Himalaja je vzela Jegliča

Slovenske novice 05. november 1997

Minuli petek popoldne je po dotlej nepreplezani zahodni steni priplezal na enega od zahodnih vrhov Nuptseja domžalski alpinist Janez Jeglič, četrt ure za njim pa še Tomaž Humar iz Kamnika – Slednji je na vrhu našel le prijateljevo radijsko postajo in proti drugemu zahodnemu vrhu gore, na katerem do zdaj še ni stala človeška noga, velikanski odlom napihanega snega in ledu – Ali je Jeglič kljub njunemu drugačnemu dogovoru nameraval po uspehu v steni priti še na deviški, 7784 metrov visok prvi zahodni vrh Nuptseja? – Ga je v himalajske prepade odpihnil vihar?

Z zahodnega vrha Nuptseja, 7742 metrov visoke gore, je minuli petek zgodaj popoldne orkanski veter najverjetneje odpihnil v himalajske prepade 36-letnega vrhunskega slovenskega alpinista Janeza Jegliča iz Domžal. Njegov alpinistični kolega Tomaž Humar, ki je na ta vrh priplezal iz stene le četrt ure za njim, je na temenu gore našel le Jegličevo ročno radijsko postajo in v grebenu proti drugemu zahodnemu vrhu te dolge gore, visokem 7784 metrov, videl velikansko sled odlomljenega napihanega snega in ledu. Tam naj bi, kot domneva Humar, v prepade zgrmel nesrečni slovenski alpinist, o katerem pa preživeli razen radijske postaje na vrhu ni opazil nobenega drugega sledu. V vsakem trenutku vse slabšem vremenu se je odpravil proti baznemu taboru in ga po dveh vmesnih bivakih in čakanjih na boljše vreme dosegel šele minulo nedeljo zjutraj. Brž ko je mogel, včeraj popoldne, po skoraj poldrugem dnevu od prihoda na varno, je iz vasice Lobuče dan hoda od baznega tabora žalostno vest sporočil v Slovenijo načelniku Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije Tonetu Škarji.

Dva cilja

Osem slovenskih alpinistov, večinoma članov Alpinističnega odseka Kamnik, je pod vodstvom Tomaža Humarja sredi septembra odpotovalo v nepalsko Himalajo z ambicioznima ciljema: Kamničani naj bi ob 40-letnici svojega alpinističnega odseka po dva kilometra visoki jugovzhodni steni priplezali na vrh 7165 metrov visokega Pumorija, soseda Mount Everesta, potem naj bi nekateri iz odprave plezali še na vrh 7861 metrov visoke sosednje gore Nuptse, in sicer po njeni še nepreplezani, 2600 metrov visoki zahodni steni. Na obeh gorah naj bi se Slovencem pridružil še njihov prijatelj Carlos Carsolio, mehiški alpinist in zadnji od petih dosedanjih zmagovalcev vseh 14 osemtisočakov, kolikor jih je na Zemlji, mlad mož, ki je doslej v Himalaji že večkrat plezal z našimi.
Odprava se je začela uspešno, kajti že 30. septembra so Humar, Jeglič in Carsolio iz baznega tabora pod Nuptsejem in Pumorijem, ki so ga postavili na nadmorski višini 5400 metrov, za aklimatizacijo na velike višine, v kakršne so bili namenjeni, po severovzhodni, izredno težavni steni priplezali na vzhodni vrh 6119 metrov visoke gore Lobuče, kar je bil doslej nasploh prvi uspešen vzpon po tej steni. Potem se je vreme skvarilo, Mehičan očitno ni imel več pravega motiva, da bi se odpravljal v večje nevarnosti, kot jih je načrtoval, in niti ni odšel na Pumori, na katerega vrh so zdravnik slovenske odprave dr. Franci Kokalj, Cene Berčič, Marjan Kovač, Janez Jeglič in Tomaž Humar – verjetno po normalni smeri – priplezali sredi oktobra.

Rešili so Čeha

Na to goro bi bili prišli celo kakšen dan prej, če ne bi iz plezalcev postali gorski reševalci. Tedaj so namreč po pobočjih Pumorija plezali štirje češki alpinisti, trije od njih so zdrsnili in padli v globino, edini preživeli je bil prepuščen gori na milost in nemilost. Slovenski plezalci so se znašli ob njem, dr. Kokalj ga je zdravniško oskrbel, pomagali so mu sestopiti, potem pa so se vnovič odpravili proti svojemu cilju in ga dosegli dan pozneje.
Potem ko je bila opravljena prva ekspedicijska naloga, se je glavnina odprave vrnila v glavno mesto Nepala, v Katmandu, in sredi minulega tedna prispela v Slovenijo. V baznem taboru pod goro so ostali le trije, ki so sklenili uresničiti še drugi, mnogo zahtevnejši načrt sedanje odprave – priplezati po 2600 metrih še nikoli preplezane stene na Nuptse, sosedo najmogočnejših osemtisočakov Everesta in Lotseja. Vodja odprave Tomaž Humar je svoji ženi Sergeji dan po odhodu glavnine iz baznega tabora v dolino sporočil, da po okoliških gorah sicer divjajo viharji in da so razmere za plezanje nasploh vse prej kot idealne, vendar je obljubil, da bodo karseda previdni in ne bodo preveč tvegali, »saj ima vsak od nas v življenju poleg te stene in te gore še kakšne druge cilje, ki bi jih rad uresničil«.

Brezupno grdo

Večina odprav, ki so tedaj plezale na Everest, Lotse in okoliške nižje gorske velikane, se je zaradi brezupno grdega vremena bodisi vrnila v doline bodisi v svojih baznih taborih čakala na izboljšanje. Pod Nuptsejem so bili le trije, Janez Jeglič, Tomaž Humar in Marjan Kovač. Prva dva sta se po več kot tednu čakanja 27. oktobra odpravila v zahodno, popolnoma nedolžno steno te gore, medtem ko ju je Kovač očitno čakal v baznem šotoru. Podrobnosti o tem, kako sta plezala, kakšne težave sta imela, kako sta bivakirala in kakšno je bilo vreme, niso znane; znano je le, da je Janez Jeglič 31. oktobra ob 14.15 priplezal na vrh stene, na 7742 metrov visok drugi zahodni vrh gore, le četrt ure za njim pa še Tomaž Humar. Tako sta postala prva zmagovalca zahodne stene Nuptseja.
Kot je Humar po telefonu včeraj popoldne po našem času prav na hitro povedal Škarji, sta se slovenska alpinista med plezanjem dogovarjala, da bi ob primernem vremenu z vrha stene in z drugega zahodnega vrha gore šla po grebenu Nuptseja, ki ima najmanj osem vrhov, še na prvi zahodni vrh, visok 7784 metrov, na katerem doslej še ni stala človeška noga, ob zares lepem vremenu pa nemara še na glavni vrh gore, visok 7861 metrov, ter po zasneženih strminah, ki padajo proti Ledenemu slapu med Everestom in Lotsejem, sestopila v bazni tabor pod gorami. Plezala sta nenavezana, znano je le to, da je po gori pometal močan veter.

Humarjeva slutnja

Ko je bil Humar že pod vrhom, je – ne brez vzroka – kolikor je le mogel pospešil korak: obhajala ga je nekakšna slutnja, da bo Jeglič poskusil po grebenu z vrha stene priti na deviški sosednji Nuptsejev vrh. Nikakor med potjo ni mogel govoriti z njim, niti po radijski zvezi niti neposredno, ker je vihar odnašal vsako izgovorjeno besedo. Ko je prišel na vrh stene in na drugi zahodni vrh gore, je na njem videl le tovariševo radijsko postajo in sled odlomljenega napihanega snega, pod tem pa nič razen nepreglednih belih prostranstev. Kratek čas je iz vsega grla kričal, ko mu gore razen odmeva niso dale drugačnega odgovora, se je po najvarnejši smeri odpravil proti baznemu taboru in tja prišel poldrugi dan pozneje.
V četrtek, 6. novembra, bosta Humar in Kovač iz gora prišla v Katmandu, teden dni pozneje pa najverjetneje na ljubljansko letališče Brnik.

Marjan Raztresen