Janko Blažej: Alpinistika je šola individualizma. Nekaj prvobitnega je, ko stopi človek pod več sto metrov visok skalnat zid in se spopade z njim. Stoletja, da tisočletja civilizacije in tehničnih pridobitev padejo takrat z njega in tudi tehnični pripomočki, ki jih ima s seboj v nahrbtniku, so le nebogljene igračke v primeri z naravo, če se tej zahoče odpreti vse svoje registre. Človek pod steno mora biti drzen, podjeten in spreten, hkrati pa tudi oprezen, mož hitrih refleksov in naglih odločitev. Stena, vrh gore nad njo, je za nekaj ur najbližji in najvažnejši cilj v življenju. Zanj je za hipe potrebno tvegati tudi lastno varnost in vendar — le skromna sprememba vremena in boj s steno se spremeni v obupen tek za lastno življenje. Cilj, ki je še pred pol ure pomenil toliko afirmacijo nebrzdane moške sile, je sedaj nepomemben kot pohojen ogorek na cesti. Le človek, ki živi z naravo, jo pozna in ume prisluhniti njenim utripom, zmore tako nagle odločitve in ne zamudi tistega zadnjega trenutka, ko je treba brezpogojno kapitulirati pred pobesnelo naravo. Naša alpinistična zgodovina, predvsem novejša, je polna tragičnih primerov, ko ljudje tega niso znali. Skratka, končajmo naša razmišljanja: uspešen alpinist je praviloma tudi zelo močna in izredna osebnost. Ta ugotovitev pa krije v našem modernem, mehaniziranem, civiliziranem in kolektivističnem času v sebi tudi svoje nasprotje: premočna osebnost se težko znajde v družbi, ki ustvarja v svojem procesu objekte in ne prenaša subjektov. Močan individualist prihaja v konflikte z družbo, postaja asocialen in agresiven. Nehote moramo pomisliti ob teh naših razglabljanjih na Borisa Režka.
Dr. Henrik Tuma je še vedno idejni temelj našega alpinizma. V »Pomenu in razvoju alpinizma«, knjigi, ki je nekaka alpinistična enciklopedija ter čudna kompilacija najrazličnejših mnenj ter originalnih teorij hkrati, je šel dr. Tuma v širino kot še menda nihče v alpinističnem svetu dotlej, hkrati pa pojmuje različne pojave razvojno in v njihovi časovni spremenljivosti. Nam, ki prihajamo za Tumo, je te širine preveč, v nasprotju s Tumo se ožimo in specializiramo. V podnaslovu Režkove knjige »Stene in grebeni« beremo »Razvoj alpinistike v Savinjskih Alpah«. Alpinistika je po dr. Tumi veliko ožji pojem, je le »gorski šport in del alpinizma«. Poleg plezanja poleti in pozimi obsega le še visokogorsko smučanje, to smučanje obravnava Režek v svoji knjigi le mimogrede. Režku moramo priznati, da se je snovno s podnaslovom v svoji alpinistični zgodovini Grintovcev pametno omejil.
V planinski literaturi se nam kaže Boris Režek kot epik. Piše v širokih in dolgih zamahih, kot sejalec, ki meče žito v preorano njivo. Zgodba mu pri pisanju ni potrebna, Režkov glavni junak je gorski svet, ljudje so le stranski igralci v igri. Taka je njegova knjiga »Svet med Grintovci« in taki so njegovi članki v Planinskem vestniku, kolikor ne more govoriti o novih vzponih.
Imeni Režek in Modec sta tesno povezani z zgodovino alpinistike v Kamniških Alpah med obema vojnama, da, brez njiju si te zgodovine sploh ni moči zamisliti. Njune so najlepše smeri teh dveh desetletij in seve hkrati tudi najtežje — in vendar si ne bi upal zapisati, da je alpinistika v Kamniških Alpah do leta 1945 izključno njuno delo. Alpinistične zgodovine ne ustvarjajo odlični posamezniki, temveč množica skromnejših plezalcev, ki jo prvaki kot plaz potegnejo za seboj. Stanič in Tuma sta le osamljena vrhunca v svoji dobi, prav tako tudi Kugy in Frischauf, kolikor ta dva sploh smemo šteti v naš kulturni krog. Konec koncev je tudi Jugova največja zasluga v tem, da je odprl zapornice in sprostil tok, ki še do danes ni pojenjal, temveč je celo narasel v mogočno reko in dal lepe rezultate. Tudi v naši himalajski odpravi je kanec Juga, pa tudi Staniča in Tume.
Boris Režek je vse svoje življenje posvetil goram. Velja za enega najboljših poznavalcev Kamniških Alp in je torej prvi poklican, da napiše alpinistično zgodovino te gorske skupine. Zelo hvalevredno je, da se je Režek tega dela tudi lotil, že od vsega začetka pa moramo jemati njegove sodbe s pridržkom, posebno še. kadar govori o lastnem delu. Nihče ne more biti svojemu delu najpravičnejši sodnik, ker se pač nikoli ne more povsem otresti čustvenega odnosa do lastnega dela.
Dejali smo že, da je Režek epik. Epik ostane tudi, ko piše alpinistično zgodovino. Svojo ljubezen do gorskega sveta, do ostenij, njihove zgradbe in razčlenjenosti, do gorskih razgledov in do ljudi pod gorami kaže tako, da opisuje vse to na dolgo in na široko. V prvi polovici knjige večkrat izgubi glavno nit in se ponavlja. Pisanje je zabeljeno z značilnimi režkovskimi sarkazmi, ki učinkujejo osvežujoče in duhovito, posebno še, kadar je dogajanje že dovolj odmaknjeno v preteklost, da nas resničnost več ne moti. Manj so posrečena ta duhovičenja v zadnjem delu, kjer so prizadete osebe še žive in učinkujejo zato razne izjave drugače in imajo včasih celo žaljiv priokus.
Zelo dobro je Režek označil Juga. Idejno in etično pomeni Jug velik korak naprej v evropsko miselnost, tehnično so ga plezalci prerasli že kmalu po njegovi smrti. Naveza Režek – Modec je prav zato tehnično tako naglo napredovala, ker se je zelo hitro osvestila ter se otresla »negativnega jugovstva«, seveda je pa zrasla tudi v plezalnem vrtiču v Turncu, torej iz povsem drugačnih korenin kot Jug, ki se je začel učiti plezalne tehnike šele v gorah.
Dandanašnji si težko predstavljamo plezanje v Julijskih in v Savinjskih Alpah kot dve popolnoma različni stvari. Skoraj vsak plezalec prepleza po nekaj smeri v eni in v drugi skupini, izvzeti moramo nemara le Jeseničane in Kamničane, ki imajo domače gore pred nosom, druga skupina jim je pa res malo od rok. Med obema vojnama je bilo to bistveno drugače. Le redki plezalci so plezali v obeh skupinah, pa še ti so prišli večinoma iz svoje skupine v drugo le za nekaj vzponov v goste. Obžalovati moramo, da je bilo tako, kajti razvoja našega plezanja tako stanje gotovo ni pospeševalo in danes imamo za ta čas dve popolnoma ločeni zgodovini plezanja in Režek v svoji zgodovini natančno ugotavlja, kdaj je plezanje v Kamniških zaostajalo za plezanjem v Julijcih in kdaj ga je doseglo in celo prekosilo. Na tem mestu ni kraj, ugotavljati vzroke, zakaj je bilo tako in zelo neprimerno bi bilo očitati Režku in Modcu, da sta ustvarila to separatistično stanje, čeprav je na drugi strani res, da sta bila poleg Gregorina najmočnejši osebnosti v Grintovcih in temelj modernega plezanja v tej skupini nasploh. Preživelo se je danes Režkovo naziranje, da se stene v Julijskih in v Kamniških Alpah razlikujejo po svoji zgradbi in da velja za julijska ostenja neka splošna resnica, da so sicer višja, zato pa so ostenja v Kamniških Alpah strmejša in manj razčlenjena. Iz te različne zgradbe ostenij naj bi izvirala tudi različna značaja plezanja v eni in v drugi skupini. Na ta Režkov način je mogoče primerjati le dvoje ostenij, nikakor pa ne dveh gorskih skupin, če nočemo zagrešiti obžalovanja vrednih poenostavljanj. Popolnoma nesmiselno je očitati kaki steni, da je do polovice skrotje in tudi v Julijcih so bile preplezane dvesto-metrske in tehnično zelo zahtevne stene. Vsekakor se je to zgodilo kasneje kot v Kamniških, ker je bilo pač več višjih in lažjih sten na ponudbo in je bilo pač naravno, da so plezalci najprej te preplezali.
Modec in Režek sta bila mojstra pete stopnje in sta iskala priključek na smeri, ki bi bile v celoti šeste težavnostne stopnje. Brezplodno je z raznimi »če« in »ako« ter z raznimi domnevami skušati spreminjati preteklost (Režek v svoji zgodovini to zelo rad dela), a vendar se moramo vprašati, kaj bi bilo, če bi bila ta odlična plezalca vstopila v Aschenbrennerjevo smer v Travniku, ki je lep primer šeste stopnje in to v nepretrgani višini 300 m ter je le in ure vožnje z vlakom oddaljena od Ljubljane, nato je pa treba še nekaj časa iti peš. Smer bi bila preplezala – to sta bila prav gotovo sposobna storiti – in dosegla bi bila stopnjo, ki so jo naši plezalci dosegli šele leta 1948. In če bi bila ta dvojica pogledala čez mejo v Dachl, Fleischbank, Totenkirchl, v steno Laliderer ali celo v Dolomite, bi zavrtela kolo našega alpinističnega razvoja še za nekaj let naprej v leto 1951 ali 1952. Toda bodi tako ali drugače, naša razglabljanja so jalova, dejstvo, ki ostane, pa je, da sta Režek in Modec zaorala v ledino modernega plezanja v Kamniških Alpah in sta storila več, kot bo najmlajšim plezalcem v spremenjenih pogojih dano storiti.
Režkovo merilo, ko piše zgodovino alpinistike v Grintovcih, je šesta stopnja težavnosti Temu merilu ni oporekati, saj je razvoj alpinistike neprenehna rast težavnosti, skrajna meja možnega se v vsaki dobi premakne više m šesta stopnja je le merilo za to skrajno mejo na neki določeni stopnji razvoja. Dejali bi lahko celo da je Režek premalo poudaril ustvarjalnost, ki je važna sestavina pri plezanju novih smeri. Glede na lepoto rešitve nekega problema v steni bi mogli plezalca kot ustvarjalca primerjati z arhitektom ali tudi s komponistom ali književnikom. In vendar tudi to Režkovo merilo odpove v določenih primerih. Dobremu staremu SPD nihče ne bo mogel očitati, da se je močno zavzemalo za slovensko plezanje, nekaj so pa odborniki le štorih, glavno torišče njihovega delovanja je bilo drugje. Če vrednotimo torej SPD s stališča vrhunskega plezalstva ne moremo o njem skoraj nič dobrega reči. In res je v Režkovi zgodovini prikazano SPD skoraj v celoti kot zaostalo in betežno. Vprav obžalovanja vreden pa je Režkov izpad proti dr. Pretnarju osebno. SPD je kot uradno priznana organizacija imelo tudi uradne obveznosti in prav mogoče bi bilo, da bi bil spremljal dr. Pretnar takratnega kralja po gorah tudi nerad, v nasprotju s svojim prepričanjem in čustvovanjem. SPD tudi ni moglo biti odgovorno za varnostne ukrepe, ki so jih štorih za varnost kralja. Režek bi moral v tako važnem delu, kot je zgodovina plezanja v Grintovcih, vrednotiti SPD s širšega gledišča in pokazati več objektivnosti.
Pred leti sem z Gorenjskega Turnca v Triglavski steni opazoval takrat petinštiridesetletnega Vinka Modca, kako je estetsko in stilno dovršeno plezal Čopov steber — in od takrat ga imam za enega največjih plezalcev, ne le v slovenskem alpinizmu, temveč v plezanju nasploh.
Drug, podoben spodrsljaj se je primeril Režku v zadevi Kemperle. V drugi polovici štiridesetih let so se pokazali plezalci tudi v Kamniku, ki leži tik pod gorami in tudi njihova plezalna stremljenja so hvalevredna, čeprav je videti, da jim je botroval Režek. Kaj moremo tem možem očitati, če so po svojih sposobnostih zaostajali za vodilnimi navezami v Grintovcih? Vsakdo ne more biti Režek! In članek v časopisu je konec koncev le muha enodnevnica ter ga je lahko razumeti kot pretirano veselje nad uspehom, ki, gledano z osebnega stališča, tudi ni bil majhen. Tudi Kemperle in Benkovič sta kasneje preplezala v Rzeniku smer, ki je v plezalnem vodniku »V naših stenah« ocenjena s točno isto stopnjo težavnosti kot Režkova in Modčeva smer v isti steni. Ta drugi, uspešni Kemperlov vzpon omenja Režek v svoji knjigi le mimogrede in ne brez podcenjujoče opazke. Vse moralne odgovornosti za tisti res nepotrebni hrup takrat torej le ne moremo naprtiti Kemperiu. Režkovo pisanje je duhovito in take ostrine nam brusijo okus, le žal, da bodo prišle do izraza šele kot lastnosti zelo. starega in plemenitega vina.
Zelo podrobno so na koncu opisani zimski vzponi, bolj natančno kot njihova pomembnost zasluži. Tudi opis nesreč v gorah bi lahko brez večje škode izostal, prav tako opombe na koncu, ki po svoji mnogolikosti spominjajo na rubriko »Razgled po svetu« v Planinskem vestniku.
Jezikovno je Režek skušal obogatiti jezikovni zaklad z neobičajnimi besedami in celo z novotvorbami. V dobro mu moramo šteti, da se je dosledno izogibal tujkam in je razen »alpinistike« in »turistike« ter izpeljank iz teh dveh besed zapisal malokatero besedo novejšega tujega izvora. Večkrat čutimo med branjem, kako je bil prisiljen opisovati ali spremeniti ves stavek, da se je ognil tuji besedi. Če bi vsi naši pisci tako ravnali, bi slovenščina kmalu postala popolnoma umljiva tudi preprostemu človeku.
Neprimerno manj nas more zadovoljiti Režkov slog. Planinska založba bi morala dati rokopis v pregled jezikoslovcu; če bi bila to storila, bi v knjigi izostalo več očitnih slovničnih napak. Režku je zelo pri srcu neosebno izražanje, ki ga slovenščina ne ljubi. Tako piše n. pr.: »dosti se je plezalo«, bolje je: »dosti smo plezali« ali »dosti so plezali«, če hočemo, da ostanejo plezalci neimenovani. Glavno izrazno moč ima v našem jeziku glagol z vso obilico svojih oblik; Režku je pogosto pridevnik ljubši. Tudi izrazi kot »zafrkljiv« so v vsakdanjem govoru že povsem domači in jih niti Slovenski pravopis ne preganja več, vendar skrben pisec, ki pazi na slog, takih besed v knjigi ne napiše. Prav tako se dober stilist izogiblje kolokvializmom v sintaksi.
Planinska založba se je z zemljevidom Julijskih in Kamniških Alp ter s plezalnim vodnikom, himalajsko zgodovino in s knjižicami o Hacquetu, Jugu, Staniču in Oblaku že lepo uveljavila. Režkova plezalna zgodovina Grintovcev je lep korak naprej, čeprav jo moramo marsikje imeti bolj za drzen poizkus ali pa za očarljiv ostanek preteklosti kot pa za dognano mnenje.
