. do 22. marca kot prvi pozimi preplezali’ francoski asi vodniški kandidat R. Desmaison iz Pariza, J. Puiseux iz Lyona in vodniška kandidata Audibert in Payot iz Chamonixa. Bili so na eni vrvi in pravijo, da je bila zimska smer težja kot zapadna stena Drujev (marca l. 1957 Desmaison in Couzy). Plezalci so imeli s seboj opremo z Jannyja. Pravijo, da je to eden največjih zimskih podvigov vseh časov. Pet bivakov!
DRU, znan po Bonattijevem stebru, ima še vedno alpinistične novice. Dva Avstrijca iz Radstadta sta v zgornjem delu 17. 18. in 19. julija naredila zanimivo varianto nad drugim bivakom.
TORRE TRIESTE, njegova južna stena je prepredena s smermi od leta 1934 (DelForo, Longoni Carlesso, Sandri, Cassin — Ratti) do 1959 (Piussi — Redaelli). Slednja dva sta spodnjo partijo pripravljala tri dni s specialnimi klini, tako da sta potem vso steno premagala v treh dneh s tremi bivaki. Porabila sta 450 klinov, 150 specialnih. Približno isto smer sta poskušala potegniti tudi Aste in Livanos, odbile pa so ju velikanske labilne luske v zgornjem delu. Aste in Navasa sta kot prva premagala veliko poč v Crozzon di Brenta. Poč je visoka 7000 m, porabila sta 100 klinov.
TORRE INNERKOFFER ali tudi Punta Pian de Sass v masivu Sassolungo ima v južni steni 400 m visok steber. Vanj sta znana Dietrich Hasse in Sepp Schrott vrezala tudi eno najtežjih. Za 400m višine sta porabila 200 klinov in 20 lednih zagozd. Smer ni dosti lažja od direttissime v Veliki Cini, a dosti lažja kot direktna smer v jugozahodni steni Roda di Vael. Prvenstveno direktno smer v južni steni Cima di Jazzi so naredili 28. 29. junija Bisaccia, Bertolini in vodnik P. Jachini. Višina stene 300 m, težavnost V do VI.
EIGER — POZIMI. Za zdaj še ne, toda na ogledih so bili trije Nemci, ki so prav-zaprav odprli serijo »najtežjih« in revijo »korektur« pred dvema letoma. Lothar Brandler, Jörg Lehne in Siegfried Löwe so si steno ogledovali 15. in 16. februarja, nato še zadnje dni februarja 1960. Prišli so do Hinterstoisserjeve prečnice. Da bi šli naprej, zaradi svežega snega ni kazalo.
SUDAN ima čudna pogorja, vertikalne stebre, visoke 400 m, s kotami do 1200 m.
CAF in njegova pariška sekcija sta te stebre obirala l. 1959 med Mopti in Gao. Plezanje je razmeroma težko, ker skala ni taka, da bi plezalec uporabil varovalno tehniko.
PIC DE BARTAGNE je zahtevna plezalna šola za plezalce južne Francije, predvsem iz Marseilla. O njej je napisal izrčpno zgodovino in orisal njen alpinistični značaj najvidnejši predstavnik južnofrancoskih alpinistov George Livanos v aprilski številki. »La Montagne« 1960. Le Pilier de Bartagne je visok 150 m, v njem je Tanner porabil 90 klinov in ga je plezal 14 ur. Livanos pravi, da Tanner ni slabši od njega.
HENRI CORDIER (1855—1877) je eden od starejših francoskih plezalcev, ki ga pri nas poznamo kot njegove nemško-avstrijske sodobnike. Od l. 1874 do 1877 je naredil 26 pomembnih vzponov, medtem 11 prvenstvenih. Bil je na Mt. Blancu, Bernini, Piz Palu, Aiguille Verte (po Cordierovem ozebniku, ki so ga ponovili šele 48 let kasneje). Svoje opise je priobčeval v Alpine Journal in v Annuaires CAF. V tem letnem almanahu je tudi spremljal dejanja tujih alpinistov v Alpah in na Kavkazu. Pravijo, da je s svojimi idejami hodil 50 let pred časom. Anglež Middlemore, 14 let starejši od Cordiera, ga je občudoval. Middlemora so v Angliji nazivali »bodoča žrtev«, ker se je tako rad izpostavljal objektivnim nevarnostim v gorah. Middlemorova ideja je smer po jugovzhodnem grebenu Finsteraarhorna, ki jo je nato opravil Cordier z Andereggom. Bil je nedvomno eden od tistih, ki so začeli iskati težja pota v Alpe in so jih tudi našli. Ponesrečil se je v Oisansu, kriva nesreče je bila njegova kratkovidnost.
ZVOČNI APARATI (transistorji, elektrofoni i. p.) so prepovedani v vseh kočah CAF. Zaradi miru in tišine, o kateri je nekdo dejal takole: »V gorah nam prija zato, ker zaradi nje v nas samih vse zveni.« — To je lepo povedano, tudi če ni vedno res. Res pa je, da je tranzistor kot spremljevalec brumnega turista v gorah odveč.
DESETLETNICO ANNAPURNE so v Franciji proslavili v salonu CAF. Maurice Herzog, zdaj visoki komisar za športno vzgojo mladine in predsednik Himalajskega komiteja, je priredil velik sprejem. Slavnostnega obeda so se udeležili tudi minister za finance Baumgartner, vsi člani Himalajskega komiteja in vsi udeleženci ekspedicije na Annapurno.
RAFAEL LOCHMATTER, poslednji od šestih bratov Lochmatterjev, je umrl v rodni vasi St. Nicolas v starosti 84 let. Bil je velik vodnik, posebno znan v krogih Alpine Čluba.
ČAUK KAMBO, manj znan himalajski vrh, je osvojila indijska ekspedicija. Največ zaslug je imel za to sirdar Pasang Dava Lama. Na Distaghil Sar (7885 m) pa sta 9. maja 1960 stopila Avstrijca Marchart in Staerker.
CESARE MAESTRI in Claudio Baldessari sta končno uspela v jugozahodni steni Roda di Vael. Od 2. do 8. junija sta se po ekstremnih težavah pririnila na vrh. Njuna smer je potekala levo od famozne smeri Brandler—Hasse. Steno imenujejo tudi Rdečo.
KITAJCI, ki so prišli na vrh Everesta, se imenujejo takole; Vang Fu-čoa, Ču-Yin-hua in Konbu — po francoskih verzijah. Francozi pravijo, da so vedeli za kitajske priprave zaradi velikih nakupov dihalnih aparatov. Kitajcem je zmanjkalo kisika tik pod vrhom. Na vrhu so razvili rdečo zastavo in postavili doprsni kip Mao-tse-tunga. Kitajci so pisali, da je njihova smer za zahodne alpiniste pretežka. To seveda ne bi smeli reči. Pretežka je morebiti iz političnih, ne pa iz alpinističnih vzrokov.
ATTILIO TISSI, eden od najvidnejših plezalcev med obema vojnama, se je smrtno ponesrečil na družinskem izletu v bližini zahodne Cine. Živel je v gorski vasici Agordo, vendar je s plezanjem začel šele pri 30 letih. L. 1930 se je odločil za težke vzpone in to s prijateljem Giovannijem Andrichem. Bila sta prva Italijana, ki sta ponovila smer Solleder-Lettenbauer v Civetti. Ponovila sta nato še vzhodno steno Catanaccia, zahodni greben Busazza, južno steno Tofane di Rozes, nato pa je Tissi v Civetti odprl serijo novih smeri. V jugozahodnem grebenu Torre Trieste (1931), v severozahodnem grebenu Pan di Zucchero (1932), v južni steni Torre Venezia (1933), in Campanile di Brabante, Nesreča z motorjem ga je potegnila iz vrst velikih plezalcev. Bil je izredno talentiran za prosto plezanje, plezal je najraje brez klinov. Med vojno se je pridružil odporniškemu gibanju. Nemci so ga aretirali in mučili. Po vojni je bil izvoljen za senatorja in je ostal senator do smrti. Bil je član centralnega komiteja CAI in predsednik sekcije v Bellunu.
JACQUES DIETERLEN, eden najvidnejših francoskih planinsko – smučarskih publicistov, je umrl l. 1959. Napisal je več knjig na temo smučanja (Fils de la neige, Ski de printemps, Chemineau de la Montagne) in bil urednik francoske smučarske revije (Revue de ski) od 1. 1930 do 1940. Njegovo knjigo »Chemineau de la Montagne« — (Potepanje po gorah) štejejo med vrhove planinske literature sploh.
LUCIEN DEVIES, ki je že več let predsednik CAF, je bil l. 1960 odlikovan z redom častne legije oficirske stopnje. Promocijo za oficirja Legion d’honneur so slovesno proslavili v salonu CAF, navzoči so bili vsi živeči predsedniki FFM in CAT, člani himalajskega komiteja, prvo besedo pa je imel visoki komisar Maurice Herzog.
RÊNE DESMAISON je v junijski številki 1960 »La Montagne« opisal največjo zimsko turo zimskih časov v Olanu pod naslovom »Zimska v Olanu« (Hivernale a roian). O vzponu smo že poročali. Desmaisonov dnevnik od 16. do 20. marca 1960 je verno ponazorilo preizkušenj, ki jih je trojica v navezi premagala, da se je pretolkla na vrh. Dnevnik spremljajo dobre fotografije.
OTTO LANGL je konec l. 1959 umrl. Od l. 1932 do l. 1938 je bil upoštevan predsednik ÖAC. Njegov sošolec ing. Ferdinand Horn mu je v nekrologu zapisal, da je ostal kot alpinist vse življenje zvest Sextenskim Dolomitom. Horn je z njim plezal vzhodno steno Male Cine. O Sextenskih Dolomitih je napisal Langl zelo cenjeno monografijo. Kar je Nieberl za Kufstein in Kaiser, to je Langl za Sexten. Kot predsednik ÖAC je uravnovesil finance društva. Nacistična ureditev planinske organizacije je klubu vzela samostojnost. To je Langla zelo zabolelo in razočaralo, pravi o njem Paul Kaltenegger, v dobi njegovega predsedništva urednik ÖAZ.
OKOLI WATZMANNA je naslov knjige, ki jo je napisal Hellmut Schöner, dober znanec naših alpinistov in funkcionarjev PZS. Knjiga ima 183 strani in stane 115 šilingov. 72 barvnih ilustracij. Kritika jo je sprejela s superlativi. V knjigi je omenjen tudi Staničev vzpon na Göll, žal pod imenom Stanig, ker se je v nemški publicistiki menda za zmerom ustalilo. Schöner je po vojni mnogo storil za seznanjanje nemške planinske javnosti z našimi planinami in našim planinstvom.
ANGLO – AMERIŠKA EKSPEDICIJA se je l. 1960 podala na Trivor (7720 m), na Pumarikiš (7492 m) in na Distaghil (7885 m). Vodja ekspedicije je Wilfried Noyee, udeleženec zmagovite angleške ekspedicije na Everest. Noycovega poročila še nimamo pri roki.
NESREČE v plezalni sezoni l.1960 so se zgostile že v juniju. V Wettersteinu se je ubil Christian Röckl, sin münchenskega fabrikanta. Tovariši so ga sicer z vrvjo zadržali, toda udarec je bil prehud. V Totenkirchlu v Wilder Kaiser se je smrtno ponesrečil član glavnega odbora DAV dr. Fuchsberger. Več smrtnih nesreč se je zgodilo v severni steni Bischofsmütze, v Eigerju, v Tennengebirge in drugod.
ŽIČNICA na Dome de la Lauze v Dauphineji so zgradili iz La Grave. Dome de la Lauze (3600 m) ima najlepši smučarski svet v Dhaupineji. Žičnica bo po drznosti in lepoti takoj za tisto na Aiguille du Midi. Spodnja postaja La Grave svoji višini 1470 m, vmesna na 2400 m. zgornja tik pod vrhom. Na zgornji postaji je bar, hotel, terase! Smuška pista ima 2000 m višinske razlike in se razprostira nasproti la Meije. Pravijo — veličastno, ampak obžalovanja vredno.
GEORGE LIVANOS je avtor knjige o sodobnih alpinističnih metodah in dosežkih. Naslov ji je »Onstran vertikale« (Au de la vertikale). Izšla je pri Arthaudu v Grenoble, pripravljena pa je knjiga tudi v nemščini in izide v Švici.
