Celjski tednik, 27. januar 1961
Ciril Debeljak
12. 5.
Lahko rečem, da je ta dan odločilen za uspeh ali neuspeh odprave, ta dan naj končno odkrije tajno s Trisulove stene.
— Temperatura —8°.
Skuhali smo zajtrk, ki pa v tem negotovem, hladnem jutru ni hotel po grlu. Ob 5. sva z Antejem zarezala prve luknje v zmrznjen srenec pobočja Trisula III. Po dolgi prečnici v levi žleb pod ledenimi odlomi sva zavila naravnost navzgor v najbolj izpostavljen del celotne južne stene, plezala sva v točni vpadnici vsega, kar je priletelo izpod Trisula III. Po 300 m strmine sva zavila v desno proti ledenemu slapu. Strmina je ves čas precejšnja, varovanja iluzorna.
Plezala sva istočasno s pomočjo lednega klina in kladiva. Ta tehnika se je pokazala tudi tukaj, kot v centralno alpskih stenah, za edino možno in varno. Ko je posijalo sonce, je postala vročina neznosna. Občutili smo, kaj pomeni plezanje blizu 6000 m z 20 kilogrami v nahrbtniku. Sledili so žlebovi, skalni odstavki, ki so nam služili za varovanje in počitek, ob 9. smo obstali pred ledeno brano, zlizano od lomov in plazov. Izgledalo je, da nam je tu Trisul postavil svojo prvo past brez izhoda. Šele po nekaj brezuspešnih poizkusih sva z Antejem odkrila prehod na levi, ki je sicer izpostavljen odlomom z vrha, je pa edino možen za naše težke nahrbtnike.
Ledeniški jez, ki je dobil kasneje ime »hidrocentrala« je na svojem izstopu končno le ukazal stoji Ledeno rebro, gladko in zeleno je zapiralo prehod do vrhnjih snežišč. Z lednimi klini sva izsilila prehod, namestila stalno vrv z zankami in po dvournem težkem delu je bila pot na sedlo prosta. Nismo se veselili svojega dela, preveč smo bili zbiti in opečeni od sonca. Do poznega popoldne smo počivali pod ledeno steno na višini 5780 metrov. Bili smo prepozni, da bi v tem mehkem snegu tvegali vzpon do sedla, bilo pa je tudi prepozno oziroma prezgodaj za sestop. Začeli smo s kuho, iskali sence pod ledenimi svečami in se počutili vsi po vrsti brez dvoma najslabše v vsej dobi našega himalaizma. Ko so padle prve sence na ledeni slap in se je napravila ledena skorja na zmehčanem snegu, smo tvegali sestop proti bazi. Prinesene tovore smo pustili na tej višini z namenom, da jih ob naslednjem vzponu, ki ga pa moramo začeti vsaj 3 ure prej, prenesemo končno do sedla. Morda bi na tej višini tokrat postavili vmesno taborišče, vendar nas je spomin na Ang Nimovo kuhinjo povlekel v dolino. Srečno smo dosegli ob prvem mraku bazno taborišče in toplo izdatno večerjo.
Poleg tega uspeha me je v taborišču čakalo še eno veselo presenečenje. Po petih tednih sem dobil prve vesti od doma. Sinek mi je narisal nekaj svojih mojstrovin. Večer sem prebil ob mislih na dom in ženko ter bil vesel, da misli name in je v moji družini vse zdravo. Ko smo daleč od dragih in domovine, so taka tiha kramljanja vedno najlepši trenutki večera. Misli sežejo nazaj, obujajo spomin in kujejo novo, takrat spoznavam, da je ostal daleč za morji najlepši del mojega življenja. Himalaja je nekaj veličastnega, nadzemskega, prevelika, da bi jo užival večno, je le enkratno doživetje, ob katerem te postane strah, da jo boš doživel ponovno. Škoda je, da bi opisoval nje lepote in lasten delež v tem, saj še misel ne dojame vsega in oči vidijo polovico. Himalaja bo ostala zame veličina, vzor neenakega, nadnaravnega in večen strah, toda strah, ki kliče k ponovitvi.
13. 5.
Dan počitka. Napisal sem pošto, odposlal dnevnik in ostrgal tedensko umazanijo.
Dan je bil krasen, skoraj prevroč, ker ne najdemo nikjer sence. V šotorih je bivanje čez dan nemogoče. Temperatura v njih doseže 40° C. Sneg zelo hitro pobira z ledenika in tudi v zasneženih stenah se kažejo prvi zeleni pasovi ledu. Bojim se, da bo južna stena pokazala rebra in razpoke, kar bi naše oskrbovanje taborišč zelo otežkočilo. Za kosilo je bil prvič prazen krompir, ki ga je prinesel kurir in to je bila prava poslastica po 14 dneh konzerv. S kurirjem so prispeli trije nosači z rezervnimi čevlji in preostalo hrano, tako da je bilo vse skupaj, kar potrebujemo za oskrbo višinskih taborišč. Kurirsko službo imamo urejeno na vsakih pet dni z dvema kurirjema, ki se na pol poti do Gwaldama križata. Najbolj pogrešamo kompote, zato smo danes naročili 20 kg ananasa. Po poldne smo uredili jedilnico in smo tako pri vsakodnevnih obrokih kot vitezi okrogle mize. S tesnobo v srcu poslušamo grmenje lomečega se ledu in včasih udari puh plazov prav do naših šotorov, ki so oddaljeni od ledenega slapa dober kilometer zračne črte. Grmenje je vsak dan hujše, stopinje zasipa sproti in tako moramo ob vsaki nošnji proti zgornjim taboriščem sekati novo pot.
