Celjski tednik, 17. marec 1961
Ciril Debeljak
31. 5.
Spal sem zelo slabo, hemeroidi ne dajo miru. Vstali smo ob sedmih, skuhali zajtrk in podrli šotor. Imeli smo precej posla, da smo premrznjeno šotorsko krilo odtrgali od ledene podlage. Nahrbtniki so bili zopet proti pričakovanju silno težki, vsa osebna oprema, šotor, blazine, vrvi itd. — skratka, ne pridemo več pod 20 kg.
Krasen dan vendar jutru nikdar več ne zaupamo. Sonce pripeka, da se lepi nahrbtnik, ko gazimo svež pršič proti taboru III 1600 m pod nami ledenik z bazo, nad njim ostenja Maightunija, na koncu kot predstraža naš prvenec Baroltoli. Ko prečimo vzhodno pobočje do Trisula II se pokaže Nanda Devi v vsej svoji veličini, daleč je in nedosegljiv — skopnele sanje. Za njo Devistan, daleč na desni nepalski vršaci Saipal, Nampa in stotero drugih, danih pod človeško nogo in še deviški. Bajen svet, zbir lepot, barve in kontrastov, svet muke in samopremagovanja, svet zmag in porazov.
Ob 11 smo dosegli tabor III. Trpel sem ob vsakem koraku, vendar kljub temu takoj prijel za delo in čez dobro uro se je tabor III povečal za en šotor. Še preden smo bili gotovi je privleklo megle z Betartolihimala in v nekaj minutah smo bili v središču snežnega meteža. Zlezli smo v šotore, z Antejem sva pisala dnevnik in kovala načrt za jutri. Že na poti preko platoja sva si bila na jasnem, da vzpon preko grebena, ki ga je nadeloval Aleš tri dni, ni najprimernejši. Poizkusila bova drugje in upava na dober prehod. Celo popoldne sneži. Radoveden sem, kakšno bo stanje na tej višini.
1. 6.
Ob sedmih sva odrinila z Antejem proti Trisulu II, za menoj je bila neprespana noč. Vzel sem penicilin pa ni nič pomagalo. — Za vzpon nisva uporabila južnega grebena temveč sva vstopila v jugovzhodno steno s tehtnim vzrokom. Obe šerpi sta izjavili, da po grebenu ne nosita, ker je prenevaren, poleg tega so v tem vremenu stalne vrvi pod snegom. Prečila sva pod ledeniško robno počjo 200 m proti vzhodu in vstopila v vodni led stene v vpadnici prvega vrha. Uro težkega dela v čistem ledu, kjer sva napela 60 m stalne vrvi, nato 200 m strme vesine, prestop med serake in naravnost navzgor na sedlo za prvim vrhom Opis je tekoč, hodila sva pa vse drugače. Sneg je bil silno slab, strmina blizu 60° in jaz zelo bolan. Kljub bolečinam ob vsakem koraku nisem odnehal. Napori niso bili zaman Našla sva šibko točko Trisula II mesto za tabor in jutri ga opremiva. Čeprav dam zadnje od sebe in bolečine ne bodo ponehale bom nesel kot danes na 6400 m, na mesto kjer bo jurišna naveza zadnjič počivala. To naj bi bila midva z Antejem. Sedaj bom gledal s težkim srcem tisto dvojico, vendar z zavestjo, da sem bil v pomoč in dal svoj delež k skupnemu uspehu. Človek je bil, je in ostane samo človek — nikdar popoln gospodar samega, sebe.
Popoldne sem ležal na hrbtu in stiskal zobe — ni zdravil za mojo bolezen. Zunaj pada sneg. Ante pripoveduje vse mogoče, ve, kako mi je pri srcu. Če ne bo bolje se je ponudil, da me spremlja v dolino. Zlat fant, vendar te ponudbe ne bi sprejel, ker mora prav Ante v naskok. Teka nimam, vendar se silim s hrano, če ne za drugo, rabim moč za sestop. Jutri se bo odločilo ali grem v naskok ali v dolino. Vzamem doriden in penicilin.
2. 6.
Noč sem prebedel. Zjutraj sem bil senca tistega, ki naj izvede naskok na vrh. Z žalostnim srcem sva se odločila za sestop. Ang Nima, ki je ostal v taborišču je majal z glavo in tudi njemu je bilo težko. Sedaj tik pod vrhom, ko naj bi po prestanih naporih požela sad svojega dela gremo narazen brez zmage. Zibajočih korakov smo zapustili šotora, na ovinku nad sedlom sem pogledal nazaj — tik nad nami vrh. ves bel in ožarjen, zame nedosegljivo daleč. Stopili smo hitreje. Od sedla sva sestopala sama. Sneg je lepil na dereze, žvižgalo je kamenje in led, vendar mi je bilo vseeno. Devetič hodim to pot, ta zadnja je žalostna — lahko bi bilo drugače. V koluarju se razveževa, Ante gre nazaj, sestopam sam. 2200 m višinske razlike je za menoj. Zopet sem ob modrih šotorih, sedim na zelenem, prve cvetke gledajo vame izpod prebujene zemlje, komaj jih vidim — tako sam sem in nesrečen.
