Celjski tednik, 20. januar 1961
Ciril Debeljak
8. 5.
Zgodaj smo odšli po starih sledeh proti bazi II. Nosil sem 35 kg, kar je maksimalna teža za to višino. Počutim se dobro in mi višina zaenkrat ne dela nobenih preglavic, še manj nahrbtnik, saj brez njega ne gremo skoraj nikamor več. Z jutrišnjim dnevom se bomo za dalj časa poslovil od baze 1. in zelene barve. Naše stalno bivališče se pomakne s tem na višino 4650 m. Velike težave nastajajo z nosači Dotijci, ker zahtevajo za nošnjo do baze II poleg čevljev tudi hrano in rokavice. Vse kaže, da jih bomo odpustili v nekaj dneh in bo tako vse breme nadaljnjih nošenj ostalo na ramah članov odprave. Naš prvotni namen, da iz koristimo nosače do taborišča št. 1 je s tem padel v vodo, ker nismo računali s tako nizko temperaturo in globokim snegom. Ves čas transporta od baze 1, to je na snežni meji pa do baze II so nosači nastanjeni pod našimi šotori v zavetju previsne skale. Na razpolago imajo šotorsko krilo, poleg tega si celo noč kurijo velike ognje. Od mesta baze 11, ki sedaj le kaže pravo obliko visokogorskega taborišča, imamo na očeh celotno panoramo trisulove skupine, ki je s tega mesta bolj podobna centralo alpski ozki dolini in suhim stenam kot pa himalajski visokogorski dolini. Na levi strani se dviguje nad ledenik Bidagwar jugovzhodna stena Trisulov, en sam kaos ledu in snežnih zametov, pred nami čelna oziroma mejna stena doline, strma in nepreplezljiva granitna stena, na desni pa strmi obronki skupine Maightuni in Tarkota, ki segajo od ledeniških razpok do višine 6200 m.
Ko pišem ta dnevnik, veselo igra ob meni radio, le žal da tako poredko dobimo evropsko glasbo. V šotoru smo trije, moja sostanovalca sta Ante in Aleš in se z obema prav dobro razumem, le domino igrata včasih do polnoči.
9. 5.
Odhod ob 7. z baznega taborišča I do baze II. Hodil sem lahkotno in vse izgleda, da sem zaenkrat v najboljši formi. Postavili smo šotore in skladišče v bazi 11. Preganja nas vročina, kateri ni kam ubežati, okrog nas je povsod led in sneg. Čim zaide sonce postane takoj mraz, to je že ob 3. popoldne, ker leži zgornji del ledenika Badalgwar v senci 2000 metrov visokih sten.
Popoldne smo odšli s Stanetom in Antejem na ogled taborišča štev. 1 tik pod iztek ledenega slapu. V višini 5110 m smo našli primeren prostor pod granitnim stolpom, ki bo ščitil šotore pred ledeniškimi odlomi, ki visijo 600 m nad slapom, s pobočja Trisula II. Pot do taborišča in mesto samo je približno tam, kjer sem si ga zamislil že pred nekaj dnevi ob prvem ogledu.
Ob 7. zvečer smo se vrni zadovoljni v bazo, povečerjal, spili nekaj litrov tekočine in mrknili v šotore. Jutri gremo s prvim tovorom do taborišča št. 1. Marjan je težko zbolel.
10. 5.
Vstali ob 6. Takoj za tem smo uprizori štrajk, ker Ang Nima ni pripravil zadostnega zajtrka. Počakali smo do 8, da je bila juha gotova, nato pa odšli s tovori proti taborišču I. Zamuda se nam je bridko maščevala, ker smo se potili zaradi tega 2 uri po soncu in povrh dobili tik pod taboriščem krepek pozdrav s Trisula IV v obliki celega oblaka ledenih sveč. Udarjalo se med nas, k sreči ni bil nihče zadel, vendar smo sklenili, da tako pozno ne gremo več zdoma.
Zadnja strmina, ki sem jo plezal naprej, mi je vzela precej sape. Delali smo težaško delo dopoldne in pripravili pod skalno preveso pravi visokoalpski bivak za dva šotora. Brez dvoma je to eno najlepših in najbolj strmih taborišč Himalaje. Ima le eno slabo stran, ves dan namreč kaplja voda s previsnih sten na šotore in vse, kar je živega okoli njih. Premočeni smo ob 12. sestopili nazaj v bazo. Udeleženci današnjega dela: Ante, Aleš, Marjan, Stane in jaz.
Popoldne splošna lenoba, kuhanje na zalogo. Jutri krenemo zopet do taborišča I, tam prespimo, naslednji dan pa bomo poizkušali priti na južno sedlo, kjer bo predvidoma stalo taborišče št. II na višini 6000 m. To bo brez dvoma ključ celotnega vzpona in nam je misel na negotovost južne stene vzela precej spanja. Zanima me predvsem, kako se bodo obnaša ledeniški stolpi pod vrhovi Trisulov in ledeniške razpoke v slapu samem. Drugo vprašanje je naše življenje in spanje v teh višinah, saj še noben Jugoslovan ni poizkusil višinskega spanca. Na splošno opažam, da je odprava dobro sestavljena, ker še do danes nihče ni občutil višinske bolezni. Sem štejem seveda samo alpiniste in Staneta, ki presenetljivo dobro hodi. Jutri bomo skušali prepričati Dotijce, da nam nesejo krošnje vsaj do višine 4800 m, kjer se začenja ledena strmina pod taborom I.
11. 5.
Dopoldne smo pripravljali višinsko opremo za taborišče I in južno sedlo. Od tabora I se bo preselila celotna oprema in hrana na naših ramah pod Trisule, saj je teren strm in slutimo že sedaj, da Trisul svoje krone s te strani ne bo položil zastonj.
Ob treh smo odšli težko natovorjeni proti taborišču I s posebnim namenom, najti prehod preko ledenega slapu in južne stene do sedla. Naloge smo se lotili v dveh navezah. Z menoj je plezal Ante, Stane in Marjan pa sta sestavljala drugo skupino. Do taborišča I nas je spremljal Tensing, ki bi ta svoj pohod plačal skoraj z življenjem. Nekaj minut za tem, ko je nazaj grede prekorači ledenik, se je zrušil ogromen ledeni steber, izbrisal naše in njegove stopinje ter zgrmel tik za njim na ledenik Badagwar.
Šotori taborišča I so bili prevlečeni z debelo plastjo ledu, ker je odtekala nanje snežnica previsne stene nad njimi. Zgodaj smo zlezli v spalne vreče, vendar spanca ni bilo. Poznalo se je, da spimo prvič v višini nad 5000 m. Z Antejem sva se vrtela v vrečah do pol štirih, ko je Marjanova ura naznanjala čas odhoda.
