Planinski vestnik 2012/05
Metod Humar 1939–2012
Vedno je prezgodaj. Neskončnost časa je prekratka. Zakaj ne kako leto več? Ali kak mesec? Teden? Ali vsaj dan? Morda ura, da bi še videl vziti sonce? Vedno je prezgodaj. Vest, da Metoda ni več, me je potrla, a sem jo dokaj mirno sprejel. V tej generaciji se pač staramo in umiramo. Ko pa sem nekaj ur pozneje na ekranu zagledal svojo fotografijo Metoda z zimske Planjave leta 1961, me je presunilo in oblile so me solze. Mlad, skoraj otroški obraz, zazrt navzgor v svetlobo in prihodnost, saj preteklosti sploh še ni bilo, nasmeh in žar v očeh, vera v tisto, kar vse še pride … Na drugi strani pa spomin na nekaj dni nazaj, sicer na obisk v bolnici, na obujanje spominov in celo na krohotanje ob zabavnih dogodkih skupne mlade preteklosti. Kako je oživel v tistih dveh ali treh urah na Golniku! Vendar nikogar ne moremo obdržati v življenju, nikogar, ne prijatelja ne sebe. Le polepšamo si zadnje skupne ure, njemu in sebi. Sebi morda še bolj, saj nam je podarjeno še nekaj časa za podoživljanje teh zadnjih srečanj. Knjigo spominov Po svoji sledi sem posvetil Pavletu Šimencu in Metodu Humarju. Brez njiju bi bil kamniški alpinizem drugačen, skromnejši. Metod je prišel k odseku leto pozneje, leta 1957, pred 55 leti, a že prvi vzpon je bil prvenstvena smer – direktni vstop v raz Kalške gore. Osem let pozneje (1965) je stal na zahodnem vrhu Kangbačna, Koti 7535 m. Kar štirinajst let je bilo to najvišji vrh, ki smo ga prvi dosegli Slovenci. Vmes pa – vse za kamniški alpinizem, kot sva rekla takrat. Hodila sva v šmarnogorski Turnc gledat, kako Ljubljančani trenirajo. Ni bilo časa na odmet: ni bilo prostih sobot, dopusta le dva tedna, skrbno je bilo treba izbirati ture, najbližje ravni črti od kamniških planin do Himalaje. Z vajeniško plačo je kupoval kline za skupno opremo odseka, v delavnici mu je kovač delal svedre za skalo. Rad je citiral Marka Dularja o plezanju v navezi kot o skupnem življenju. To je bilo zelo res, še posebno, ko mu je iz planjavske Glave odcingljal v Logarsko dolino v žepu tihotapljeni sveder “za vsak slučaj”.
Pa v Les Droites, v tridnevnem snežnem neurju, pa v Skuti, v dvourni kanonadi nevihtnih strel. Brezkompromisna vera, popolno zaupanje, skupni cilji prvega desetletja, to je bil temelj, bolje vrv, še za ostalega pol stoletja in pravzaprav še traja. Ljubezen lahko le raste ali umira, prijateljstvo pa preprosto je. Nič ga ni treba izjavljati, nič zatrjevati, premošča čas, razlike, tudi nesporazume. Zato – ko umre prijatelj, ni samo rana, v resnici je tebe nekaj manj.
Metod še malo ni bil samo sposoben soplezalec. Metod je bil ideolog, idejna podpora, sodelavec pri načrtih. Vsaj dve noči sta šli za načrt logistike odprave na Kangbačen leta 1965. Če bi se ga držali, bi bil uspeh popoln že takrat. Tudi za Everest je bil najin model še povsem uporaben, čeprav razširjen.
Enako partnerstvo med nama je bilo v obdobju najinega delovanja v GRS. Prvi sogovornik, prvi ocenjevalec ukrepov, prvi pobudnik kondicijskih tur. Reševanje v Zobu Kalške gore in iz srede zimskega Rzenika spadata med njegove herojske podvige. Vse je vzel zelo zares, a uspešen je bil zaradi človeške prepričljivosti in ne zaradi avtoritete. Prav zato sta mu vzgoja ali vpliv na mlade najbolj ležala. Etika alpinizma, ne le tehnika, to je bil njegov poudarek. Temu njegovemu delu sem bil lahko le priča, nebogljen poslušalec.
Ko sva na Golniku obujala spomine, sva se zabavala tudi ob žalnem govoru. Kako človek vse doživi, ne more pa biti prisoten na svojem pogrebu kot gledalec in poslušalec. Kdo bo prišel, kdo in kaj bo kdo povedal. To se nama je zdelo krivično. Glavni si, pa vendar edini, ki nimaš nič od tega. Mogoče, če bi mogel, bi rekel: “Ne žaluj. Raje se spominjaj, kako sva prišla na vrh stene. Kako sva ponoči skakala čez krajno poč na rešilni ledenik. Kako sva začarana strmela v igro barv zahajajočega dne, pa se zato ponoči bolj valila kot hodila v dolino. Kako sva, čeprav premrla, uživala v vrtincih kadečega se pršiča na vrhu Verta. Pa tudi pravih bakanalij se raje spomni, ki smo jih zganjali v Bistrici, kadar je deževalo, pa ni bilo treba plezati. Raje to kot objokovati. Saj smo se družili za veselje, za življenje!”
Prav verjetno, da bi nam tako povedal. Zato se ga tudi takega spominjajmo. Veselega, šaljivega fanta, tudi dramskega igralca, ki je z videzom humorja, dramatičnosti in z govorništvom prikrival, kako velik alpinist je bil v resnici in še bolj velik človek. Bil je srce alpinističnega odseka, poslanec za ljubezen. Zato je slovo hkrati preplet lepote in bolečine. Hvala, Metod, da smo te lahko imeli.
Tone Škarja
