V Alpah se dogaja nekaj, kar bi si še pred kratkim težko predstavljali. Ko v gorskih kočah zmanjka vode, politika ne preverja, zakaj se je to zgodilo, ne išče trajnostnih rešitev, ne razmišlja o nosilnosti okolja. Preprosto se odpre javno blagajno.Primer iz Avtonomne pokrajine Trento je postal eden od simbolov te nove logike (zlahka bi pomedli tudi pred svojim pragom, a je lažje …): pokrajinski svetnik Roberto Failoni je ponosno in povsem samohvalno razglasil, da bo pokrajina v letu 2026 v celoti plačala helikopt(e)rske prevoze vode do koč, ki jih ni mogoče doseči z vozili ali žičnicami. Do deset tisoč evrov na kočo, vsako leto, brez razprave o tem, ali je takšna rešitev sploh smiselna.
Na prvi pogled se ukrep zdi praktičen. A v resnici razkriva politično neodgovornost, ki presega Trentino in se razrašča po celotnem alpskem loku. Suša v gorskih kočah ni presenečenje, temveč posledica podnebnih sprememb, prekomerne turistične obremenitve, neurejenih vodnih zajetij in pomanjkanja zadrževalnikov. Namesto da bi se politika lotila vzrokov, se loti simptomov. In jih zalije z denarjem. Helikopter postane rešitev, ne pa opozorilo, da je sistem odpovedal.
Helikopt(e)rski prevoz vode je drag, okoljsko zelo obremenjujoč (morda še malo več kot traktorski in kamionski, ki ga sedaj gledamo dan na dan, dan za dnem), logistično tvegan in popolnoma nesistemski. A politika ga predstavi kot »konkretno pomoč«, kot dokaz, da zna hitro ukrepati. To je logika, ki jo poznamo: ko se pojavi težava, se ne vpraša, zakaj je nastala, ampak kdo bo plačal. In odgovor je vedno isti — davkoplačevalci.
Failoni v svojem besedilu poudarja, da so koče »ključne za varnost«, »del identitete Trentina« in »osrednji element ekonomije«. To je diskurz, ki turizem postavlja nad okolje, trajnost, dolgoročno upravljanje in javni interes. Ko politika turizem razglasi za osrednji interes, lahko upraviči kakršno koli porabo. Tudi takšno, ki povzroča dodatno onesnaževanje. Helikopterji, ki vozijo vodo, niso rešitev. So simptom, da je turizem postal nedotakljiv sektor, ki mu politika služi, ne pa ga upravlja.
Failoni pravi, da mora politika ob konkretnih težavah dati konkretne odgovore. Toda »konkretni odgovor« je postal sinonim za porabo javnega denarja, da se ohrani turistični tok, ne glede na posledice. Politika ima moč, da preusmerja sredstva, financira helikopterske prevoze, podpira infrastrukturo, ki presega nosilnost okolja, ignorira podnebne trende in krepi odvisnost od turizma. In to počne brez resne razprave o tem, ali je takšna poraba sploh upravičena.
Koče so bile nekoč morda res pomembne za varnost. Danes, ob vseh (teh) napovedih in precej lažji dostopnosti, so le zgolj ter le posel. A če postanejo odvisne od helikopterskega dovažanja vode, to pomeni, da sistem ne deluje. Infrastruktura ni prilagojena razmeram, turizem se je razvil prek nosilnosti okolja, vsemogočna politika je dovolila prekomerno gradnjo, podnebne spremembe pa se ignorira. Namesto vlaganja v vodne zadrževalnike, obnovo zajetij, zmanjšanje porabe, regulacijo turizma in trajnostne rešitve se vlaga v najbolj spektakularno, a najmanj trajnostno možnost.
Failonijev lobistični ukrep je simptom širšega problema: politika ne rešuje vzrokov, krepi odvisnost od turizma, uporablja javni denar za gasilske ukrepe, ignorira okoljske posledice in ustvarja nove pritiske na gorski svet. Ko se v kočah pojavi suša, bi se morali vprašati, zakaj je prišlo do nje, kako zmanjšati porabo, kako prilagoditi turizem in kako zagotoviti trajnost. Namesto tega se vprašamo, kdo bo v resnici plačal helikopter. Vemo, da se vsak kolikortoliko sposoben kapitalist, športnik, ki zasluži veliko denarja, na daleč izogne plačilu davkov.
In odgovor, kdo na koncu plača, je vedno isti: država, (revni) davkoplačevalci, okolje …
