Celjski tednik, 3. februar 1961
Ciril Debeljak
14. 5.
Dopoldne v glavnem počivamo in pripravljamo opremo ter tovor za tabor I.
Kosilo je izredno. Gobova juha s krompirjem in puding, poleg tega še sardine, rozine, bomboni, čoka, antipasta, pač stvari, ki jih vsakdo jemlje po svojem okusu in teku. Zaenkrat nosim zastavo med požeruhi in dobim tako brez besed vsak dan dvojno porcijo. Popoldne se vrne Tensing z baze I s sporočilom, da ostane Aleš še dva dni na filmskem sprehodu po dolini, ker za to opravilo na naši raziskovalni poti ni imel časa. To sporočilo spremeni naše načrte v toliko, da je ponovno na vrsti prva trojica, ki je poizkušala vzpon preko južne stene. Stane Kersnik, Ante Mahkota in jaz v spremstvu Ang Nime. Odločimo se, da gremo danes do taborišča I, Tensing in Marjan pa naj počakata Aleša, nakar krenejo jutri za nami. Odhod ob treh.
Do tabora I nas spremljata s tovori Zoran in kapetan Badwar. Že pod ledenim slapom nas preseneti snežni vihar z gromom in s strahom čakamo, kdaj se posuje na nas z ledene bariere Trisula III. Srečno dosežemo taborišče I. Vse je ledeno, šotori so pod težko skorjo, vrvi napete kot strune, po nas teče od vsake sveče posebej. K sreči vetrovke dobro držijo. Zoran in kapetan odrineta takoj nazaj, srečno prebredeta plaznico in izgineta v megleni zavesi. Mokri in premraženi skuhamo večerjo in kavo za termos steklenico ter zlezemo z mrakom v šotore. Sneženje ponehava, grom se oddaljuje za Nanda Devi. Opažam že drugič, da spim na taboru I mnogo bolje kot v baznem taborišču, čeprav leži ta 500 m. nižje.
Ob 8.45 vrže iz šotorov naenkrat vse, kar je živega v dolini Bidagwar. Zgodilo se je tisto, česar smo se bali vsak dan. Ogromen bolvan vrhnjega ledenika Trisula II je izgubil ravnotežje in zgrmel čez ledeni slap v smeri taborišča I. Tresla se je zemlja, zamajalo je celo bazno taborišče, s strahom so tovariši na ledeniku gledali ogromen bel oblak, ki se je valil čez slap, pokril taborišče I in se ustavil šele na spodnjem ledeniku. Tokrat smo spoznali vrednost previsne stene nad šotori, ki je pobrala pritisk, tako da so se stene naših šotorov le narahlo stresale. Vse to, kar pišem, je vir pripovedovanja, kajti ta silni trušč sem edini blaženo prespal in me je z neusmiljenim butanjem zbudil šele Ante, ko je bilo vsega konec.
15. 5.
Ob pol ene ponoči je zaropotala Stanetova budilka. Zunaj je enakomerno padal sneg. Zabubili smo se nazaj v spalne vreče in spali do 7. Vreme je postalo boljše, le megle so se preganjale po grapah in vrhovih. Sneg je bil južen, s tem pa tudi zaprt prehod proti sedlu. Pustili smo stvari v šotorih in sestopili v bazo. Sedaj smo šele videli razdejanje od včeraj. Ogromni ledeni kosi in plaznice so zorali celo dolino, zasuli pot, glavna smer plazu je tekla 30 m levo od taborišča. V bazi so nas pričakovali kot duhove. Verjeli so, da nas nihče več ne izkoplje izpod včerajšnjega plazu.
Še pred poldnem je padla megla, zapihalo je po dolini in začel se je pravi zimski metež. Vsako uro smo otresali šotore, da nas ne pomečka v tla, sanje o skorajšnjem naskoku na greben Trisula so izginjale v sneg. Vsaj za nekaj dni se pomakne delo naprej, ker bo treba čakati, da se uletijo plazovi in sneg zmrzne.
Kuhamo jezo, poležavamo po šotorih in vsak po svoje preganjamo dolgčas. Pišem dnevnik, prebiram ženino pošte in poslušam radio. Čudni smo ljudje. Ko je lepo vreme in sekamo led, občudujemo sami. Ni misli, ki bi šla preko tega, takrat dajemo samo sebi in jemljemo s polnim srcem vse, kar je tod na kupu, skoraj je vsega preveč. Ko obsedimo, in ne vemo kam s časom in samim seboj, šele pomislimo na druge in se zavedamo, da smo majhen del celote, od nje odvisni, in bi morali biti hvaležni njej, da smo tu. Prešerno veselje in otožnost v eni sapi, srečanje dveh občutkov, ki obračata vse, kar je človekovega. Mirno pada sneg, gledam skozi režo šotora beli ples, saj prav tako pada doma, enak je duh po zimi in mrzla kepa v roki tam daleč, kot pod 7-tisočaki Himalaje.
Daleč smo, tisoče milj od doma, odšli kot izbranci, velikani, tu pa smo majhni in čakamo, kaj nam nak oni narava, saj smo del nje, odvisni od tistega, v čemer živimo, dobimo pa to, česar smo sposobni.
