Ciril Praček: Alpinist postane poleti še posebno nemiren, podobno kakor ptice selivke v jeseni. Vreme se ustali (ah pa tudi ne); dan je dolg in če je še lep, se pogledi nehote obračajo v bregove.
V letošnjem poletju sem se namenil v Zapadne Julijce. Kadarkoli sem gledal z Jalovca proti zapadu, so me privlačili skalnati vrhovi v prosojni daljavi. Šele letos sem imel srečo, da sem si ogledal nekaj teh krasot. Spremljala sta me brat in sestra, »pomožno spremstvo« je bil še skuter z uradno oznako 9 konj. Ti konji so zelo cenjena pomoč in se jih ni otepati. Že kar pri prehodu čez mejo so služili »konji« za taksi. Potegnili smo se do Belopeških jezer, se ustavili pri zgornjem in se utaborili pri bistrem izvirku ob jezeru na južni strani. Takoj sem opazil, da je tu taborilo že mnogo izletnikov, toda vsa čast jim, vse je bilo lepo pospravljeno. Jezero, ki ga obdajajo smrekovi gozdovi, je lepe temnozelene barve. Na vzhodni strani so taborili »moderni nomadi«, ob vsakem komfortnem šotoru je stal avto. Ti nomadi, ki jih ne sestavlja neko določeno pleme, temveč so narodnostno popolnoma pomešani, imajo povsem svoje navade. Čeprav žive strpno drug ob drugem na istem prostoru, označenem s tablico »Camping«, so vendar razdeljeni v kaste. Kaste določajo konjske sile, velikost in oblika njihovih voz. Lastnik 150 konj modernega chevroleta se le bolj milostno ozira na ubogih 22 konj pri fičku. Lastnik 150 konj je vtaknil svoje »konje« v stajo, ubogi pa ni imel lastnega šotora. Do osme, še celo devete ure zjutraj, ni od nomadov nikogar na spregled. Šele ob tem času jim zašume pred šotori nekakšne kuhalne naprave. Nato se polegajo pred šotori na sonce in ko jih popade neznana sila, pospravijo vse na »konje« in gredo naprej. Zanimivo je, da se od »črede« ne oddaljujejo.
S svojimi devetimi konji sem padel seveda tudi med moderne nomade, v sklop ene najnižjih kast. Še policaj na cesti mi je malomarno nakazoval, toda za menoj sta bili še vedno dve kasti, kolesarji in pešci.
Nomadsko življenje s konji, ki pijejo samo bencin, ni težko, je nasprotno zelo prijetno in zanimivo. Pri tem dobiš počasi neke izkušnje.
Najprej smo si uredili v redkem gozdu ognjišče. Zabil sem v polmetrskem kvadratu štiri količke in napel nanje mrežo iz žice, ki je je bilo zadosti ob zapuščenih ognjiščih. To je po mojih izkušnjah najenostavnejši nacm ognjišča. Kar kmalu smo povečerjali in nato postavili šotor. Zjutraj smo vstali z dnevom, popolnoma proti pravilom modernih nomadov. Na nasprotni obali, tam kjer so
stali avtomobili ob šotorih, je vladal spokojni mir.
V oprtnik sem zmetal rožljajoče železje, kline, vponke in kladivo, pridejal še perlonko, nylonsko pelerino in hrano in že sva odrinila s sestro po hladnem gozdu proti vrhovom. Obetal se je najlepši dan in namenil sem se proti grebenom Strugov ki so v podaljšku od Vevnice proti Rateški Ponci. Zaiti nisem mogel, čeprav nisem poznal pota. Pred nama so se kazali iz zelenih gozdov svetlosivi skalnati vrhovi. Izbiral sem steze, ki so držale proti cilju. Dobro uro hoda sva šla skozi gozd. preden sva dospela na značilen alpski okrešelj. Odprl se je pogled na strme stene v okolici. V desno so obvladale teren strme stene Mangrta, v sredini je sedlo Zagača, kamor drži slovita Via della Vita, levo od Zagač je Vevnica, ki zakriva Kotovo Špico, in še naprej v levo so Strugi m greben Rateških Ponc. Največji vtis naredi severna stena Vevnice.
Oko je takoj iskalo prehode v strmi steni, to se zgodi gotovo vsakemu plezalcu ko pride v bližino stene. Vevnica ima res izredno lepo severno steno, strmo skoraj kakor Travnik, gladko, zdi se ti, da je kar neprehodna. In vendar ima več smeri. V mislih sem zarisal centralno smer in malo levo se centralni steber, skrajno levo pa smer po razu. Ta je po videzu najlažja. Zanimivi bi bili tudi kamini med Strugi in Vevnico, ki se spuščajo strmo navzdol, ponekod široki, ponekod utesnjeni. . .
Pogledal sem v najino smer proti Strugam. Dolg plaz grušča se je vzpenjal z okrešlja proti steni. Najmanj uro hoda. Zagrizla sva se v peščeno strmino ki se je vse bolj dvigala. Sem in tja sem zasledil sledove opuščene steze. Sklepal sem da drži steza verjetno čez steno, kajti po samem grušču do pod stene ne bi imela smisla. Izkazalo se je, da je res tako. Kaj kmalu sva stopila na sneg. Zaradi hude strmine sva se morala navezati in močno sem pogrešal cepin, ki sem ga pozabil doma. Ze na grušču sem pobral palico in jo ostro ošilil z nožem da mi je za silo improvizirala cepin. Pri varovanju sem jo enostavno zabil v sneg S kladivom sem sekal stopinje, deloma tudi s čevlji, in počasi sva prečila proti steni. Zadnja dolžina petdesetmetrske vrvi je bila še posebno strma. Prestop s snega v steno ni delal posebnih težav.
Nadaljnji vzpon na ca. 2300 m visoki Strug je potekal razmeroma lahko. Sem in tja sva našla stezo in jo zopet izgubila, plezarija ni pretežka, nekako tretje stopnje. Dobri dve uri in bila sva na sedlu. Razgled je zelo lep. svoje je prispevalo lepo vreme. Nedaleč nad nama je zaokrožil planinski orel pri svojem obhodu. Časa je bilo še na pretek, zato sem sklenil prečiti še grebene proti Vevnici računal sem na okroglo dve uri trdega dela, ker pa sem sel sam, sem bil nekoliko hitrejši in sem dosegel Vevnico v eni uri in pol in sestopal ravno toliko tudi nazaj. Tu je šlo mestoma lahko, mestoma teže, v splošnem m težav, ker še obstaja slaba steza, ki se pa sem in tja popolnoma izgubi.
Sonce se je že globoko nagnilo, ko sem se vrnil na sedlo. Zopet sva se navezala in se spustila v globino. Sonce je žgalo, da je bilo veselje. Na snegu sva imela ponovno največje težave. Z veliko pazljivostjo sem se spuščal zelo počasi za sestro, ki sem jo varoval za celo dolžino drobne perlonke. Po grušču se nisva spuščala naprej v okrešelj, izbirala sva snežne zaplate pod silno steno Vevnice. Silno me je mikala ta stena, da bi se spoprijel z njo. Tu sem hodijo koroški plezalci, ki imajo v teh stenah najbližjo možnost za pravo alpinistično udejstvovanje.
Smuke po čevljih je bilo kmalu konec. Pod steno si je ne bi privoščil, prestrmo je bilo, niže doli je strmina prešla v bolj blage oblike. Od tu sva opazovala tudi planinsko kočo pod Rateško Ponco, k njej drži prijetna steza. Z okrešlja, odkoder drži steza proti sloviti previsni Via della Vita, sva prišla kar hitro po prijetnem gozdnem hladu v taborišče.
Sklenili smo, da se zgodaj zjutraj premaknemo pod kamin, da bi poizkušali srečo v Zapadnih Julijcih. Zato smo se odpravili zgodaj spat. Budilka gozdovnika so ptiči, medtem ko zbudi motoriziranega nomada šele želodec. Prištevam se k prvim, ker so me zbudili ptiči, toda to se jim ne bi posrečilo, če ne bi bil zgodaj zvečer legel k počitku. Zakuril sem na ognjišču in skuhal obvezni čaj. Medtem sta Lojzka in Marjan pospravila taborišče, naložili smo na »konje« in s sestro sva šla naprej.
Prvi premik sva izvedla čez Trbiž in Rabelj (Cave di Predil) do zapadnega roba Rabeljskega jezera. Cesta do vzhodnega roba jezera je idealna, lepo asfaltirana. Tu se odcepi proti naši meji in proti Kaninu. Cesta proti Selli Nevei (Kanin) je razdejana kakor hudournik. Napredoval sem s težavo v drugi prestavi in mestoma v prvi. To cesto bi lahko imenoval sramoto Italije. Pri nas tudi naletiš na slabe ceste, toda ta kaninska ne zasluži več ime cesta, to je navadna hudourniška struga. Na nekaterih mestih sem se prebil skozi s prav akrobatsko srečo.
Pri jezeru sva odložila tovor in odbrzel sem po brata dvajset km daleč nazaj. Čeprav je bil čudovito lep dan, nismo ta dan (sobota) mogli računati na nobeno turo. Do opoldne smo uspeli spraviti »moštvo« in prtljago do jezera. Od tu do sedla Selle Nevee je še 8 km strašne ceste. Par ur smo poležavali na pesku ob jezeru, za kopanje je premrzlo, se sončili, skuhali južino in se proti večeru premaknili v gozd pod Creddo. Zaradi slabe ceste sem se ustavil tri km pod sedlom, pod pobočjem Credde, ob bistrem potočku. Ta potoček je bil nekaj posebnega. Natančno ob štirih popoldne je pričela teči voda po krasni, z zelenim mahom prerasli strugi in to z veliko silo, natančno ob osmih zjutraj je voda vsak dan usahnila. V gozdičku tik ob vodi smo postavili šotor.
Nedelja je bila zopet lepa. Ob pol petih zjutraj sva z Marjanom ubirala pot proti sedlu Selli Nevei. Še preden sva prispela do sedla, sva zavila na desno v gozd, proti visokim vrhovom v daljavi. Najprej sva nameravala na Poliški Špik, potem naju je pritegnila Credda.
Po gozdu sva iskala markirano stezo in sva jo res kmalu našla. Toda držala je samo do planine nekako v višini 1500 m. Tu sva vprašala pastirje, kje je pot do Poliškega Špika. Pokazali so nama proti zahodu. Po lepi ravninski stezi sva prispela v pol ure na veliko planino. Tu se je odprl pogled na Poliški Špik, toda gora je bila zelo daleč. Na oko sem presodil, da bi potrebovala samo čez planino najmanj dve do tri ure, preden bi prišla do vznožja. Zato sva se dokončno odločila za Creddo.
Izprašal sem mladega pastirčka o gori nad nama in izvedel vse potrebno. Da rastejo tam gori »stelle alpine« (očnice), da ni nobene poti, da greva lahko samo, če sva »alpina«, da je zelo daleč, itd.
Ravno zato, ker ni bilo steze, me je gora pritegnila, vse je tako kakor v našem Martuljku. Mimogrede sva bila v skalah. Občudovala sva vso pot neizmerno raznolikost rastlinskega sveta. Menda rastejo na tem pobočju, ki leži na sončni strani, prav vse planinske rože. Še v višini 2400 m so uspevale razne rože, ki jih sicer ne vidiš niti na 1800 m višine. Pravi botanični vrt.
Sonce je silno pripekalo. Vzpenjanje je postajalo prava muka. Sele na grebenu pod samim vrhom naju je pozdravil hladen vetrič. Prispela sva v štirih urah s ceste na sedlo. Levo in desno od sedla se dvigata vrhova. Po kratkem počitku sva se odločila za višji vrh, ki sva ga dosegla po lažji plezariji s sedla v pol ure. Možic na vrhu nama je poleg višine potrdil, da sva dosegla cilj. Razgled je seveda edinstven. Proti jugu greben Kanina, proti vzhodu naši Julijci, proti zapadu Montaž z okolico in proti severu avstrijske gore. Sediš in nemo občuduješ doživetje. Napor je bil bogato poplačan.
Sestopila sva po grebenu v isti smeri. Na sedlu je v skalo vdelan star italijanski bunker, v njem so še drva in premog iz prve svetovne vojne. Vse to je obstalo, ker je na zraku in prepihu in ker sije z južne strani v bunker sonce.
Nehote sva zastavila pot po komaj vidni stezici in kaj kmalu ugotovila, da je to zapuščena vojaška stezica iz prve svetovne vojne. Speljana je tako enakomerno položno, da takoj lahko zgotoviš. da je bila narejena za tiste, ki morajo navkreber nositi. Steze sva se držala lep kos sestopa, potem sva opazila skozi megle, ki so se pričele vlačiti čez pobočja, da gre steza preveč proti zapadu, zato sva jo zapustila in se podala po lepem travnatem grebenu naravnost navzdol. Tudi trava je bila za to višino neverjetno bujna. Zašla sva v previsne stene polne očnic, toda niti očnice niti previsi naju niso motili, ker sva imela vrv in kline, po dveh dolgih spustih sva bila na varnem. Nadaljevala sva isto pot, po kateri sva se dopoldan vzpenjala in mimogrede prispela v višino planine.
Pri stajah sva odkrila betoniran kal za vodo. Toda voda je bila čisto pri dnu. Navezal sem posodo na vrv in tako sva prišla do vode.
V dolini sem se oglasil še v hotelu na sedlu Sella Nevea pod Kaninom. Spoznal sem, da je turist povsod močno zaželena ovčica, ki jo krepko ostrižejo. Za pol litra mleka, pol kg kruha in štiri razglednice sem plačal 22 šilingov ali okroglo šest sto dinarjev. Imel sem občutek, da kar na oko presodijo, za koliko te lahko ostrižejo. Zanimivo je: če plačaš v tuji valuti, ti vrnejo v isti valuti drobiž in ne v lirah.
Tisti večer smo si privoščili v taborišču belo kavo in še gobe, ki sem jih nabral prejšnji večer. Dnevi so bili vseskozi lepi in tako šotor ni prišel do pravega izraza, česar smo bili pošteno veseli.
V ponedeljek smo vstali še v mraku, da bi imeli čim več od dneva. Na vrsti je bil premik pod Grosglockner. Vso opremo smo zložili na skuter, ki je počival v senci. Zmenili smo se, da gresta Marjan in Lojzka do Rabeljskega jezera peš, ostalo pot do Trbiža bi naj ju prepeljal s skuterjem. Po hudourniški strugi, ki se imenuje cesta, sem napredoval komaj nekaj hitrejše kakor onadva peš in nisem dosti čakal po petih km vožnje. Naprej drži odlična cesta, ki dela vso čast Italiji, in ob osmi uri, ko odpelje vlak proti Avstriji, smo bili vsi trije v Trbižu.
Brat in sestra sta nadaljevala pot do Lienza z vlakom, jaz sem padel zopet med moderne nomade, ki so na cesti iz Avstrije čez Trbiž proti morju še posebno številni. Avtomobili vozijo od ranega jutra v sklenjeni vrsti od zapada proti jugu. To je ob tem času prava invazija. Na meji te odpravijo v nekaj sekundah. Na motorista se komaj ozrejo. Cesta je odlična in popoldne ob 15 uri sem bil preko Beljaka in Spittala v Heihgenblutu. Spotoma sem opazoval krajevne napise v dolini reke Bele in ugotovil, da so tam sama slovenska imena. Še ob pričetku druge svetovne vojne so živeli v Heiligenblutu stari kmetje, ki so govorili slovensko. Sedaj te spominjajo samo še razni krajevni napisi kakor Qollach, da je bilo to nekoč naše. Tužne misli o malem narodu, ki ga z vseh strani počasi objedajo, so me obšle pri samotni vožnji. Tega je bilo krivo morda tudi oblačno nebo, ki so ga preprezali od časa do časa bliski. Pohitel sem in ravno dodobra pokril skuter na parkirnem prostoru v Heiligenblutu, ko se je ulil dež.
Poiskal sem si prostor v gostilni in čakal na prihod Lojzke in Marjana ter občudoval visoke cene. Samoobramba proti tem je šotor in kuhalnik, geslo pa je že staro — vrnimo se v prirodo — od ne vem katerega že francoskega ali morda nemškega filozofa. Tistih, ki se vračajo, oziroma odvračajo od hotelov v prirodo, najdeš vse polno na camping prostorih. Toda tudi tja — so že zašle škarje za volno. Zato se moderni nomad, ki je preživel že mnogo poletij na izletih, izogiblje prostorov z napisom Camping. Poišče si skrit prostor v samoti ob vodi, kjer je varen pred raznimi pristojbinami.
Tisti večer nisem pričakal družbe. Na kmetiji sem prespal razmeroma poceni in zjutraj krenil po avtocesti do Franz-Josepshohe. Tu smo se našli in krenili po ledeniku do Hofmanshutte. Te koče se poslužujejo alpinisti, medtem ko ostanejo navadni izletniki v hotelih ob koncu ceste.
Del prtljage smo pustili v koči in vzeli s seboj samo nujno planinsko opremo. Vreme, ki je zjutraj dobro kazalo, se je ponovno poslabšalo. Pričelo je snežiti že kar takoj, ko smo prečili ledenik Pasterzo. Pri vzponu se nam je pridružil tudi starejši Dunajčan, ki je kaj kmalu začel trpeti zaradi višine. Megla, sneg in veter so nam težili pot. Če ne bi bilo izgažene steze, bi sploh ne našli koče. Proti koncu vzpona se je sled izgubljala v zametih. Dunajčan je vsebolj ugašal s svojimi silami. Posedal je v sneg in počival, zato sem ga moral čakati in tako smo napredovali počasi. Če nekoga sprejmeš v družbo, si zanj odgovoren. Po dobrih štirih urah vzpona smo dosegli kočo na Adlersruhe. Zapadlo je okoli pol metra snega, temperatura —5°, torej poštena zima. Pred dvemi dnevi bi skoraj zgorel od vročine na Creddi, tu pa poštena zima, to je ravno tisto, kar doživi lahko samo alpinist. Na zimo smo bili pripravljeni, ni nas presenetila.
Koča na Adlersruhe lahko sprejme vsaj 40 alpinistov. Zanimivo je, da visoko cenijo gorske vodnike in reševalce. Pri vplačilu prenočnine sem vprašal, če imam morda kot vodnik in reševalec kaj popusta. Povedali so mi, da imam prenočnino zastonj. To me je izredno presenetilo v deželi, kjer so usluge za naše pojme zelo drage, saj stane prenočnina na skupnem ležišču 20 šilingov in v sobi 40 šilingov, kar bi zneslo prevedeno v slovenščino 600 oziroma 1200 din. Tudi avstrijskim vodnikom in reševalcem bi morali dati pri nas iste ugodnosti.
Do koče smo prispeli v torek pozno popoldne. Ker je snežilo, smo bih prisiljeni čakati na boljše vreme. Toda tudi naslednji dan se vreme ni popravilo. Zato smo se v sredo okoli poldne vrnili do Hofmanshutte kakor mnogi ostali turisti.
Vreme je ostalo slabo. Na ledeniku Pasterza je snežilo in včasih tudi deževalo. Zato smo sklenili, da vzamemo za letos slovo od Glocknerja. Vodno hlajenje me je spremljalo vse do Beljaka, kjer smo se zopet našli in iskali prenočišče od devetih do polnoči. Tri ure sem križaril po Beljaku s skuterjem. preden sem našel na periferiji prenočišče.
Morda bo še kdaj poletje, ki bo brez dežja.
