Miran Marussig: Veste, kako je reagirala gospa Burja na sinovo željo, da bi pred koncem šolskega leta odšel za tri dni v hribe? Primazala mu je dve taki okrog ušes, da so fantu zardeli uhlji ko zrel paradižnik. Zdaj, ob koncu šolskega leta, pri dveh »fajfah«, bog se usmili, kje pobira poba pamet? Sede naj in naj se uči in naj reši ugled družine, ki je že tako ali tako omajan! In vendar je mladi Burja čisto jasno in logično prišel do sklepa, da mora v hribe prav zdaj, na koncu šolskega leta, pri dveh »cvekih« in pri strašnih letih svoje pubertete, ki jo je čutil od zadnjega lasu na vrhu svoje glave, do konca nohtov na nogah. Zato je na skrivaj vzel nahrbtnik, pripravil obleko in jo enostavno popihal.
Kdo ve za strašne viharje v njegovem srcu in za njegovo nesmrtno šestošolsko ljubezen? Nihče! Naj jo zaupa goram! Ta reč ni za med ljudi. Za to je gozd. Za to je tiha noč in zvezde in črni obrisi vrhov. Kako naj poteši neznosno željo, da bi vendar nekomu povedal, da ima nekoga rad če ne tako, da bo izkričal te besede med macesne, med skale in stene. Verjetno bi se dalo urediti to tudi drugače, toda gospa Burjeva nima smisla za romantiko in tudi gospod oče je vseskozi realist. Prav, naj bo pa tako! Sedaj gre v hribe, pa če ga odnese plaz, požro volkovi, ali pa obleži pod tisočmetrskim previsom. Tako življenje je tako ali tako brez pomena.
Kdo ve za njegovo obupno živčno izčrpanost? In za to, da mu ne obtiči v glavi niti repék ene same vejice, kje šele celi stavki, letnice, formule in nepravilni glagoli. Gore pa so kakor balzam. Gore so ogromen zaklad miru, neverjetno tople in polne razumevanja. To bi lahko bil tudi njegov dom, če ne bi stanoval sredi ropota in prahu, če ne bi imel bratov in sester, ki rogovilijo, tekajo sem in tja in se vesele preprostega dejstva, da so na svetu. In če bi seveda zakonca Burja razumela, da je puberteta zelo delikatno življenjsko obdobje…
Kdo ve za njegovo skrito željo, da bi bil vendar nekaj več, kot samo otrok, kajti dolge hlače in tri kovače za kino še ne narede moža. Cigareta daje tak občutek, dokler je v ustih. Potem ostane samo smrad in slab okus. Moža naredi šele moško dejanje. In zato se je mladi Burja požvižgal na tisti dve klofuti in jo je drugega dne popoldne enostavno popihal v hribe.
Konec maja je v gorah še kar precej snega, toda navadno je vlažen. Res je nekaj talnih plazov, toda takrat že jemljejo slovo. Burja sin se ni dosti spoznal ne na sneg, ne na vreme, toda izbral je pametno pot, preprosto, ne nevarno in ne težavno. Pripeljal se je do Bistrice, spravil kolo in že v mraku odšel na Jermanova vrata.
Noč, tihe bukve in ozka steza. Zgoraj mrzle zvezde in sem pa tja kakšen pritajen šum, krik zbujene ujede ali pa ropot padajočega kamenja. To je bila glasba, ki jo je poslušal bolj tenko, ko vse šolske razlage, ko jazz in še marsikaj. In zakaj? Nekaj zato, ker si je tega že davno želel, največ pa zato, ker ga je bilo strah. Da bi tu komu izpovedal ljubezen? Komu? Tem mrzlim zvezdam, sencam ali strahu, ki mu je naprej in naprej tičal na vratu? In da bi se ga iznebil je začel dolg, skoraj smešen samogovor: »Burja, tista senca je le skala. Kamen, in sicer trd, navaden kamen. Tista roka sploh ni roka, to je veja, lesena, trda veja. Tako, tako, tako! Ne boj se fant, naprej. Ta krik? A, to je sova. Navadna, živa sova!« Stopal je navkreper, hitel, kar mu je dalo srce in sploh je bil tak, ko govoreča lokomotiva. Potem se je ustavil, sedel in si privoščil počitek. Kam tako nori, saj se ne mudi. Pregnal je strah in vse je bilo prijetneje in bolj domače.
Spomnil se je na ljubezen. Kako bi bilo lepše, če bi bila z njim in kako bolj toplo in kako bolj veselo. Saj v tistem vrtincu šole in doma, zajtrkov, kosil in večerij sploh ni mogoče najti trenutka, da bi premislil, kako je s to stvarjo. In tudi ni mogoče najti časa, da bi jo imel rad tako, kakor si on predstavlja in želi.
Spomnil se je na delo. Najti mora vendar ravnotežje in delati takrat, kadar je za to čas. Šlo bo, saj bo šlo. Mora iti! Za to pa je potrebna moč in prav zato je prišel semkaj. — In je globoko vdihnil v mrzlo temo, izdihnil pa je cel oblak stare navlake. Udaril je s pestjo po skali, potem pa je razprl oči, daleč iz ust iztegnil jezik in ga tako pokazal vsemu tistemu, kar ga je poprej trlo, grizlo in žrlo. Potem je vstal in odšel. Na sedlo! Novemu dnevu in novemu soncu naproti!
Burjo – očeta je popadel bes, ko mu je žena ihte povedala, da jo je fant popihal. Ker ni nahrbtnika in čevljev, pa tudi ne kolesa in vetrnega jopiča, je prav gotovo v hribih. Toda kje? V Bistrici bo, kajpak, saj drugje nikjer doslej ni bil. Zajezdil je kolo in odbrzel za sinom. Pritiskal je pedale in klel, med brnenjem gum pa je tu in tam izustil kakšen jasen stavek. »Vrat mu zavijem! Vržem ga v Bistrico in ga stresem iz hlač, da bo vedel, kdaj jo je prvič popihal. Pa v hribe, zdaj, ko je še sneg. Mmm – iz zemlje ga iztrgam, če ga je sneg zabetoniral vanjo. Potlej pa naj se pazi!«
Tako je razgret, nasršen in divji pridirjal do koče. Spravil je kolo in pozno v noč odšel na Sedlo. Stopal je v hrib, pa ni mlel samo poti. Mlel je tudi v možganih. Tema je bila tako gosta in črna, da je mimogrede pozabil svojo zunanjo podobo jeznega očeta in je kar naekrat postal preprost oče, ki ga pač skrbi za svojega otroka. Misli pa so vrele skozi usta, ne da bi vedel in čutil, da govori: »Navsezadnje fant je ni popihal kar tako — in to še v hribe. Zakaj pa v hribe? Zakaj, zakaj, kaj vem zakaj? Zato ker sem bil bik, jaz sem mu jih pokazal! Pa to še vedno ni »zakaj«. Mogoče je zaljubljen? Verjetno je zaljubljen. Mogoče zaradi šole? Verjetno zaradi šole. Mogoče zaradi mene — ah pa, zaradi žene? Saj je otrok! Ne, ni, ni več otrok. Ta fant ima namen. Zakaj pa ravno v hribe? Prekleti hribi, če tu ne dobiš sivih las, jih ne. dobiš nikjer!« Udaril je s pestjo po skali, da ga je zaskelelo, se dvignil in odšel naprej. Prva zarja ga je zatekla v Klinu. Tam je obstal in gledal.
Visoko gor okrog Bab je jasno razločil v snegu črno piko, človeka. Skakal je po snegu sem in tja in vriskal. Seveda, to je poba! In vriska? Pa naj vriska, doma tako ne more. Hm — bi šel gor in mu jih stisnil nekaj tja po glavi? Ne, nič ne bo šel gor. Naj bo, kjer je. Navsezadnje je šel v hribe sam, ponoči, nekaj korajže je pa tudi v tem. Potem je sin za hip izginil in že ga je videl, kako se divjih skokih poganja v dolino. Že dol? O, fant, tako je prav! Ne bom te čakal, ne, ne, ne. Bilo bi naju sram. Oba!
Pol ure za očetom je tudi sin pridrvel domov. Mama Burja je stala v kuhinji in si ni mogla kaj, da mu ne bi z dvema gorkima pordečila ušes, še preden je prestopil prag. Potem je prišel oče, preoblečen umit in ni kazal prav nobenih znakov daljšega popotovanja. Potrepljal je sina po ramenu in mu dejal: »Prav si imel, da si šel. Če drugega ne, si se prepotil. Da — da ne pozabim, drugič mi povej, mogoče ti bom delal družbo.«
