Tine Mihelič o neprostovoljnem bivakiranju zaradi viharjev
Delo, 6. september 1965
Malo je vrhov v Alpah, ki se lahko postavijo s tako drzno oblikovano postavo in tako skladno dovršeno, divje lepo podobo, kot jo ima Dru (3735 m). Ta ošiljeni granitni obelisk že skoraj sto let stoji na enem prvih mest v seznamu želja alpinistov, ki prihajajo v montblanške gore. V zgodovini alpinizma ima ta imenitna gora prav posebno mesto: vsak prvenstveni vzpon v eni njenih sten je pomenil višek težavnosti v tedaj doseženi težavni stopnji.
Že prvi pristop na vrh leta 1878 je dolgo veljal za merilo. Deset let kasneje je uspelo grebensko prečenje obeh vrhov, najprej z višjega na nižji, nato obratno in znatno težje) in spet se je Dru ponašal z najtežjim granitnim vzponom. Leta 1935 je po mnogoterih poskusih uspel vzpon preko severne stene. Poslednja in najtežja problema sta bila rešena v letih 1952 in 1955; zapadna stena in jugozapadni steber. Vzpon preko zapadne stene je po izjavi prvopristopnikov odprl novo dobo v razvoju alpinizma. Nič lažji ni jugozapadni steber, eno najpogumnejših dejanj brez dvoma največjega alpinista današnje dobe Walterja Bonattija, ki je poslednji problem Druja rešil kar sam. Minevala so leta in po nekaj ponovitvah sta se obe smeri uvrstili med najbolj cenjene ekstremne vzpone v suhi skali. Zapadna stena slovenskim alpinistom ni neznana. Navezi Mahkota-Fajdiga in Kunaver-Drašler zavzemata visoki mesti v seznamu prvih ponovitev. V Bonattijevem stebru pa do letos še ni zapelo kladivo slovenskih plezalcev.
Letošnja sezona je bila v masivu Mont Blanca kot v vseh Alpah prav klavrna. Trajnega lepega vremena sploh ni bilo. Po treh, štirih dneh sonca je obvezno prišlo nekaj dni deževja in v višinah se je nakopičil nov sneg. Razmere v lednih stenah so bile zelo slabe. V juliju in avgustu so taborile na Montenversu številne slovenske naveze, vse pa so morale namesto nameravanih lednih vzponov poskušati srečo na strmih prisojnih stenah, ki so se hitro otresle novega snega. Z Borisom Druja nisva imela v načrtu, bolj sva si želela lednih sten Mont Blanca. Toda razmere so naju prisilile, da sva se preusmerila v suho skalo in tako je naneslo, da sva v petek, 20. avg. ob pol petih zjutraj v soju čelnih svetilk vstopila v steno Druja. Vreme je bilo jasno in temna gmota skal iznad naju se je ostro ločila od zvezdnatega neba. Teh skal je bilo za dobrih tisoč dvesto metrov in to dejstvo je narekovalo čim manj obotavljanja. Spodnji del stene predstavlja strm leden kuluar, ki ga je mogoče ob ugodnih vremenskih razmerah obplezati po desnih skalah. To sva tudi storila in ob devetih preko strme ledene prečnice dosegla začetek stebra. Jugozahodni steber se od tod v enem samem zamahu vzpenja 750 metrov visoko. Njegova, za granitno skalo izjemna strmina popusti šele v zadnjih sto metrih. Smer poteka v dokaj ravni liniji po sistemih poči na samem razu stebra. Težave so ves čas enakomerno razdeljene in ne padejo niti v enem raztežaju pod peto težavnostno stopnjo, ki pa jo mnogokrat presežejo; Podrobnosti vzpona ne nameravam opisovati, naj navedem le nekaj glavnih podatkov. Z Borisom nikakor nisva bila hitra naveza.
Plezala sva v zmernem tempu, zelo pazljivo varovala, skratka, najino geslo je bilo: raje dan več, pa brez naprezanja, padcev in podobnih nevšečnosti, varnosti pa sva dala prvo mesto. Tako sva v dveh dneh brez vsakršnih zapetljajev preplezala večino stebra in 21. avgusta pod večer dosegla konec največjih težav. Res, da naju je ta noč zalotila na tako neprikladnem mestu, da sva morala bivakirati viseč na vrveh in vrvnih lestvicah, toda to ni moglo omajati najine dobre volje. Težave so bile pri kraju, čakali sta naju še dve »petici«; štiri, pet ur lepega vremena in vse bi se srečno izteklo. Vse je potekalo normalno in upravičeno sva že pričela v mislih sestavljati menu za naslednjo večerjo v taboru na Montenversu.
Tu pa se najina zgodba pravzaprav šele prične. Sredi noči so jasno nebo prekrili oblaki, zapihal je močan veter in okrog enih ponoči je med bliskom in gromom pričelo na vso moč snežiti. ozračje se je v hipu ohladilo in tresoč se ‘sva zlezla v bivak vrečo. Izredno močni sunki vetra so naju zibali sem in tja ter grozili, da raztrgajo najino vrečo, brez katere v steni ne bi mogla vztrajati kaj dosti več kot to noč. Jutro je bilo čemerno, veter je sicer ponehal, sneg pa je prav enakomerno naletaval iz sivih oblakov; vidljivost ni bila večja od tridesetih metrov. Stena je dobila docela zimsko podobo: s previsov so visele ledene sveče, na tanko ledeno glazuro se je pričel lepiti sneg in pobelil steno prav povsod, tudi na najbolj gladkih mestih. V kaminih in počeh je bilo snega največ in soglasno sva ugotovila, da plezanje takem ni mogoče. Snežilo je nato s krajšimi presledki ves dan in še dolgo v noč. Druga noč visenja v vrveh in tretja noč v steni nama je že kar dobro pričela piti moči, toda ko naju je naslednje jutro presenetilo kristalno čisto nebo, sva hitro pozabila na neudoben položaj, ki je bil bolj podoben prenočišču netopirja kot človeškega bitja. Ob devetih so naju dosegli prvi sončni žarki in veselo sva pričela pretegovati svoje od mraza in neudobnega visenja boleče ude. Vesela sva bila celo kosov ledu, ki so ves čas deževali naravnost na naju, saj so oznanjali, da se stena počasi otresa ledenega nakita. In res, skala se je ogrela, ledena glazura je odletela v globino, le še v počeh in na policah je ostalo dosti snega. Okoli trinajstih je kazalo, da bova lahko pričela plezanje. Res sva kmalu zapustila neudobni bivak in zavila v zajedo, kjer poteka nadaljnja smer. Spet sva z nogo stopila na skalo, popustil je pritisk okoli pasu in to je bilo resnično udobje. Plezanje pa je bilo tega dne zelo težavno. Vsak prijem in stopinjo je bilo treba očistiti snega in ledu, le tu in tam je izpod globoke bele odeje uspelo izkopati klin za zavarovanje. Mnogokrat sva morala počakati, da so od mraza premrle roke spet lahko prijele skalo, virih vsega pa sva se morala ves čas umikati ledenim izstrelkom. Vse te težave so bile vzrok, da sva tega dne uspela napraviti le tri raztežaje, to je slabih sto metrov višine. Pod noč sva prispela na dokaj udobno skalno teraso izpod poslednje strme stene. Le še en raztezaj težkega sveta naju je sedaj ločil od vršnega, položnejšega iz stopinj in polic sestavljenega dela stene. Sklepala sva, da se nahajava dobrih sto metrov izpod vrha, kar so nama kasneje reševalci tudi potrdili. Najin položaj je bil ugoden, in dobre volje sva se v mraku kar se da udobno namestila na svoji terasi. Použila sva izdaten obrok hrane, naslednji dan nama bo moč pač potrebna, treba bo splezati na vrh in sestopiti v dolino.
Četrta noč v steni pa nama je zopet prinesla veliko razočaranje. Kmalu zatem, ko se je znočilo, je začelo znova na vso moč snežiti in ko sva zjutraj pokukala iz vreče, sva lahko samo žalostno strmela v ples snežink in pol metra debelo plast čez noč zapadlega snega. Tega jutra sva se zavedela, da je . najin vzpon pri kraju. Stena naju je tokrat resnično napravila za svoja ujetnika. Kazalo je, da se vreme še ne bo kmalu izboljšalo in pričela sva premišljevati, kako bi se rešila iz tega položaja. Prvi predlog se je glasil: počakati še dalje na izboljšanje vremena in nato poskusiti izplezati na vrh; drugi pa: nemudoma poklicati reševalce. Po temeljitem skupnem preudarku sva sklenila poklicati reševalce. Za to odločitev so govorila naslednja dejstva: vreme ni kazalo znakov za izboljšanje in sneženje ni ponehalo. Hrane nama je pričelo zmanjkovati, saj sva bila v steni že peti dan. Upravičeno sva se bala, da nama bi, tudi če bi že naslednji dan mogla nadaljevali plezanje, zmanjkalo moči, če ne prej, vsaj pri težavnem, z meter debelo odejo snega pokritem sestopu, ki je kasneje povzročil resne težave reševalni ekipi.
Odločila sva se torej poklicati reševalce in mislim, da je bila najina odločitev pravilna. Okrog osmih sva iz smeri koče Charpoua, ki stoji na vznožju Južne stene Druja, zaslišala glasove svojih tovarišev, ki so, v skrbeh za naju, prišli na oglede. Razložila sva jim svoj položaj in tovariši so nemudoma sprožili reševalno akcijo. Podrobnosti reševanja so bile točno in korektno objavljene v časopisju in jih ne nameravam ponavljati. Naj navedem le, da je reševanje vodila Vojaška alpinistična šola (Ecole Militaire de Haute Montagne) v sodelovanju s civilnimi gorskimi vodniki in žandarmerijo. Reševanje je bilo pravi spektakel, saj so reševalci razpolagali z vsemi najmodernejšimi pripomočki. Najbolj pa sta jim koristila oba helikopterja, ki sta s transportom ljudi in opreme v največje možne višine bistveno pospešila hitrost reševanja. Mnogokrat sva se tedaj spomnila naših reševalcev, teh vrlih garačev, ki v potu svojega obraza tovorijo težko reševalno opremo v višine. Spomnila sva se tudi težkih ponesrečencev, ki niso mogli prenesti težav dolgega in napornega transporta, ki pa ga opravi helikopter v nekaj minutah in tako reši marsikatero človeško življenje. Dolga leta si že naši reševalci žele to praktično vozilo, denarja pa ni in ni.
V svojem najvišjem bivaku sva prestala tri dni in tri noči. V teh dneh nama je hrana pošla in bilo je potrebno do skrajnosti štediti moči. Ves čas sva skrbela, da nisva izgubljala toplote in se skrbno zavila v bivak vrečo. Za mraz sva bila opremljena razmeroma dobro, le noge sva imela slabše zavarovane. Kljub temu pa sva tudi šesti, najbolj mrzli bivak v steni preživela brez ozeblin. Reševalci so prišli do naju sedmega dne ob devetnajstih in naju še isti večer spravili iz stene. Tega dne je bilo vreme lepo, pogoji za plezanje pa še zelo neugodni in reševalci so imeli resnično težavno delo. Vodniki, ki so prispeli do naju, niso preplezali vsega Bonattijevega stebra, kot je bilo pomotoma navedeno v časopisju, temveč so priplezali na steber v najini višini po zelo težavni prečnici, po kateri smo nato tudi skupaj sestopili. Ta sestop je bil zelo naporen, posebno za naju, ki sva bila po sedmih dneh in nočeh stene z močmi tako pri kraju, da sva le s težavo stala na nogah. Kljub temu smo ob enajstih ponoči končali poslednji spust po vrvi in dosegli greben Flammes de pierre, na katerem so imeli reševalci svoj tabor.
Ves čas svojega ujetništva sva ohranila moralo na višini in nisva nikoli niti najmanj obupovala. Ko pa sva se znašla na varnem sredi reševalcev in svojih tovarišev, so bili najini živci pri kraju in prav nič več nisva mogla zadrževati solz. Za nama je bilo tedaj sedem mrzlih dni in še bolj mrzlih noči ujetništva v steni Druja, toda to je bilo, kaj kmalu pozabljeno; pred nama Je bilo zdaj nekaj, kar sva na novo odkrila in kar se nama še nikdar ni zdelo tako lepo: življenje.
TINE MIHELIČ
