Planinski vestnik 2012/05
Za preživetje moraš imeti stoodstotno srečo
On je jasna in izstopajoča javna osebnost, ambasador našega
športa. Dvomim, da je veliko takih, ki bi bolje izpolnjevali to
vlogo in ostali tako prijeten družabnik v skali ali med hribi.
Jim Perrin, alpinist in pisatelj
Christian John Storey Bonington (1934) je alpinistični in gorniški javnosti bolj znan kot Chris Bonington. Po srednji šoli se je vpisal na vojaško akademijo Sandhurst, ker je želel postati pilot. Ko mu je z inštruktorjem ob strani po večkratnih obupanih poskusih končno uspelo pristati, sta bila soglasna, da ni nadarjen za pilota. Preselil se je med tankiste. Po treh letih službovanja v Nemčiji se je prijavil za inštruktorja plezanja. Čez dve leti je sklenil, da bo postal profesionalni plezalec, in slekel uniformo. Sprva se je preživljal tudi s fotografiranjem, pisanjem reportaž z raziskovalnih odprav in snemanjem za BBC.
Plezati je začel s 16 leti. Vodil je 19 odprav, od tega štiri na Everest, na katerega se je povzpel med četrto, star 51 let. Seznam njegovih uspešnih in vidnih vzponov je precej dolg. Za svoje raznovrstno delo in zasluge je prejel kar nekaj priznanj. Za uspehe v britanskem alpinizmu ga je kraljica odlikovala z medaljo poveljnika reda britanskega imperija (CBE), za prispevek k britanskemu gorništvu in športu na splošno pa ga je povzdignila med viteze in odlikovala z zvezdo poveljnika viktorijanskega reda (CVO). Je častni rektor univerze v Lancastru, po njem je poimenovala enega svojih čolnov. Prejel je medaljo Kraljevega geografskega društva. Veliko se ukvarja z dobrodelno dejavnostjo na raznih področjih.
Sir Chris Bonington se zaveda, kdo je in kaj je. Vendar zaradi tega ni prevzeten niti domišljav. Je prijazen in simpatičen možakar, topla in odprta osebnost.
Foto: arhiv Chrisa Boningtona
V svoji knjigi I Chose to Climb (Izbral sem plezanje) pišete, da ste imeli med predavanji pred občinstvom veliko tremo. V Cankarjevemu domu pa ste bili zelo sproščeni. Kdaj in kako ste se znebili treme?
Mislim, da sem v bistvu precej zadržan človek …
… še vedno?
Do neke mere. Mama je bila samohranilka, oče jo je zapustil, ko sem bil še zelo majhen. Imel sem osamljeno otroštvo. To se verjetno odraža v meni. V javnosti sem lahko videti zelo samozavesten, toda dejansko sem precej rezervirana oseba. Prvič sem predaval leta 1958 v alpinističnem klubu na univerzi v Cambridgeu. Bil sem tako živčen in prestrašen, da sem se kar tresel. Ko pa sem začel govoriti, sem hitro postal samozavesten. Po nekaj nastopih sem se razvil v dobrega govornika, vse je v praksi. Zdaj se mi zdi zelo lahko, postal sem dober pripovedovalec zgodb.
Lani sem intervjuval Johna Porterja …
… on je moj zelo dober prijatelj.
Rekel je, da je bil velik privilegij biti član vaše odprave, ker je bilo vedno dovolj hrane, vsaj v baznem taboru. Zdi se, da znate ravnati s sponzorji, da ste uspešno nabirali denar, hrano in opremo.
Mislim, da sem dober organizator. In vedno poskrbim, da izpolnim obljube, ki sem jih dal sponzorjem.
V alpinizmu ste dosegli zelo veliko. Na kateri uspeh ste najbolj ponosni?
Verjetno je bila zame največji izziv jugozahodna stena Everesta. To je bil tudi ogromen organizacijski zalogaj, saj sem vodil številno ekipo zelo talentiranih in zelo individualističnih posameznikov. Bila je logističen in plezalski problem. Mislim, da sem dobro opravil svoje delo. Uspelo nam je, žal je na gori umrl prijatelj (Mick Burke je umrl med sestopom z vrha.).
Malo ste me presenetili. Mislil sem, da boste dejali južna stena Anapurne.
Seveda je bila tudi južna stena velik izziv, saj je bila prva ekspedicija, ki sem jo vodil. Vendar je bila učni proces. Naredil sem kar nekaj napak. Prva odprava v jugozahodno steno Everesta leta 1972 ni uspela, ker takrat še nisem razumel, kako pomembna je logistika … in seveda timsko delo. Imeti morate ljudi, ki dobro sodelujejo drug z drugim. Imeti morajo jasno vizijo, kaj hočejo narediti. Vendar se brez prave logistike, brez prave razporeditve plezalcev, šerp in opreme zadeva ne bi obnesla.
Kaj vam pomenijo odlikovanja njenega veličanstva?
Mislim, da je jasno, da je to velika čast. Vendar jih nisem dobil samo zaradi plezanja, temveč tudi zaradi drugih dejavnosti, organizacijskega dela; bil sem predsednik Britanskega gorniškega sveta, sem častni predsednik Britanskega društva za orientacijo; nekaj vračam skupnosti, iz katere izhajam. Skušam kar najbolje opraviti delo, ki se ga lotim. Seveda pa ne smeš dovoliti, da ti to stopi v glavo. Najmanj, kar si želiš, je, da bi ljudje čutili strah pred nazivi in naslovi. Sem samo Chris Bonington, alpinist. In seveda potem uporabljaš te nazive in časti za različne namene, bodisi v alpinizmu bodisi v dobrodelni dejavnosti. To je orodje, s katerim imaš dostop do ministrstev in podobnih stvari.
Koliko knjig ste v resnici napisali? Petnajst, sedemnajst ali osemnajst?
Odvisno, nekatere knjige so goljufija. Gre za omnibuse, ponatise več knjig v eni izdaji, kar seveda ne šteje. Vem, da sem napisal štirinajst knjig.
Berete druge alpinistične avtorje?
Ne berem veliko knjig o alpinizmu. Moj hobi, moja strast je zgodovina. Večinoma berem vojaško zgodovino, rad berem o sodobni politični zgodovini in zgodovinske biografije. Te stvari zanimajo moj intelekt.
Mislite, da današnja oprema in tehnologija zmanjšujeta pustolovsko plat alpinizma?
Ne, pač pa omogočata modernemu plezalcu, da pustolovščino dvigne na še ekstremnejši nivo. Plezalci, ki so v današnjem svetovnem vrhu, alpinisti, ki solirajo ali plezajo v partnerski navezi v čistem alpskem slogu na najvišje vrhove, lahko to počnejo po eni strani zaradi tistega, kar so se naučili iz evolucije plezanja, od predhodnikov, po drugi pa zaradi kombinacije lahke opreme, zelo dobrih materialov, majhne teže zlitin in vseh drugih tehničnih novosti. Torej se lahko tehnični napredek uporabi za olajšanje in varnost ali za omogočanje vrhunskim plezalcem, da dvignejo svoje meje.
Kdaj ste začeli uporabljati magnezijo?
Ja, res jo na veliko uporabljam. Sem pristaš tradicionalnega plezanja, vendar uporabljam kline. Celo v Angliji smo pred pojavom zelo sofisticiranih zatičev in metuljev uporabljali kline. Vendar si med prvenstvenim vzponom trikrat premislil, preden si ga zabil, saj si ga moral kasneje upravičiti, ker uporaba klinov ni bila zaželena. Potem je nekdo ponovil smer, ne da bi se vpel v tvoj klin, in ga je izbil, češ da ni potreben. Ko sem videl, da uporabljajo magnezijo, sem jo nabavil in jo brez oklevanja začel uporabljati tudi jaz.
Plezali ste z Donom Whillansom in Joejem Brownom. Kdo od njiju je bil boljši?
Mislim, da je vedno krivično primerjati briljante športnike ali plezalce. V športu jih sicer lahko primerjaš na podlagi rezultatov, v plezanju pa ne moreš, ker hvalabogu ni takih meritev ali omejitev. Oba sta bila odlična plezalca, oba sta bila zmožna veličastne presoje razmer v gorah. Na višku svojih moči sta bila genialna plezalca. S tega stališča sta bila enakovredna, vendar sta imela različna značaja. Don je bil zajedljiv in prepirljiv, z njim je bilo težko ohraniti dolgotrajnejšo plezalsko zvezo, večina jih je razpadla. Bil je težaven, razšel se je z Joejem, tudi z menoj. Spominjam se nekega pogovora z Donom. Rekel je, pripravljen sem iti do pol poti in niti koraka dlje. Vendar če nameravaš komu priti nasproti samo do polovice poti, ne prideta skupaj. Dejansko moraš sklepati kompromise. Če hočeš ohraniti partnerski odnos, moraš najti načine za sporazume. Po drugi strani je bilo z Joejem zelo lahko shajati, bil je zelo ambiciozen, prijeten, zelo topla osebnost. Zato so leta 1955 njega povabili na odpravo na Kangčendzengo in ne Dona. To je zameril.
Don je izgubil zanimanje za plezanje v skali okoli leta 1965. Ni več plezal in treniral, spil je velike količine piva. Joe je bil vedno v formi, ohranil je strast za plezanje še v 70. letih. Bil je v špici, s Petrom Crewom sta opravila veliko zahtevnih vzponov. Še nekaj let nazaj je vsako leto odšel v Maroko. Bil je mojster v skali; zdaj ima hud artritis in največji izziv mu predstavlja pristop pod steno. Don ni pazil nase, umrl je zaradi infarkta pri dvainpetdesetih, Joe je kljub osmim križem še vedno izjemno bister, z izrednim smislom za humor.
Ste imeli kdaj nadnaravne izkušnje na velikih višinah, privide ali ste slišali glasove?
Edino izkušnjo te vrste sem imel pozimi na Argentiru v zapuščeni koči. Z Dougalom Hastonom sva spala v pritličju, na tleh v spalnih vrečah. Razločno sem slišal, kako je nekdo hodil zgoraj v nadstropju. Molčal sem, toda zjutraj sem vprašal Dougala: “Si ponoči kaj slišal?” Rekel je: “Ja, nekdo je hodil zgoraj.” Šla sva gor, toda tam seveda ni bilo nikogar. Kasneje sem izvedel, da je nekdanji oskrbnik koče pred leti naredil samomor. Če je to dovolj za nadnaravno izkušnjo, pa ne vem.
Ste religiozen človek? Verjamete v Boga?
Ne. Sem ateist.
V Sloveniji imamo rek: dober alpinist je star alpinist. Kateri dejavnik je za aktivnega plezalca najpomembnejši pri doseganju visoke starosti? Verjetno jih je več, vključno s srečo?
Rekel bi, da je najvažnejši faktor stoodstotno sreča. Vprašajte kateregakoli ekstremnega plezalca, ki že dolgo časa pleza, kolikokrat jo je za las odnesel. Večina bi rekla, da je bilo kar nekaj takih dogodkov. Sam sem imel vsaj osem ali devet primerov, ko sem imel neverjetno srečo. Na primer Joe Brown je bil izjemno previden plezalec, pa je vseeno rekel, da je imel precej sreče, da je ostal živ. Samo sreči se imam zahvaliti, da še živim. Žal je veliko mojih prijateljev že pokojnih, veliko je bilo zelo previdnih in izkušenih, vendar niso imeli sreče.
Mislim, da je plezanje povezano z egoizmom. Boljši plezalec – večji egoist. Se strinjate?
Nisem prepričan, da boljše plezanje pomeni večji egoizem. Seveda je pri plezanju sebičnost, samoljubje. Ego kot ambicija, napredek in potrditev, to je v vseh nas bolj ali manj prisotno. Rad se potrjujem, uživam v slavi, ki sem je deležen, vendar ne plezam zaradi tega, pač pa zaradi čiste ljubezni do plezanja.
Pri nas precej ljudi misli, da se alpinisti ne bi smeli poročiti in imeti otrok, ker se ukvarjajo z zelo tvegano dejavnostjo. Mislijo, da so plezalci neodgovorni individualisti. Vi se najbrž ne strinjate s tem?
To je zelo zelo težavno. Ne vem, kako lahko kdorkoli od nas, zlasti ekstremni plezalci, opraviči ali razloži, kako lahko tvega svoje življenje in hkrati ljubi svojo ženo ali partnerko in otroke. Mislim, da tega ne moreš opravičiti, lahko samo rečeš, da je to pač način življenja, ki ti ogromno pomeni in ogromno da. Zase lahko rečem, da sem že bil vrhunski plezalec, ko sem spoznal Wendy. In v takega človeka se je zaljubila. Nikoli me ni skušala odvrniti od plezanja. Kar zadeva otroke, mislim, da so veliko srečnejši z zadovoljnim in izpolnjenim staršem kot z zafrustriranim, ki se je odpovedal plezanju samo zaradi občutka krivde. Veliko sem se posvečal otrokoma, zato ne čutim nobene krivde glede tega.
Kako gledate na današnji alpinizem ali himalajizem? Kakšni so trendi? Kje je njuna prihodnost?
Mislim, da se je plezanje razdelilo v mnoge podzvrsti. Na primer pri skalnem plezanju v dvoransko plezanje, ko nekateri ljudje sploh ne plezajo zunaj, balvaniranje, športno plezanje, tradicionalno plezanje, deep water soloing (Prosto solo plezanje nad gladino globoke vode, da plezalec v primeru padca pristane v vodi.)itd. V Himalaji je sicer še nekaj odpravarskega načina, vendar ne veliko, ker je postal dinozaver. Mislim, da je prihodnost vrhunskega alpinizma v alpskem načinu z maloštevilno ekipo, navezo dveh ali soliranjem. Ljudje kot Steve House imajo odlične solo vzpone v visokih stenah.
Druga plat medalje so komercialne odprave. To ni nič novega. Vodeno plezanje je staro kot sam plezalni šport. Vodeno plezanje na Mount Everest je samo podaljšek vodenja na Mont Blanc. To se mi ne zdi problematično. Precej vodnikov in šerp živi od tega. Veliko posameznikov brez vodnika ne bi nikoli prišlo na vrh Everesta. Zanje je to enkratna življenjska izkušnja, ki jim spremeni življenje. Kdo bi jim ne privoščil tega? Mislim, da so težave pri medijih, ki ne razumejo, v kaj se je razvilo moderno plezanje. Ne vem, kako je v Sloveniji, toda v Britaniji imamo nekaj briljantnih plezalcev alpskega stila, ki so opravili izjemne vzpone v Alpah in Himalaji, toda o njih mediji ne pišejo, so popolnoma neznani. Zasloveli pa so ljudje kot na primer Bear Grylls, ki sploh ni alpinist in je bil nekaj časa najmlajši Britanec na Everestu, vendar se je povzpel z vodnikom po fiksnih vrveh, to pa ni alpinizem. Je spreten govornik, prijeten fant, ki slovi kot raziskovalec, čeprav v življenju še ni ničesar raziskal. Ampak to je napaka medijev.
Kaj menite o dogodkih izpred nekaj let, ko so visoko na Everestu umirali ljudje, drugi pa so samo hodili mimo njih?
To je zelo težavno področje. Prvi in očiten odziv je, da kot plezalec, kjerkoli si, moraš pomagati nekomu, ki je v težavah, da ga spraviš izven nevarnosti. Opustiti moraš, kar skušaš narediti, in pomagati po najboljših močeh. Na Everestu pa ni tako enostavno. Tam je veliko ljudi, deset do petnajst različnih odprav, večina je komercialnih. Zjutraj se okoli sto ljudi z Južnega sedla odpravi proti vrhu. Šerpe so napeli vrvi, posamezniki napredujejo z lastnim tempom. Teoretično komercialne odprave na ključnih mestih razporedijo šerpe, ki skušajo opazovati dogajanje, vendar ne morejo nadzorovati vsakega. Klient, ki nima izkušenj, opazi nekoga, ki sedi ali celo leži v snegu, in pomisli: “Ta ni iz moje odprave, bodo že njegove šerpe poskrbeli zanj.” To je zanj opravičilo. Problem je, da ne ve, kaj naj stori v takem primeru, zato ne stori nič. Čeprav mislim, da včasih skušajo pomagati, včasih pa ne. Morali bi spremeniti etos, vendar bi morali spremeniti še marsikaj drugega, kajti to, kar se dogaja na Everestu, je popolna zmešnjava.
Na Mont Blancu morate biti izprašani vodnik UIAA, da lahko vodite. Tečaj traja pet, šest let. Ljudje, ki naredijo izpit, so resnično dobri vodniki. Še pomembneje je, da vodnik lahko vodi samo dva klienta, nad katerima ima popoln nadzor in avtoriteto, na kratki vrvi. Vodi ju na vrh in nazaj dol.
Če bi tako ravnali na Everestu, bi bil veliko varnejši, tam bi bilo precej manj ljudi, ker bi bile odprave presneto dražje. Večina komercialnih odprav ima samo enega, največ dva, tujega vodnika, ki stane 25.000 do 30.000 dolarjev, ostali so šerpe, ki bi jih bilo treba izuriti za vodnike. Zdaj so služabniki, nosači, govorijo jim, kaj morajo narediti. Spremeniti je treba nazore in mišljenje, jih izobraziti, da bodo postali vodje. Potrebujejo izkušnje, znanje in zaupanje, da bodo postali šefi. Vodnik šerpa bi po zakonu moral imeti potrdilo in po istem zakonu bi jih klienti morali ubogati. Stvari bi morali spraviti v zakonite okvire, kot so na primer v Franciji ali Italiji. Po zakonu moraš ubogati vodnika. Če reče “Gremo dol”, potem gremo dol.
Kakšni so vaši prihodnji načrti?
Dokler bo šlo, želim nadaljevati s trekingi in plezanjem zmerne težavnostne stopnje, ki je primerna moji zmogljivosti. Z leti zmoreš vedno manj, vendar lahko vseeno uživaš.
Mire Steinbuch
