Pred nedavnim, 6. avgusta 2026 so na portalu GOV.si na straneh Ministrstva za kulturo objavili: Štirje novi vpisi v register nesnovne kulturne dediščine – Nove enote v registru nesnovne kulturne dediščine so: planinstvo, alpinizem, velikonočno rágljanje v Tržiču in koline …
Alpinizem
EID 2-00143
Sinonimi imena enote:
Alpinistično plezanje, Visokogorsko plezanje, Alpsko plezanje
KLASIFIKACIJA DEDIŠČINE
Zvrst:
znanja o naravi in okolju
Podzvrsti:
znanja o prostoru, znanja o vremenu
Strokovna področja:
etnologija
Pristojna institucija:
Gornjesavski muzej Jesenice
OPIS ENOTE
Tipološka gesla:
plezanje, smučanje, osvajanje vrhov
Kratek opis:
Alpinizem je gorska dejavnost, ki združuje plezanje, gibanje po zahtevnem terenu, snežno-ledne vzpone in alpinistično smučanje. Temelji na znanju o gorskem okolju, tehničnem znanju, izkušnjah, etiki in tovarištvu pri premagovanju zahtevnega gorskega sveta.
Dolg opis:
Alpinizem je posebna oblika gibanja in delovanja v gorah, katere bistvo ni zgolj premagovanje sten ali doseganje vrhov, temveč celovit odnos do gorskega sveta, ki združuje tehnično znanje, telesno in duševno pripravljenost, odgovornost, tovarištvo ter spoštovanje naravnega okolja. Obsega skalno, ledno, snežno in kombinirano plezanje, alpinistično smučanje ter odprávarstvo. Številni alpinisti sodelujejo tudi pri gorskem reševanju. Poleg športne razsežnosti predstavlja alpinizem tudi pomembno kulturno prakso, ki ustvarja lastne oblike znanja, vrednot, pripovedi, simbolov in kolektivnega spomina.
Alpinizem je v slovenskem prostoru navzoč vse leto. Njegov temeljni prostor so Julijske Alpe, Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke, pomemben del dejavnosti pa poteka tudi v drugih evropskih in svetovnih gorstvih. Odprave v tuja gorstva so pomembno prispevale k oblikovanju sodobne slovenske alpinistične identitete. V 20. stoletju je alpinizem prerasel okvire športne dejavnosti ter postal pomemben del kulturne samopodobe in mednarodne prepoznavnosti države.
Nosilci dediščine so alpinisti, alpinistični inštruktorji, gorski vodniki, alpinistični odseki planinskih društev ter druge organizacije in posamezniki, ki sodelujejo pri usposabljanju, raziskovanju in prenosu alpinističnega znanja. Pomembno povezovalno in strokovno vlogo ima Komisija za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije.
Alpinizem temelji na sistematičnem prenosu znanja med generacijami, ki poteka prek alpinističnih šol, pripravništva, skupnih tur, odprav in mentorstva izkušenejših članov. Ta dosledni sistem šolanja, znan kot slovenska alpinistična šola, je ena najbolj prepoznavnih oblik sistematičnega alpinističnega usposabljanja v evropskem prostoru. Ob tehničnih veščinah se prenašajo tudi etična načela, odgovornost do soplezalca, sposobnost samostojnega odločanja, zaupanje in solidarnost. Prav medgeneracijski prenos znanja in izkušenj je ena temeljnih značilnosti slovenske alpinistične skupnosti.
Za ohranjanje dediščine alpinizma skrbijo alpinistični odseki, Planinska zveza Slovenije, Slovenski planinski muzej, raziskovalne ustanove, publicisti ter alpinisti. Pomemben del sodobnega varovanja so dokumentiranje pričevanj alpinistov različnih generacij, zbiranje osebnih zgodb in spominov, zgodovinske in znanstvene raziskave, muzejska in razstavna dejavnost ter drugi projekti javnega predstavljanja dediščine. K njenemu ohranjanju pomembno prispevajo alpinistična literatura, fotografija, film, predavanja, kronike, arhivi in sodobne digitalne platforme, ki omogočajo trajno dostopnost znanja in kolektivnega spomina skupnosti. Z alpinizmom je tesno povezan tudi prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga (1931) v režiji Janka Ravnika.
Začetki slovenskega alpinizma segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko so se ob razvoju organiziranega planinstva pojavili prvi zahtevnejši vzponi brez vodnikov. Pomembno vlogo pri oblikovanju alpinistične tradicije so imeli pionirji, med njimi Henrik Tuma, Rudolf Badjura in drugi drenovci, pozneje pa člani Turistovskega kluba Skala, ustanovljenega leta 1921, ki so alpinizem razvili v samostojno dejavnost z lastno etiko, vrednotami in tradicijo. Po ustanovitvi Planinske zveze Slovenije leta 1948 in s prvo jugoslovansko himalajsko odpravo leta 1960 je sledil izjemen razmah, ki je slovenske alpiniste uvrstil med najuspešnejše na svetu ter utrdil mesto alpinizma v slovenski kulturni identiteti.
Datacija:
druga polovica 19. stol., zadnja četrtina 19. stol., 1893, prva četrtina 20. stol., 1921, druga četrtina 20. stol., 1948, tretja četrtina 20. stol., 1960
LOKACIJA ENOTE
Naselje in občina:
OSTALO, ostalo
Način izdelave poligona:
Geografska razširjenost
Geografska razširjenost:
Fizično-geografske regije: Julijske Alpe, Kamniško-Savinjske Alpe, Vzhodne Karavanke, Zahodne Karavanke
VARSTVO
Kategorija režima:
dediščina
Varstvene usmeritve:
osnovne varstvene usmeritve za nesnovno dediščino
Mednarodno varstvo:
UTEMELJITEV VPISA
Utemeljitev vpisa:
Pod okriljem Planinske zveze Slovenije deluje 45 alpinističnih odsekov in klubov z več kot 1000 registriranimi aktivnimi člani, poleg njih pa v alpinizmu delujejo tudi številni posamezniki zunaj organiziranih struktur. Skupaj predstavljajo pomemben del slovenske planinske, gorniške in plezalne skupnosti.
Alpinizem je več kot športna dejavnost. Zaradi intenzivnega stika z gorskim okoljem, premagovanja izzivov in odgovornosti spodbuja osebnostno rast, vztrajnost, samodisciplino, pogum ter močne vezi med posamezniki. Hkrati krepi občutek pripadnosti, navdihuje ustvarjalnost in pomembno prispeva k družbenemu in kulturnemu življenju.
Slovenski alpinizem temelji na bogati tradiciji, prepoznavnih mednarodnih dosežkih in močni etični kulturi. Pomembno prispeva k razvoju gorskega reševanja, vodništva in turizma ter je pomemben del slovenske športne in narodne identitete.
Kot dejavnost, ki povezuje športne, kulturne, vzgojne in družbene vrednote, je alpinizem pomemben del slovenske kulturne dediščine, katere ohranjanje bogati tako alpinistično skupnost kot širšo slovensko družbo.
PODATKI O VPISU
Datum vpisa v register:
30. 7. 2026
Datum zadnje spremembe:
30. 7. 2026
7. avgusta 2026 so zadevo obelodanili tudi na straneh Planinske zveze Slovenije – Planinstvo in alpinizem vpisana v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije in jo razposlali medijem, ki so (kot je v splošni navadi povsem nekritično) poobjavili njihov prispevek. Ker nas (včasih) bolj zanima alpinizem in smo opazili, nekaj … smo na Ministrstvo za kulturo in na nekaj posameznikov (te smo povprašali, kako gledajo na ta mix) naslovili vprašanja:
Poizvedba glede utemeljitve vpisa enote nesnovne dediščine Alpinizem (EID 2‑00143)
Spoštovani,
v zvezi z nedavnim vpisom enote nesnovne kulturne dediščine Alpinizem (EID 2‑00143) v Register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije vas prosim za pojasnila glede nekaterih vsebinskih in metodoloških vidikov utemeljitve vpisa. Namen vprašanj je zagotoviti strokovno natančnost, zgodovinsko celovitost ter skladnost z mednarodnimi standardi na področju varovanja nesnovne dediščine.
1. Skladnost utemeljitve z mednarodnimi okviri
Prosimo za pojasnilo, ali je utemeljitev enote usklajena z mednarodno veljavnimi definicijami in praksami varovanja nesnovne dediščine, zlasti v okviru UNESCO ICH in ICOMOS, ki alpinizem obravnavajo kot kompleksno kulturno prakso. Kako je bila preverjena skladnost z mednarodnimi referenčnimi okviri?
2. Izvor alpinizma in vloga gorskih vodnikov
V utemeljitvi ni omenjeno, da alpinizem v svojih začetkih ni bil meščanski šport, temveč način preživetja prebivalcev gorskih območij, ki so kot gorski vodniki in nosači spremljali prve turiste ter lovce. Ali se Ministrstvo strinja, da je izpustitev teh nosilcev dediščine zgodovinsko in etnološko problematična?
3. Avtorstvo utemeljitve
Prosimo za informacijo, kdo je pripravil besedilo utemeljitve vpisa. Zakaj zgodovinski pregled ne izhaja iz delovanja Valentina Staniča, ki je splošno priznan kot prvi slovenski alpinist (glasnik) in ključni začetnik slovenske gorniške tradicije?
4. Uvrstitev Rudolfa Badjure med pionirje alpinizma
V utemeljitvi je Rudolf Badjura naveden med pionirji slovenskega alpinizma, čeprav je njegovo delo primarno povezano s planinstvom, fotografijo, kartografijo in turistično publicistiko. Na podlagi katerih strokovnih kriterijev je bil uvrščen med alpiniste?
5. Izpustitev Slovenskega planinskega društva
Slovensko planinsko društvo (SPD), ključna organizacija za razvoj gorništva (planinstva) in prvih alpinističnih poskusov v 19. stoletju, v utemeljitvi ni omenjeno. Prosimo za pojasnilo, ali je izpustitev posledica uredniške odločitve ali strokovne presoje.
6. Kadrovska in finančna struktura projektov
Prosimo za informacijo o številu zaposlenih oziroma pogodbeno angažiranih oseb, ki sodelujejo pri pripravi, vodenju in vzdrževanju projektov nesnovne dediščine, povezanih z alpinizmom. Zanima nas tudi letni finančni obseg teh projektov.
Odgovor z ministrstva je prišel danes, 12. avgusta 2026 …
Spoštovani,
najlepša hvala za vaša vprašanja in za zanimanje ob vpisu enote Alpinizem v Register nesnovne kulturne dediščine.
Pošiljamo vam odgovore, ki smo jih pripravili Koordinator varstva nesnovne dediščine (SEM) in strokovnjak, ki je sodeloval pri pripravi predloga (dr. Peter Mikša), ter Ministrstvo za kulturo.
1. Skladnost utemeljitve z mednarodnimi okviri
Utemeljitev v Register nesnovne kulturne dediščine vpisane enote je pripravljena v skladu z načeli Unescove Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine (2003). Ta nesnovno kulturno dediščino opredeljuje kot prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezani orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine. Skupnosti in skupine nesnovno kulturno dediščino, preneseno iz roda v rod, nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino, in zagotavlja občutek za identiteto in neprekinjenost s prejšnjimi generacijami, s čimer spodbuja spoštovanje do kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti. Pri pripravi vpisov v Register so bili upoštevani temeljni poudarki, ki jih izpostavljajo mednarodni okviri: prepoznavnost prakse kot kulturne prakse, vloga nosilcev, načini prenosa znanja, vrednote in etični kodeks ter ogroženost prakse. Skladnost besedila je bila usklajena s smernicami ter podprta z vključitvijo strokovnih mnenj različnih strok.
Leta 2019 je bil na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine vpisan alpinizem. Pri vpisu omenjenega elementa na slovenski nacionalni seznam je v ospredju nacionalna umestitev dediščine kot kulturne prakse, ki temelji na znanju o gorskem okolju, skupnih vrednotah, etičnih načelih, medsebojni pomoči in medgeneracijskem prenosu znanja.
Postopek, ki je privedel do vpisa na nacionalni seznam, se prične z oddajo pobude, katere predlagatelj je lahko kdorkoli, ki pripravi vlogo in jo v roku odda Slovenskemu etnografskemu muzeju, ki opravlja naloge nacionalnega Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine. Pobuda mora vsebovati tudi informacije o nosilcih, ki morajo biti usklajene z nosilci. Tehnično popolna pobuda je predana v obravnavo posvetovalnemu telesu Koordinatorja – Delovni skupini Koordinatorja, v nasprotnem primeru pa je vrnjena predlagatelju v dopolnitev. Če je pobuda prepoznana kot primerna za vpis v Register nesnovne dediščine, je Koordinator dolžan pripraviti predlog za vpis v Register, pri čemer sodeluje s strokovnjaki za posamezna področja, ki jih v okviru delovanja muzeja ne pokriva samostojno. Vsak predlog je usklajen tudi z nosilci dediščine. Končni predlog Koordinator odda za vpis na Ministrstvo za kulturo, ki vodi Register nesnovne dediščine.
Naj dodamo še, da se pobude za nove enote zbirajo v treh terminskih obdobjih letno: 15. 1., 15. 5. in 15. 9., medtem ko se novi nosilci lahko vključijo k enotam kadarkoli, če seveda izpolnjujejo vsa merila.
2. Izvor alpinizma in vloga gorskih vodnikov
3. Avtorstvo utemeljitve in vprašanje Valentina Staniča
4. Uvrstitev Rudolfa Badjure med pionirje alpinizma
5. Izpustitev Slovenskega planinskega društva
Glede postopka in vsebine vpisa v Register ter nastanka besedil pojasnjujemo naslednje:
Pobudo za vpis v Register nesnovne dediščine je leta 2025 Koordinatorju varstva nesnovne kulturne dediščine posredovala Planinska zveza Slovenije, in sicer za alpinizem, Slovensko planinsko pot, planinske tabore ter urejanje in markiranje planinskih poti. Slovenski etnografski muzej, ki kot nacionalni koordinator pripravlja predloge za vpis v register, je iz teh pobud po strokovni presoji oblikoval dve krovni enoti, Planinstvo in Alpinizem, ter k pripravi strokovnih zgodovinskih besedil in utemeljitev povabil strokovnjaka dr. Petra Mikšo. Sledili so pregledi in usklajevanja z Ministrstvom za kulturo, na podlagi te dokumentacije pa sta bili enoti 30. julija 2026 vpisani v Register. Pobudnica vpisa in avtorji besedil torej niso ista ustanova, kar je za odgovore pomembno.
Opis enote dediščine v Registru ni historiografska razprava. Register v skladu z Unescovo konvencijo dokumentira dediščino kot živo, medgeneracijsko prenašano prakso, zato opis govori predvsem o nosilcih, o prenosu znanja in o sedanjem delovanju skupnosti. Zgodovina ima v njem odmerjeno vlogo kratke zgodovine elementa, ki pojasnjuje navedene datacije, in nič več. Strokovna literatura zgoraj navedena vprašanja obširno obravnava, v registrskem opisu pa je za te vsebine prostora le toliko, kolikor ga narava dokumenta dopušča.
Po formulacijah sodeč domnevamo, da vaša vprašanja ne izhajajo iz objavljenih besedil v Registru, temveč iz sporočila za javnost, ki je ob vpisu krožilo po medijih. Tega sporočila nista pripravila ne Slovenski etnografski muzej ne Ministrstvo za kulturo, ampak ga je sestavila Planinska zveza Slovenije kot pobudnica vpisa. Tako je pri krajšanju zgodovinskega dela, gotovo nehote, izpadlo dvoje. Registrski opis umešča začetke slovenskega alpinizma v drugo polovico 19. stoletja, v čas, ko so se ob razvoju organiziranega planinstva pojavili prvi zahtevnejši vzponi brez vodnikov; ta stavek, ki hkrati pove, v kakšnem razmerju je alpinizem do Slovenskega planinskega društva in po katerem kriteriju ga stroka razmejuje od vodenega vzpenjanja, je iz povzetka izginil. Izginila je tudi beseda drugi iz formulacije o Henriku Tumi, Rudolfu Badjuri in drugih drenovcih, zaradi česar je v povzetku Badjura videti kot samostojna postavka ob drenovcih, čeprav ga registrski opis šteje mednje. Občutek manka, iz katerega vprašanja izhajajo, je torej nastal ob skrajšanem povzetku, ne ob vpisu, zato predlagamo, da se pri poročanju upoštevata izvirna opisa obeh enot, ki sta pod EID 2-00143 (Alpinizem) in EID 2-00144 (Planinstvo) javno dostopni v Registru.
Glede vsebine opisa pojasnjujemo naslednje:
Gorski vodniki v opisu enote Alpinizem niso izpuščeni, nasprotno, navedeni so med nosilci dediščine, ob alpinistih, alpinističnih inštruktorjih in alpinističnih odsekih planinskih društev. Vloga domačinov, ki so kot vodniki, nosači, lovci in pastirji prvi obvladovali gorski svet in prek katerih se je znanje o gorah sploh oblikovalo, je zgodovinsko nesporna. Vendar je to znanje predzgodovina in podlaga alpinizma, ne alpinizem sam. Znanje domačinov je izhajalo iz preživetvenih dejavnosti in se pozneje preselilo v vodniško službo, alpinizem kot samostojna praksa pa se je rodil takrat, ko se je gibanje po zahtevnem gorskem svetu od vodniške službe osamosvojilo in postalo cilj sam po sebi. Tako ga razume mednarodna literatura in tako ga razume večnacionalni vpis na Unescov Reprezentativni seznam iz leta 2019, na katerega se slovenski navezuje. Ko registrski opis govori o prvih zahtevnejših vzponih brez vodnikov, s tem ne vrednoti vodnikov, ampak uporablja kriterij, ki v evropski historiografiji alpinizma velja nasploh. Znanja domačinov o gorskem okolju so sicer zajeta v enoti Planinstvo, saj sta bili obe enoti zasnovani kot celota.
Valentin Stanič je prvi slovenski alpinist in eden od pionirjev zgodnjega evropskega alpinizma, o čemer ni nobenega dvoma. Register ne dokumentira posameznih zgodovinskih dosežkov, temveč prakse, ki se v neprekinjenem prenosu ohranjajo do danes, in datacija enote zato ne odgovarja na vprašanje, kdo je bil prvi, ampak kdaj se je oblikovala skupnost, ki znanje in vrednote prenaša iz roda v rod. Staničevi vzponi na prelomu 18. in 19. stoletja, med njimi Watzmann in sodelovanje pri prvi odpravi na Veliki Klek na Koroškem leta 1800, so bili za svoj čas izjemni, a so ostali osamljeno dejanje brez nadaljevanja. Okoli Staniča se ni oblikovala ne skupnost ne šola ne izročilo, ki bi njegovo znanje preneslo naprej. Nepretrgana linija, ki prek Tume, drenovcev, Skale, povojnih alpinističnih odsekov in slovenske alpinistične šole sega do današnjih generacij, se začne v drugi polovici 19. stoletja, in prav to obdobje navaja datacija. Ker kratka zgodovina v registrskem opisu pojasnjuje samo navedene datacije, Staniča, ki je pol stoletja pred tem lokom, ne vključuje. Njegovega mesta v zgodovini slovenskega alpinizma to v ničemer ne zmanjšuje.
Pri Rudolfu Badjuri je treba najprej ponoviti, da ga registrski opis navaja kot enega od drenovcev, tako da je kriterij njegove uvrstitve zapisan že v vpisu samem. Vsebinsko pa uvrstitev stoji tudi brez tega pojasnila. Badjura je bil skupaj z Bogumilom Brinškom osrednji pobudnik in soustanovitelj drenovcev, prve slovenske skupine, ki je načrtno gojila samostojne vzpone brez gorskih vodnikov, zimske vzpone in smučanje. Z Brinškom sta pozimi 1907 stala na Svetem Ahacu in Snežniku, januarja 1908 na Kamniškem sedlu. Če se ob tem zastavi vprašanje, zakaj je med pionirji imensko izpostavljen prav Badjura in ne denimo Brinšek, ki je bil kot plezalec med drenovci najmočnejši, je odgovor v celovitosti njegovega delovanja. Alpinizem po opredelitvi v kratkem opisu enote ne obsega le plezanja in snežno-lednih vzponov, temveč tudi alpinistično smučanje, in prav na tem področju je Badjurova vloga edinstvena. Leta 1910 je drenovce kot njihov smučarski vaditelj navdušil za smuči, marca istega leta pa je s Kunaverjem kot prvi na smučeh dosegel vrh Krvavca in Velikega Zvoha ter s tem postavil temelje visokogorskega turnega smučanja na Slovenskem, iz katerega se je pozneje razvilo alpinistično smučanje. Badjura torej v svoji osebi združuje več sestavin alpinizma, kot jih opredeljuje vpis, samostojne vzpone brez vodnikov, zimske vzpone in smučarsko razsežnost, in v tem pogledu izpolnjuje več meril kot kateri koli drug posameznik svoje generacije. Da je danes najbolj znan po kartografskem in publicističnem delu, njegove zgodnje alpinistične vloge ne izbriše. Zgodovinsko osebnost presojamo po celoti njenega delovanja, ne zgolj po poznem opusu, in po merilih alpinizma z začetka 20. stoletja Badjura med pionirje sodi brez zadržkov.
Slovensko planinsko društvo v vpisih ni izpuščeno, le na svojem mestu je. Enoti sta bili zasnovani kot komplementaren par in društvo je obravnavano v enoti Planinstvo, kamor po svoji vlogi primarno sodi. Tam besedilo pravi, da ustanovitev SPD leta 1893 ni pomenila le organiziranega začetka slovenskega planinstva, temveč tudi pomemben korak pri kulturnem in narodnem uveljavljanju Slovencev v alpskem prostoru. Letnica 1893 stoji v dataciji obeh enot, tudi Alpinizma, kjer je organizacijski okvir društva navzoč v že omenjenem stavku o razvoju organiziranega planinstva, ki je iz medijskega povzetka izpadel, v registru pa stoji. Da društvo v zgodovinskem orisu alpinizma ni imensko izpostavljeno, odseva zgodovinsko dejstvo, ne uredniške odločitve. Alpinizem se je kot samostojna dejavnost oblikoval deloma zunaj okvirov SPD in v razmerju do njega, drenovci so delovali neodvisno od društva, Turistovski klub Skala pa je bil leta 1921 ustanovljen kot samostojna organizacija, ki je alpinizem, kot navaja vpis, razvila v samostojno dejavnost z lastno etiko, vrednotami in tradicijo. Kdor bere obe enoti skupaj, kot sta bili zasnovani, dobi celovito sliko, v kateri ima Slovensko planinsko društvo osrednje mesto.
Vsa štiri vprašanja se ob branju objavljenih besedil torej izkažejo za vprašanja o vsebinah, ki v vpisih so, gorski vodniki med nosilci, Badjura med drenovci, SPD v enoti Planinstvo in v dataciji obeh enot, ali pa za vprašanja o vsebinah, ki jih registrski opis po svoji naravi ne more zajeti, kakršen je celovit zgodovinski pregled od Staniča naprej.
Strokovni podlagi obeh enot temeljita na objavljeni znanstveni literaturi o zgodovini slovenskega planinstva in alpinizma ter sta bili v postopku usklajeni s Koordinatorjem varstva nesnovne kulturne dediščine in Ministrstvom za kulturo.
6. Kadrovska in finančna struktura projektov
Ministrstvo za kulturo doslej ni namensko financiralo nobenega projekta nesnovne dediščine, povezane z alpinizmom. Nosilci te enote dediščine so šele z vpisom v Register nesnovne kulturne dediščine dobili možnost sodelovanja na javnem razpisu za izbor javnih kulturnih projektov na področju nesnovne kulturne dediščine, ki jih sofinancira Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega kulturi (JPR-NKD).
Iz sredstev ministrstva je financirano delovno mesto kustosa za planinstvo v Slovenskem planinskem muzeju, ki je notranja organizacijska enota Gornjesavskega muzeja Jesenice. Muzej poleg premične dediščine planinstva v okviru posameznih projektov in spremljevalnega programa obravnava tudi nesnovno dediščino. Letna podpora posameznim projektom, ki vključujejo tudi segmente nesnovne dediščine, se za nesnovno dediščino ne beleži posebej.
S tematiko alpinizma se posredno v okviru svojega programa ukvarja Muzej novejše zgodovine Slovenije (fototeka in dokumentacija). Sredstva za ta namen se ne evidentirajo ločeno.
Tudi nekateri pooblaščeni muzeji občasno v okviru razstav in projektov obravnavajo alpinizem in njegovo nesnovno dediščino. Sredstva za posamezne projekte prispevajo ministrstvo, občine in muzeji iz lastnih prihodkov.
Za morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo.
Lepo vas pozdravljam,
mag. Ksenija Kovačec Naglič
vodja centra
REPUBLIKA SLOVENIJA
MINISTRSTVO ZA KULTURO
DIREKTORAT ZA KULTURNO DEDIŠČINO
Informacijsko dokumentacijski center za dediščino
Maistrova ulica 10, 1000 Ljubljana, Slovenija
Odgovori posameznikov
Asta Vrečko: brez odgovora
Bogdan Biščak: »Nimam komentarja«
Franc Ekar: brez odgovora (poslal sliko maše pod Triglavom)
Janez Toni /KA: »KA skrbi za svoje projekte, kjer imamo veliko novih in uspešnih projektov (psihološka podpora ob nesrečah, mentorske skupine, prenova Alpiročnika, risk managment v alpinizmu, Festival alpinizma in še mnogi drugi). Verjamem, da Ministrstvo za kulturo deluje v dobro vseh.«
Martin Šolar / PZS: »Gradivo je bilo pripravljeno in oddano. Zdaj se seveda popravljati ne da, bi pa radi vedeli, kaj je tisto, kar je po vašem mnenju tako zelo narobe. Ocenjevalec gradiva je bil med drugim zelo “resni” zgodovinar dr. Peter Mikša.«
Pripis
Alpinizem je zelo široka dejavnost. Iz gradiva se da razbrati veliko in nič. Enostavno povedano, zelo težko je umestljiv in predvsem iz spoštovanja do tistih, ki so se na mrtvo (s)kregali takrat, ko so ga v Sloveniji potisnili med šport, se splača vztrajati in popravljati staro ter graditi zdravo novo.
V različnih predalih se nam valjajo številne pripombe na knjigo Zgodovina slovenskega alpinizma, ki je imela pred tiskom (še) temeljito recenzijo. Še več pripomb in mnenj o tej knjigi imajo (varno) shranjenih v slovenskem planinskem muzeju, kjer hranijo zapuščino Francija Savenca (tudi tisto, kar jim je po njegovi smrti uspelo »izvleči« iz njegovega računalnika). Tudi zato smo že predlagali ponoven pregled teksta, kar se tiče alpinizma, v registru nesnovne kulturne dediščine. Žal je ton odgovora na ta predlog posmehljiv do tistih, ki so na eni strani soustvarjali in napisali bistveno več knjig, a zato niso dobili ne naziva, doktor (planinstvo in alpinizem, alpinist, alpinistični inštruktor,… so bili do ne tako dolgo nazaj dokaj amaterska zadeva), ne resničnega spoštovanja.
In še odgovor na naslov te objave: Na ministrstvu za kulturo bi zlahka napisali dve objavi. Eno za dejavnost, drugo za hrano. Državljani plačujemo marsikaj, a vsega nam res ni treba … Slovenska planinska organizacija (po Strojinu lahko tako zelo enostavno ločimo – združimo SPD in PZS) pa si (za »potrebe« navedene v odgovoru ministrstva) ne more in ne sme lastiti ne celotnega alpinizma, ne planinstva, ne … Če ima pa kdo (še) voljo, pa naj pregleda >>> Zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih (ZSZN-1).
Spodaj lahko s smiselnim komentarjem dopolnite vsebino …
Boris Štupar
za gore-ljudje.net
