O popularni poti, ki se vije iz zasenčene doline Vrata po gozdu, skalah in steni na Triglav in z njega ➠ poti, ki je bila najprej pastirski prehod, nato planinska, danes pa kot turistična postaja vprašanje (o ne)varnosti …
Planinski vestnik, september 1903 … Pot krene od velike skale, kjer je nabita napisna ploščica, črez prod Bistrični in vodi potem v napoševni, južnovzhodni smeri skoz bukov gozd do globokega jarka, potem kvišku po jarku v bližino velikega snežišča pod Cmirjem, zavije pod visoko skalo na desno strmo pobočje in drži po hudi strmini kvišku po gozdu; ko prispe v ruševje, krene na desno (južna smer) in gre nekaj časa skoro ravno, prekorači drugi jarek, koder teče potok, kadar ni prevelike suše, in se obrne končno po strmem, z ruševjem poraslem brdu navzgor proti Cmirjevim stenam. V visočini 1700 m neha ruševje in pot prehaja v skale. Ta prvi del pota je najstrmejši, ker pa vodi po gozdu in ruševju med zelenjem in po mehkem svetu, ne občuti se toliko strmina. Nadaljnji pot gre napoševno včasi bolj napeto, včasi zložno po trdnem, skalnatem svetu, prekorači od Cmirja navzdol držeča skalnata rebra in prispe pod Begunskim vrhom na vrh strme kadunje, koder vodi stari pot (črez “prag”). Do tod je novi pot nadelan; vsekane so povsod v skalovju varne stopinje, zabiti so klini ter potegnjene vrvi, da se turist na vsakem težavnejšem mestu lahko varno oprime.
Tominškova pot je danes ena najbolj znanih pristopnih poti proti Triglavu, a njena zgodba je starejša od planinstva. Preden je dobila ime po Franu Tominšku, predsedniku Slovenskega planinskega društva, je bila to pastirska pot, prehod, po katerem so domačini gnali ovce in koze čez strme police pod Cmirom. Živali drobir ne moti; človeka pa lahko prav ta drobir na gladkih policah pahne v globino. Pot je deloma nastala tudi kot: “slovenska” proti “nemški”, ki vodi preko Praga.
Kako je nastala pot v steni Cmira
Tominškova pot je bila uradno odprta 6. septembra 1903, ko je društvo pripravilo slavnostni izlet iz Vrat proti Kredarici. V pripetem dokumentu je natančno opisan dan, ko je dr. Fran Tominšek pri razpotju nad Aljaževim domom pozdravil izletnike in razložil, kako je pot nastala: “Naslanjaje se na nejasno govorico, da so tod nekdaj gonili ovce, iskal smeri novemu potu in jo določil ob velikem naporu in nevarnem plezanju.”
Tominšek je s pomočjo domačinov sledil starim pastirskim prehodom, ki so bili včasih komaj vidni. Pot je bila sprva divja, prepadna, presekana z žlebi in grapami. A prav ti prehodi – naravne police, ki jih je stoletja oblikovala narava – so postali osnova za novo planinsko pot.
Ko je bila pot dokončana, je dr. Frischauf zapisal, da je “pri previdnosti popolnoma brez nevarnosti”. A to je veljalo za čas, ko je bila pot nova, ko je bil tako teren kot ljudje še stabilna zadeva, ko je bilo planinstvo drugačno in ko je bila izpostavljenost razumljena kot del izkušnje.
Stena Cmira: drobir, police, skoki
Tominškova pot se v zgornjem delu spremeni v pravo plezalno pot, ki poteka po zahodnem robu Cmirovega ostenja. Tam se pokaže njen značaj: ozke, gladke police, grušč, ki se nabira na prehodih, strmi skoki med policami, prepadna izpostavljenost proti Vrata.
“Težava te poti pa je, da poteka predvsem po skalnih policah… med višjimi in nižjimi skalnimi policami pa so strmi skoki, čez katere je grušč.”
Nesreče, ki se ponavljajo
Tominškova pot je bila že od začetka povezana z nesrečami. Ko še ni bilo “varovanja podatkov” …:
– 1975: 80-letni Anton Bizjak je “iz neznanega vzroka padel v grapo s Tominškove poti” .
– 1985: 9-letni Uroš Fric je pri prvi jeklenici zdrsnil in omahnil 20 metrov globoko; preživel je, a je moral “vse začeti znova – jesti, govoriti, hoditi”.
– 1990: Švedski pohodnik Jan Erik Lundberg je iskal bližnjico, zdrsnil z opuščene poti in umrl; našli so ga šele po več iskanjih, skritega med skalami.
– 1994: Jože Šumlaj se je smrtno ponesrečil na višini 1950 m.
In pred nekaj dnevi – znova tragedija. Policisti PU Kranj so sporočili, da je na začetku Tominškove poti umrl 19-letni pohodnik, ki je sestopal s Kredarice. “Med hojo mu je zdrsnilo, nato pa je padel v globino,” so zapisali. Zaradi hudih poškodb je umrl na kraju nesreče.
Najbrž se vsako leto se na Tominškovi poti zgodi nekaj hudih nesreč. Vzrok je skoraj vedno enak: zdrs na drobirju, izpostavljenost, neprimerna oprema, sestop namesto vzpona.
Zakaj pot ni primerna za sestop
Planinci že dlje opozarjajo, da je Tominškova pot primerna za vzpon, ne pa za sestop. Vzpon omogoča stabilnejše gibanje, boljši nadzor nad koraki in manjšo verjetnost padca po zdrsu. Sestop pa je ravno nasprotno: teža telesa je pomaknjena naprej, koraki so manj natančni, drobir deluje kot kotalke, izpostavljenost je psihološko večja.
“Večina strokovnjakov odsvetuje sestop po Tominškovi poti… veliko bolj varno je po njej iti navzgor.”
A kljub temu se mnogi vračajo po njej – pogosto utrujeni, pozni, brez opreme, v želji po najkrajši poti v dolino.
Vprašanje, ki se postavlja: kdaj pot razglasiti za nevarno?
Tominškova pot je zgodovinska, slikovita, tehnično zanimiva. A je tudi pot, ki se je v stoletju spremenila: stena Cmira se (kot vse druge) kruši, drobir se kopiči, “promet” je večji, nesreč je posledično več.
Vprašanje, ki se postavlja, ni preprosto: Kdaj pot razglasiti za nevarno? Kdaj reči, da je zgodovinska vrednost manj pomembna od varnosti? Kdaj označiti kritične odseke? Kdaj narediti strukturne spremembe?
Kaj bi bilo mogoče storiti
Na podlagi poročil policistov, reševalcev in zgodovine nesreč bi bilo smiselno:
– posebej označiti nevarne odseke (police z drobirjem, skoke, prehode z gladko skalo),
– uradno odsvetovati sestop po Tominškovi poti,
– dodati opozorila na Aljaževem domu in na Kredarici,
– vzpostaviti sistem sezonskih opozoril (snežišča, mokra skala, podori),
– izboljšati varovanje na nekaj kritičnih mestih, kjer je drobir stalna težava,
– jasno komunicirati, da pot ni “lahka alternativa Pragu”, temveč plezalna (zahtevna) pot.
Tominškova pot je del zgodovine slovenskega planinstva. Je del nedavno “uradno” priznane dediščine“katere nosilci so planinci vseh generacij, ki planinarijo samostojno ali kot člani planinskih društev, markacisti, vodniki, oskrbniki planinskih koč, mentorji mladih planincev in številni prostovoljci. Njihovo delovanje povezuje Planinska zveza Slovenije kot krovna organizacija slovenskega planinstva, druži pa jih tudi skupna himna Oj, Triglav, moj dom“.
A Tominškova pot je tudi del sedanjosti, ki jo zaznamujejo nesreče, ki se ponavljajo. Morda je čas, da se vprašamo, ali je dovolj, da pot ostane takšna, kot je bila pred sto leti – ali pa je treba sprejeti, da se je gora spremenila, da je to iz planinske postala turistična pot in da se mora (na nek način) spremeniti tudi pot.
PN
