Celjski tednik, 10. februar 1961
Ciril Debeljak
17. V.
Celo dopoldne obletuje s sten, trgajo se plazovi, zapadlo je 15 cm novega snega. Ko za nekaj trenutkov izgine megla, poiščemo takoj senco, da se izognemo neznani vročini, Opoldne občudujem Ang Nimo, ko pripravlja kosilo, kuri z drvmi, ker hranimo butanske konzerve za višinska taborišča. Pri svojem opravilu se ne meni za sneg, mraz in meglo, s smehom pravi, da je tega navajen, saj kuha tokrat na 14. odpravi in je med drugim lastnik značke tiger, kar pomeni, da je zlezel brez kisika na 8.000 metrov. Prvi zjutraj vstane, servira čaj in si, če je treba, naloži težko krošnjo do tabora 1, ki njegovo drobno postavo napravi še manjšo. Skuha kosilo praktično iz nič, okusno in v nekaj minutah. Smeh je njegov brat.
Pred dnevi se je priključil odpravi indijski povabljenec gospod Agrawal, ki jo postal poglavje zase. Je brez dvoma najbolj suh človek, kar sem jih srečal, vsa priporočila in izpričevala o njegovih gorskih sposobnostih so se dokazala že v teh nekaj dneh privlečena za lase, ker dobesedno o hribih nima nobenega pojma. Mislim, da bo delo odprave spremljal kar z baznega taborišča in delal družbo zdravniku, kar je vsem prav.
Nasprotje od njega je kapitan, ki je človek na mestu, priden in uporaben, odpravi v veliko korist in pomoč predvsem v pogledu nosačev, kurirjev in obsevanju z domačini, Pridno nosi in ima trden namen priti vsaj do južnega sedla. Je eden izmed štirih oficirjev Indije, ki nosijo najvišje državno odlikovanje. Parkira v šotoru skupaj z Zoranom, ki si boljšega prijatelja in sostanovalca ne more zamisliti.
Kljub negotovemu vremenu gremo proti taborišču 1, Stane, Ante, Ang Nima in jaz. Že na spodnjem ledeniku je začel padati sneg, da smo vsi beli dosegli šotore. Ledenik Bidalgwar spreminja vsak dan svoje lice. Orjejo ga plazovi, krasi ga na stotine ledenih miz, odpirajo se razpoke – skratka, že do tabora 1. postaja pristop vedno bolj nevaren in tvegan. Pod Trisulovim odlomom se grmadijo plaznice in ledeni bloki, pot je vsakokrat zasuta z novimi nanosi. V snežnem metežu smo skuhali ovsene kosmiče in brez besed legli k počitka. Z Antejem sva vzela spalne tablete, da naju ne bi ponovno mučilo do zjutraj.
18. V.
Mirno zapišem, da je ta dan najnapornejši do danes. Ob enih po polnoči je zvonila ura, ob dveh smo zapustili šotore. Čelne baterije so risale ozek svetlobni trak po trdno zmrznjenem snegu. V grapi pod odlomi nam je presekala pot prav v najbolj strmem delu koluarja nova razpoka. Umaknili smo se v levo v glavni tobogan, preplezali skalni odstavek in prečili nazaj v desno proti slapu. Ob prvem počivališču “pri klinčku”, kjer smo se prvič že krepko potili, je sedaj še terna. Prvo sonce nas je doseglo pod hidrocentralo, to je ogromna ledeniška brana na las podobna vodni zapori s stebri in stolpi. Pod njo smo prečili v levo v zavetje ogromne ledne bariere, kjer smo prvič počivali. Danes o tem mestu in varnem zavetju ni bilo več nobene sledi. Ledeniški steber pod Trisulom III je izgubil ravnotežje in jo spremenil v prah. Stalna vrv, napeta preko najtežjega dela, je bila presekana, oba konca sta žalostno visela v klinih. Ob sedmih smo dosegli mesto, kjer smo zadnjikrat pustili breme zaradi nevarnosti plazov. Višina na tem mestu 5.740 metrov. Pustili smo stvari na mestu in kljub slabemu, od sonca zmehčanemu snegu plezali dalje proti sedlu. Stane, ki je bil na moji vrvi, se je počutil slabo, vsakih nekaj korakov se je naslonil na cepin, kašljal in lovil sapo.
Na višini 5.900 metrov smo se ustavili tik pod sedlom, ki ga tvori težka ledena zapora z ogromnimi strehami, ki se vleče od Trisula III proti severu in veže pobočje tega vrha s platojem Trisula II. Na prvi pogled je postalo jasno, da bo vzpon na Trisul III težil od vseh naših pričakovanj. Je kolos samega ledu in snega brez suhe skale, strm in nevaren. Pustili smo prinesene stvari na mestu in v troje sestopili nazaj na višino 5.740 metrov po ostalo breme.
V močni pripeki smo se privlekli vsak z 20 kg zopet k Stanetu in od tam pod sedlom zavili na desno v pobočje Trisula II ter na višini 6.000 metrov našli lep prostor za taborišče II. Sonce je izginilo, začelo je snežiti in v hudem vetru je padla temperatura na -14°. Kljub bližajočemu snežnemu viharju smo pustili tovore in Staneta na mestu taborišča in sestopili še enkrat nazaj po preostale stvari. Z zadnjimi silami smo prinesli polne nahrbtnike v dveh urah zopet do Staneta, ki je med tem časom že napravil plato za oba šotora.
