Primorski dnevnik, 5. avgust 1987

Bogdan Biščak: V megli in rahlem sneženju smo naslednji dan napeli vrvi do opisanega prostorčka, še dan kasneje pa so Andrej, Čila in Igor tam že postavili šotor. Ko sva se, po dnevu počitka v taboru 1, z Matevžem vrnila (Beni je ta dan odšel v našo »pravo« smer po vsaj eno statično vrv, saj je vse kazalo, da nam jih bo zmanjkalo), sva z bojaznijo in upanjem čakala, kaj nama bodo oni trije povedali. Ali bomo končno le imeli srečo s to, stokrat prekleto steno, ali pa bomo spet morali odnehati, ne da bi se pravo delo ploh začelo? Po njihovih obrazih sva takoj sklepala, da bodo novice slabe in res so nama bolj poklapano opisali, kako je bilo.
Pod skalno pregrado so bili v prvem svitu. Napeli so prvo fiksno vrv in ravno pričeli z drugo, ko se je nanje vsul plaz drobirja in peska. Na srečo večjih skal ni bilo, seveda pa tudi niso hoteli čakati, da bi prišle še te. Takoj so obrnili in se umaknili do Trojke, ki je stala povsem na varnem. Cita se je odločil, da gre v bazo in ga sem gor ne bo več; še enkrat tam ne misli nastavljati glave. Andrej si je odločitev pridržal do najinega poizkusa. Svetoval nama je, naj začneva bolj zgodaj kot oni in sestopil za Čito.
Z Igorjem sva še nekaj časa posedela pred šotorom. Ne spomnim se o čem sva govorila, le veselila sva se družbe drug drugega. Tako poredkoma sva se srečala na tej gori in še takrat ni bilo časa za razgovore. Ves čas sva bila v različnih navezah, ko sem jaz hodil z gore, je on odhajal nanjo in obratno. Le kratke klepete sva si lahko privoščila, potem pa je bilo treba po svoji poti naprej. Vedel sem, da se z njim dogaja nekaj čudnega, nerazumljivega, pa je vsakokrat to šlo mimo mene, ne da bi se zamislil. Preveč ima človek na odpravi dela s seboj, da bi se lahko posvetil drugim in tako sem šele dosti kasneje razumel, da se je, tam na Annapurni, Igor poslavljal od alpinizma. Sicer pa tega takrat ni vedel niti on.
Že doma, teden dni pred odhodom, ko smo bili sredi najmrzličnejših priprav, mi je rekel, da bi se odpravi odpovedal, ko bi se ne čutil zavezanega vsem nam, ki smo računali na njegovo sodelovanje. Nisem ga vzel resno, vendar je imel prav. Res bi bilo bolje, ko bi ostal doma. Annapurna ni bila znaj. Ves čas je sicer plezal in delal vse, kar mi, vendar pa tiste fanatične želje, ki je za uspeh v taki steni tako potrebna, v njem ni ‘bilo. Nepošteno bi bilo reči, da mu je bilo vseeno ali uspemo, mislim pa, da mu je bilo vseeno ali uspe on. Annapurna je bila za Igorja enostavno prevelika. Ne kot gora in ne kot stena, pač pa kot cilj, s katerim se je bilo treba spopasti drugače, kot se je loteval najtežjih smeri v Evropi. Talent in improvizacija na Annapurni nista zadostovala, potrebni sta bili načrtanost in resnost. Teh dveh pa Igor v alpinizmu ni nikoli potreboval in ko je prišel do meje, ko bi ju moral, se mu je raje odpovedal.
Tudi Igor se je počasi odpravil za Čito in Andrejem, z Matevžem pa sva, vsak s svojimi mislimi, zlezla v šotor in čakala spanca. Ko sva potem zjutraj, v trdi temi, zakoračila proti skalni pregradi, bi se moreče vzdušje, ki naju je obdajalo, dalo otipati. Povsod nad nama so visele strašljive prikazni lomečih se serakov in frfotajočih kamnov, napeto sva čakala in gledala, kje bo prvič počilo. Preveč neprijetnih presenečenj smo Že doživeli v tej steni in ko sva, po uri hoje, prišla na konec vrvi, ki sta jo pritrdila Andrej in Čila, sva bila z živci čisto na koncu. Matevž je takoj izjavil, da me je sicer pripravljen vrovati, če želim dalje, da pa v tej norišnici, za mano ne misli plezati. Njegove besede so mi prišle kot težko pričakovana odveza, kot misel, ki se je nisem upal izgovoriti. Takoj sva se vrnila do tabora III.
Kmalu za nama je iz Dvojke pritegnil gor tudi Beni. Ves čas do njegovega prihoda, sem se spraševal, ali je bil najin strah utemeljen, ali nisva obupala prezgodaj. Odločil sem se, da ostanem tam in poizkusim še enkrat, medtem ko je Matevž sklenil, da se vrne v bazo. Razumel sem ga popolnoma in mu bil nevoščljiv za odločitev, ki je sam nisem bil sposoben. Beni je na stvar gledal drugače in je Matevžu, na ta račun, povedal kar nekaj pikrih. Ko sva ostala sama, sva se zaradi tega divje skregala. Bil sem prepričan, da so takšne odločitve globoko intimna zadeva vsakega od nas in da takrat, ko gre za samo preživetje, ne bi smel nihče nikomur česarkoli očitati. Nasprotno je bil Beni mnenja, da se je treba za odpravo, za skupni cilj žrtvovati in da smemo ključne odločitve sprejemati le v interesu vseh. Že prej sem opazil, da je pristaš nekega, lahko bi mu rekel, junaškega kulta alpinizma, ki sem se mu sam že davno odrekel. Gre za neko pojmovanje alpinizma, nastalo med ljudmi, ki imajo o njem le meglene predstave in za katere so alpinisti komaj še navedeni Zemljani. Zanje so to junaški heroji, ki se brez strahu spopadajo s smrtjo, skoraj že junaki sodobnih pravljic za odrasle. Ironija je v tem, da marsikak alpinist sprejme to pobudo za svojo in se v skladu z njo tudi obnaša; ne da bi se zavedal, da je sproducirana nekje drugje in ni on tisti, ki jo ustvarja, ampak ona njega.

Benkovič, Bogdan Biščak, Igor Škamperle, Borut Bergant. Sede: Andrej
Štremfelj in Lucijan Cergol