François Guillot: 60 let po dramatičnem reševanju na zahodni steni Druja – O alpinistih, ki so včasih prekosili gorske reševalce – Reševanje v zahodni steni Druja 1966: Tekma za življenje in slavo
Šest desetletij po enem najbolj razvpitih reševanj v zgodovini alpinizma (leto prej sta stensko kalvarijo na isti gori preživljala Gruden in Mihelič) je danes 83‑letni François Guillot – edini še živeči francoski udeleženec – prvič obširneje spregovoril o zahtevnem (v zbanaliziranem danes se takšne zgodbe ne pišejo več), ki je leta 1966 odmevala v alpinističnem svetu. Reševanje dveh mladih nemških alpinistov, Heinza Ramischa in Hermanna Schridlla, ujetih deset dni v neizprosnem svetu zahodne stene Druja, je potekalo v ozračju tehničnih izzivov, rivalstva med posamezniki in institucijami ter burnih razprav o etiki v gorah.
Guillot je bil prvi, ki je dosegel ujeto dvojico, potem ko je skupaj z ameriškim alpinistom Garyjem Hemmingom preplezal ključne raztežaje stene. V intervjuju se spominja, da ga je Hemming prepričal z obljubo nove avanture: »Honnêtement, je me fichais de ces deux Allemands, je voulais juste vivre une aventure avec des amis.«
Rivalstva, ki so zaznamovala reševanje
Uradno je bila za reševanje odgovorna Vojaška šola za gorsko usposabljanje (EHM), ki je načrtovala dostop z vrha Druja in spust po vrvi. Hemming pa je vztrajal pri alternativi: dostop po zahodni steni in spust po Direktni ameriški, smeri, ki jo je sam odprl štiri leta prej.
Ko je EHM zaradi ledu obtičal pod vrhom, je Hemming od polkovnika Gonnetta izsilil dovoljenje za »rezervni načrt«. Sestavil je mednarodno ekipo: Guillot, Gil Bodin, Mick Burke, Lauthar Mauch in Gerhard Baur. Kasneje sta se pridružila še René Desmaison in Vincent Mercié.
Težka stena, slabo vreme, ostra konkurenca
Napredovanje je bilo počasno, razmere slabe, v razpokah in počeh led. Desmaison je dvakrat padel, a ekipa je vztrajala. Po treh bivakih so 21. avgusta končno dosegli Bloc Coincé, le 100 metrov pod Nemcema, ki sta bila po desetih dneh na steni izčrpana, a živa.
Ko sta Guillot in Hemming prispela do njiju, je prišlo do novega zapleta: druga ekipa, ki je napredovala po severni steni in je bila ženad njimi, je zahtevala, da se reševanje izvede po njihovem načrtu – s spusti po vrveh po severni steni. Hemming je odgovoril neposredno: »Pojdite nekam …!«
Spust po zahodni steni in medijska bitka
Na koncu so Nemca spustili po zahodni steni. Sestop je trajal dva dni, vključno z bivakom v nevihti. Ekipa, ki je napredovala po severni steni, je bila pri vznožju že isti dan, kar je sprožilo kritike in razprave o pravilnosti odločitev.
Ob vrnitvi so jih (pri)čakali novinarji. Desmaison je zahteval vse fotografije – Guillot je šele takrat izvedel, da je imel Desmaison plačano ekskluzivo s Paris Matchom. Guillot sam ni imel fotoaparata, a je prejel »solidno vsoto«, ki mu je leto dni plačevala študentsko sobo.
Etika, posledice in reorganizacija gorskega reševanja
Reševanje je sprožilo burne razprave o etiki. Desmaison je bil izključen iz Compagnie des Guides, kar so mnogi označili za krivično. Manj znano je, da je med poskusom pomoči umrl tudi Wolfgang Eggle, prijatelj obeh Nemcev.
Dogodek je bil drugi velik reševalni pretres po tragediji Vincendon–Henry (1956) in je privedel do reorganizacije francoskega gorskega reševanja: operativno vodenje je prešlo na direktorja ENSA, ob podpori predsednika Compagnie des Guides. Ironično je bil sistem znova postavljen pod vprašaj pet let kasneje – med reševanjem Renéja Desmaisona na Grandes Jorasses.
Razstava v Annecyju
V plezalnem centru Atome (Annecy) je bila do 30. avgusta 2026 na ogled fotografska razstava. Med novinarji, ki so bili leta 1966 pod Drujem, je bil tudi André Gobeli (ORTF), katerega neobjavljene fotografije so del razstave …
