Primorski dnevnik, 5. avgust 1987

France Zupan: »Ljubezen« do narave in gora na potrošniški način, tako, da si najlepše kraje prisvojimo s tem, da na njih zgradimo svoj vikend, hotel, počitniški dom, da z buldožerji zrijemo ceste v blaga pobočja, kjer so bile stoletja pašne planine taka ljubezen očitno uničuje objekt te ljubezni. Tako kot drugod tudi v slovenskih gorah kmetje opuščajo pašo, košnjo, opuščeni stanovi in sirarne se predemjejo v počitniške hišice. Pašnike zarašča gozd, pokrajina, ki so jo tisoč let gospodarsko izkoriščali in je zaradi tega dobila značilne tradicionalne poteze alpske kulturne krajine, postaja vedno bolj le pokrajina »prostega časa«. Gorski prostor našega nacionalnega parka se prazni, njegovi tisočletni prebivalci kmetje, drvarji, pastirji — se selijo v doline, njihovi nasledniki vikendasi, turisti, izletniki — pa zemlje ne obdelujejo. Res je, da še nikdar v zgodovini ni seveda le za kratek čas — bivalo v gorah toliko Slovencev kot prav sedaj. Kakšen številčni skok, kakšna razlika s preteklostjo, ko so njihovi predniki spoštljivo in s strahom zrli navzgor v divje, strme snežnike, ki so jih lahko videli, ko so zravnali svoje hrbte od dela na polju! Zelo verjetno o njih niso kaj dosti premišljevali, saj so bile te sive prikazni na obzorju, kadar jih niso ravno zakrivale megle in oblaki, le predaleč od njihovega vsakdanjega življenja in skrbi.
Pa vendar — poglejmo, kakšno je bilo nekoč razmerje prebivalcev Slovenije do gora. Današnja množična zagnanost je le kratek, neznaten košček zgodovine, in ko takole množično drvimo po gorah, jih smetimo in krotimo s cestami, žičnicami in helikopterji, plezamo po previsnih stenah in smo tako rekoč nenehno prisotni v njih, obenem pa tako tuji kot še nikdar, velja za hip postati in na kratko, res samo bežno in nepopolno pogledati v preteklost, ko so »gore še bile gore«.
Seveda Slovenije ne moremo kar v celoti imeti za alpsko deželo, saj je veliki lok Alp prav tu, potem ko se je še enkrat vzpel v čudovite in neponovljive oblike Julijskih Alp, mogočnih Karavank in nazadnje še Kamniško-Savinjskih Alp, polagoma umiri in prelije proti vzhodu v vrsti gričev m vinskih goric v širno Panonsko nižino. Z morske južne strani pa prihaja Kras s sredozemskimi vplivi: tudi v posameznih alpskih dolinah se v kulturi prebivanja, običajih, arhitekturi stikata sredozemski in severnjaški vpliv. Dolina Trente je v preteklosti gravitirala na jug, gorenjesavska pa na sever, na Koroško, in stiki med njima so vodili prek visokega alpskega prelaza Vršič, prek katerega je šla steza. Tako kot Slovenija v širšem pogledu so tudi njene Alpe (ali njen gorski svet) mikavna mešanica različnih kultur in celo različnih tipov pokrajin. Popotnik najbolje občuti to razliko, če potuje iz divje, skalnate Trente na sever, kjer mu oko naenkrat pomirijo širni, temni smrekovi gozdovi in bolj blage, prijaznejše gore. Svet zase je bil stoletja Bohinj s svojimi trdimi, svojeglavimi Bohinjci, posebej jezerski konec, pa vasi na južnih pobočjih Karavank, skrivnostna dolina Kamniške Bistrice s svojimi rokovnjači in legendarnim lovcem Bosom, pa spet tam na vzhodnem robu Logarska dolina, Robanov kot… Človek dobesedno ne ve, kateremu koncu slovenskih gora bi dal prednost. In pri tem sploh nismo omenili sredogorja, škofjeloškega gorovja s starimi naselbinami Tirolcev, Sorice, Cerkljanskega… Proces praznjenja gorskih vasi tudi teh krajev ni obšel. Če koga veselijo številke: na območju sedanjega triglavskega parka je leta 1869 živelo skoraj 4000 ljudi, sedaj pa jih je le še polovica.
Deloma so bile te gore (oziroma vsaj nekatere visoke planote) naseljene že pred prihodom Slovanov. Pri tem mislimo seveda na občasno naselitev v poletnih mesecih zaradi paše, mogoče tudi zaradi kopanja rude. Velika planina v Kamniških Alpah kaže s svojo nenavadno ovalno arhitekturo pastirskih stanov na arhitekturne vzore, katerih izvor se izgublja v sivi davnini. Bohinjske planine so ljudje prav tako gospodarsko izkoriščali že pred naselitvijo sedanjih prebivalcev, arheologija pa odkriva naselja v višinah, ki jih danes komaj imamo za primerne. Po propadu rimskega imperija, ki je svojim prebivalcem le nudil varnost, so se preostali prebivalci v tistih nemirnih časih preseljevanja narodov naseljevali in živeli v strminah in višavah, ki so jim edine nudile varnost. Enega od takih krajev smo Slovenci kot prišleki poimenovali Ajdna, to se pravi, bivališče ajdov, bajeslovnih velikanov iz davnine v resnici pa samo na smrt preplašenih civiliziranih preostankov rimske civilizacije v teh krajih, ki so pred barbari bežali v gore in na težko pristopna mesta.
Vsekakor je nekdaj prihajalo v neposredni stik z visokimi gorami le majhno število ljudi, in sicer obrobne družbene skupine: divji lovci, pastirji, gozdarji in iskalci rude, ljudje torej, ki so bili še bolj neuki in zaostali kot prebivalstvo po dolinah. Njihovega samotnega, enoličnega in težkega življenja res ne gre idealizirati. Dolga stoletja so gore neznane, skrivnostne, in če že vzbujajo kakšna čustva, je to predvsem strah in nelagodnost. Če bi kdo dejal, da so lepe, bi bil to seveda popoln nesmisel:-večini ljudi so se zdele grde.
Takega mnenja so bili očitno že stari Rimljani, saj so njihovi pisci večkrat tako tudi zapisali. Za rimske vojščake so gore pomenile sovražno tujino, mraz, lakoto, napore in divje domačine, ki so na primernih krajih v soteskah valili nanje kamenje.
(NADALJEVANJE SLEDI)