Celjski tednik, 10. marec 1961
Ciril Debeljak
25. 5.
Ob dveh ponoči sneži — ob štirih ponovno megla in sneg. Prvo zvonjenje ure sem prespal. Vstal sem ob 7. Ob krasnem vremenu, vendar seveda prekasno za odhod.
Stiskamo se na nekaj metrih suhe površine, kamor ne sežejo potočki snežnice. V luknji pod (previsom kraljuje Ang Nima in pridno streže. Opazujem snežene grebene in meglice, ki se vlečejo preko verige Maightuni-Tarkot. Vidno pobira sneg, ki je padel ponoči, lomijo se ledene sveče v strehi nad nami — skozi mavrični krog tisočerih kapljic pa posije sonce. Onih s sedla še vedno ni, bojijo se plazov.
Lep dan brez dela, tolažim se s tem, da oni zgoraj delajo in nam spanje na tej višini samo koristi. Ponoči pričakujemo mraz in s tem odhod kmalu po polnoči. Po kosilu običajen nastop megle, nato snežni metež. Postaja južno vreme, kljub temu ledeniki molčijo, niti plazov ni. Pravo nasprotje alpskih navad.
Proti večeru pripravimo tovore po 18 kg, Ang Nima skuha večerjo in pripravi kavo za zjutraj. Z vodo nima problema, iztegne samo roko in nabere tisto, kar ves dan teče po šotorih in naših glavah. Ležemo spat brez tablet, uro napravim za ena po polnoči.
Ob zvonjenju mi ni treba z glavo na svetlo. Enakomerno ropotanje po šotoru pove dovolj glasno vremensko situacijo. Ponovno pogledam ob štirih. Jasno, toda za čevelj novega snega že tu na 5.000 metrov. Zopet en neizkoriščen dan. Toda proti naravi in vremenu ni obrambe, pač, ena sama, to je previdnost in tokrat smo imeli prav.
Ob 9. uri hud snežni metež z vetrom. Izgleda, da smo zašli v daljše obdobje izredno slabega vremena, upam samo, da ni mlajši monsumski brat. S sedla še vedno nikogar. Jeza se umika skrbi, saj vendar vedo, da v takem vremenu samo zmanjšujejo dragoceno zalogo brane, prineseno s tolikim trudom na 6.000 m. Če jih danes ne bo, gremo jutri ob vsakem vremenu. Lahko je tudi kaj narobe. — V šotore zamaka voda, blazine dobesedno plavajo. Bolijo nas kosti, v oblakih pršiča je vsako sušenje obleke nemogoče. Treba je potrpljenja in to je v teh višinah težje od naporov in plezanja.
Popoldne se je za dve uri pokazalo sonce, vendar brez upanja na boljše vreme, ker piha veter od jugovzhoda. Z Antejem sva sita že vsega in sva trdno odločena naskočiti zjutraj ob vsakem vremenu.
29. 5.
Odhod ob 2. Prehod v koluar silno neroden. Skale so pokrite z novim snegom. Povsod se vdira, celo star sneg do kolen, včasih do pasu. Menjavala sva se v vodstvu, do »klinčka« enkrat, nato pa vse pogosteje, ker je Ante pod »hidrocentralo« občutil krizo, bolela ga je vranica. Gazil sem do ledenega pasu, kjer je postajalo plezanje z vsakim korakom bolj nevarno. Bali smo se plazov. Vodil sem do »porta«, kjer mi je zmanjkalo moči. Padli smo v sneg pod 20 kg težkimi nahrbtniki. Redko kdaj smo bili v življenju tako izčrpani kot takrat glavni vzrok pasja vročina skozi meglo. Sedeli smo dve uri in žvečili suho hrano — porajal se je dvom, če bomo kos še zadnjim metrom višinske razlike do taborišča II.
Vlekli smo se dalje. Na začetku je Ang Nima s tihim glasom poprosil: »Sahib — slowly!« Na ravnici pod taborom smo zaklicali navzgor v meglo, ki nas je med tem zagrnila, bali smo se, da zaidemo preveč v levo pod greben ali na desno na rob platoja. Kmalu je prigazil do nas Marjan in pomagal zadnjih sto metrov do šotora. Čakala nas je vroča turška kava, vredna milijonov. Skuhal jo je Zoran, ki je dobro vedel kaj je utrujenost.
Proti večeru sta prispela s tabora III Aleš in Tensing. Mesto za to taborišče sva pred dnevi določila z Antejem in stoji na višini 6.200 metrov ter je mišljen kot relejna, dokler se ne nadela začetni greben Trisula II, ki je silno strm in težak. Aleš ga je tri dni obdeloval s klini in stalno vrvjo ter dosegel višino 180 metrov. V glavnem zamudno delo v zelenem vodnem ledu, ki ga ga v teh višinah nihče ni pričakoval.
Zvečer posvet. Dosedanja skupina se zjutraj vrne v bazo po hrano, kline, vrvi, radio in zdravila. Z Antejem imava dokončati Aleševo delo in poiskati mesto za tabor številka IV v prvem sedlu Trisula II. S tem bi bila odprta pot na ta vrh in tudi na Trisul I — pričakujemo najtežjo etapo našega vzpona.
30. 5.
Ob šestih sta odšla Ang Nima in Tensing v tabor III po dereze in tehnično opremo. Navsezgodaj smo se v lepem vremenu odločili za skupen vzpon na Trisul III in samo še čakali vrnitve obeh šerp z derezami Aleša in Tensinga. Ob osmih sta prišla nazaj — in pozabila kline. Tura je torej šla po vodi, ostali sestopajo, z Ang Nimo in Antejem počivamo.
Po dolgem času krasno vreme, po dolinah leže kumulusi. Takega vremena teden dni, pa je stvar opravljena. Pesimistov Himalaja ne mara.
Namesto v tabor III smo popoldne v snežnem metežu izginili v šotore. Z Antejem sva pregledala zalogo hrane in ugotovila, da smo brez mesa. Upam, da prinesejo v treh dneh nove zaloge, sicer bo ob marmeladi in jajcih dolgčas. Višinometer je padel za 30 metrov, dober znak za naslednje dni, če mehanika ne laže. Vedno očitneje postane, da se je zdravnik pri opremi višinskih taborišč zmotil predvsem v tistih stvareh, ki jih najbolj pogosto rabimo: vitamin C, Gly-Coramin, enteroseptol — za naskok smo brez pervitina. Loteva se me slaba volja, vzrok je utrujenost in prvi znaki bolezni.
Večer mineva v kramljanju stokrat ponovljenega, za moj bolni vrat žvečim zadnje tablete targofagina. na vrsti bo penicilin. Vsaj doridena ne manjka, da prespimo.
