Iz himalajskega dnevnika 9.

Celjski tednik, 13. januar 1961

Ciril Debeljak – Cic

Ciril Debeljak

26. 4.
Odhod ob 7. po grebenu na vrh Djogikhotija, sledimo tem grebenom proti severu nad dolino Kali Gange do višine 3400 m. Vreme krasno srečujemo prvi sneg v razpokah. Vrhovi okrog nas v snežnih zastavah veter sigurno blizu 100 km na uro. S te višine se nam je prvič od blizu pokazal celoten greben Trisulov z vsemi tremi vrhovi. Gledali smo zahodno stran, ki je tudi za alpske pojme skoraj nemogoča, tudi južna stran oziroma vzhodna, kjer naj bi potekala naša pot, je izgledala s tega mesta prav tako nesmisel. Z grebena prečimo višino 3700 metrov proti vzhodu huda vročina, nikjer vode. Nosači omagujejo, bojim se, da ostanemo sredi skalnih pobočij. K sreči naletimo ob 2. popoldne na skrit studenček, ki reši napeto situacijo. Višina 3400 m. Tu si privoščimo počitek, kuhamo, predvsem pa si privoščimo ogromne količine sadnih sokov. Ob 4. popoldne krenemo dalje.
Zopet vzpon na višino 3530 m in ko nas hoče vodnik peljati še dalje in višje v greben, vsaj do višine 3800 m, se odločno upremo in uberemo tokrat prvič po svoje, in sicer naravnost navzdol v dolino Kobina Gange. Prerivali smo se med trajem, bambusom in ovijalkami, padali čez korenine in skalovje in končno ob 6. uri zvečer dosegli zeleno ravnino nad reko. Utrujeni do kraja, vendar nas najtežje še čaka, raziskovanje ledenika in pristop do južne stene. Med kuhanjem večerje sem spravil s pištolo na oni svet malo preveč predrzno himalajsko podgano. Naša jed je sestavljena razkošno. Tensing se spozna na evropsko kuhinjo, saj je to njegova 13 odprava. Hvali našo hrano in opremo, sploh je zmeraj dobre volje in nasmejan, pripravljen pomagati kjerkoli.

2., 3. in 4. maja
Naša naloga je bila opravljena, sedaj čakamo samo prihod glavnine. Z baznega taborišča smo dopoldne sestopili v dolino in na pol poti že srečali prve člane, Staneta in Marjana, ki so nosili tovore do bodočega baznega taborišča. Po desetih dneh smo zopet vsi skupaj, najdemo se na pravljični zelenici pod gozdno mejo na višini 3100 m, kjer si je glavnina s 100 nosači napravila svoje zadnje nižinsko taborišče. Tu smo počivali, se ukvarjali z lovom, na kosmato plat se je položil prvi tar, divji petelin in mošus. Jaz nimam sreče z jago, raje sem za gonjača in opravljivca. Te dni spravljajo nosači opremo in hrano de baznega taborišča.

5. 5.
Odhod vse ekipe na mesto baznega taborišča. Nam trem se pozna trening, saj nosimo edini polne tovore in prvi pridemo do taborišča. Tu postavimo 4 šotore in kuhinjo, urejujemo opremo, ki mora biti pripravljena v posebnih paketih za vsako taborišče posebej. Zdravnik Andrej Robič vrši prvo kontrolo nad našim zdravjem.

6. 5.
Ves dan pripravljamo tovore za bazno taborišče štev. II., ki ga bomo začeli jutri oskrbovati z vsem potrebnim. Na višino 4600 m, to je na mesto baznega taborišča 11 je treba spraviti 10 šotorov, 150 kompletov hrane in vso tehnično opremo. Ogromno delo, ki mora biti opravljeno v najkrajšem času, kasneje za to ne bo več časa, čim prekoračimo višinsko mejo 5000 m, kjer bo predvidoma tabor štev. I, lik pod ledenim slapom.

7. 5.
Vstali ob 7. Zbuja nas Ang Nima na zelo rafiniran in miren način: Saap tea! Odšli smo vsi razen Anteja na mesto baznega taborišča št. II, nato pa nadaljevali po ledeniku do višine 4800 m do sotočja ledenega slapu izpod južne stene in serakov Trisula II. S tega mesta je lepo vidna celotna smer. Ugotovil sem približno mesto, kjer bomo kasneje postavili taborišče štev. I na višini približno 5000 m. Stal bo pod skalnim nastavkom, zavarovan pred plazovi in lomom ledu.
Popoldne počitek ter priprava posebnih kompletov za višinski tabor. Zgodaj ležemo k počitku, jutri nas čaka ponovna nošnja.

Dalje

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja