ZAKAJ?!

Grif 14/1997

Štiri mesece kasneje

Napisal Tadej Golob

Človek, ki bi poskušal poiskati sidrišče, s katerega je helikopter tistega sončnega 10. junija odtrgal pet gorskih reševalcev, bi imel težave. Skalna puščava Turske gore je enolična in rana, ki jo je napravil stroj, se ne razlikuje od tistih, ki jih v krušljivo kamnino seka narava. Ko jo bo spral jesenski dež in umil sneg, bodo le redki, ki bodo hoteli in znali priti tja gor, našli pravo polico. To ni prostor, kamor bi hodili 1. novembra polagat rože.

Spominska plošča stoji spodaj, pod goro, ob poti proti Turskemu žlebu, še nižje, v dolini, pa še vedno raziskujejo vzroke za nesrečo. Policija, Gorska reševalna služba in Uprava za zračni promet pripravljajo vsaka svojo inačico usodnih dogodkov nad Okrešljem. Ko bodo sedli skupaj, primerjali opravljeno delo in poskušali poiskati skupne zaključke, naj bi javnost končno izvedela za prave vzroke tragedije. Kdaj bo to? Letos nejverjetneje ne. Manjka namreč poročilo Uprave za zračni promet, ki bo moralo odgovoriti na tiho vprašanje o morebitni (so) krivdi posadke helikopterja, za katero mnogi reševalci v zasebnih pogovorih obtožujoče trdijo, da bi lahko v usodnih trenutkih ravnala bolje kot je. Uprava za zračni promet namerava poročilo izdati konec leta v svojem rednem letnem biltenu. In ker kot kaže nikogar razen svojcev in prijateljev umrlih več ne zanima, zakaj je prišlo do nesreče na Turski gori, res ni razloga, da bi pohiteli.
Govorili smo z gorskimi reševalci, ki so se najbolj trudili izslediti resnico v zmedi nasprotujočih si domnev, obtožb, na videz nepomembnih dokazov, pretrganih in zataljenih vrvic … Kot bi nekdo poskušal sestaviti detektivke Arthurja Conana Doyla in Agathe Christie, opraviti delo Sherlocka Holmesa in Hercula Poirota. Očitno je lažno, skrito in neverjetno se je res zgodilo, “očitni krivec” je nedolžen … Ljubitelji kriminalk bodo razočarani – nesreča na Turski gori bi, če bi bila literarno delo, spadala v opus Edgarja Allana Poa. Obstajata dve rekonstrukciji tragedije na Turski gori, dva poskusa strokovnjakov poiskati odgovor na vprašanje, zakaj je prišlo do nesreče in poiskati krivca ali krivce zanjo. Pri obeh so sodelovali gorski reševalci oziroma bolje rečeno – obe so opravili oni. Prvič na zahtevo in pod nadzorom preiskovalca celjske Uprave za notranje zadeve, drugič na lastno pobudo. Prva je potekala 18. junija na Brniku, druga ti dni kasneje v Mojstrani.

Brnik, 18. in 19. junij 1997- teorija o pozabljeni vrvici in napaki dr. Kokalja
Preiskovalec oziroma reševalci, ki so se lotili rekonstrukcije nesreče v vojaškem hangarju letališča Brnik, so imeli na voljo le nekaj materialnih dokaznih elementov, ki so jih morali povezati v razumljivo in logično zgodbo – osmojeno in pretaljeno popkovino (pomožno vrvico) Marjana Kregarja, reševalca, ki je dvigoval “ponesrečenko”, prežgan kombinezon na njegovem desnem stegnu, strgano vrvico na zgornjem delu njegovega pasu in strgana ramenska trakova reševalne vreče. In seveda njegovo pričevanje, pričevanje edinega preživelega s sidrišča, ki je videl, kaj se je tam v usodnih treh sekundah zgodilo.
“Sam sem hotel, da bi že takoj po nesreči opravili rekonstrukcijo dogodkov,” pravi Kregar, “vendar so bili na Okrešlju vsi tako zelo šokirani, da do tega ni prišlo. Na Brnik so najprej poklicali samo mene in Miro Ažman, k sreči pa je šel zraven tudi načelnik kamniške GRS Janez Podjed, ki je zahteval, da so pri rekonstrukciji nesreče prisotni tudi drugi reševalci, ki so bili prej na istem sidrišču. Prvi dan tako ali tako nismo mogli ničesar pametnega opravit, ker smo imeli na voljo samo ostanke reševalne opreme, ki je bila prisotna pri nesreči – vso potrgano in zavozlano. Naslednji dan so prinesli nekaj opreme iz skladišča kamniške GRS, na hitro poklicali reševalce, ki pa so kar nekako ‘padli’ v to rekonstrukcijo, nanjo niso bili pripravljeni in smo prišli do ugotovitev, s katerimi nismo bili zadovoljni. To sem tudi dejal policijskim preiskovalcem, za katere pa sem dobil občutek, da jih to niti ne zanima ne vem koliko, da jih bolj zanima to, ali je kdo za nesrečo kazensko odgovoren ali ne.”
Na prvi pogled je kazalo, in tako so mnogi tudi mislili, da je nesrečo povzročila pozabljena vrvica Marjana Kregarja, saj je bila njegova ‘popkovina’ – spet na prvi pogled – pretrgana. Kregar naj bi se pozabil odpeti, s svojo vrvico, s katero je bil pritrjen na sidrišče dvignil pet tovarišev, ki so, potem, ko se je le-ta strgala, padli v smrt. Kregar je trdil, da tako grobe napake ni napravil in da se je s sidrišča izpel pred dvigom helikopterja. Reševalci, ki so opravili brniško rekonstrukcijo, so Kregarju verjeli, pri tem pa jim je dala misliti tudi prežgana in zataljena vrvica, s katero je bil pripet na sidrišče, in ki bi, če bi jo pozabil odpeti, morala biti strgana, ne pa prežgana. Poskusili so z domnevo, da pozabljena vrvica ni pripadala Kregarju, pač pa Janiju Kokalju, zdravniku, ki je oskrbel ponesrečenko. Če bi ta predpostavka držala, bi moral dr. Kokalj svojo vrvico zapleteno speljati skozi ramenska trakova varnostne vreče in čez vrvico glave varnostne vreče (ki je ostala cela oziroma se ni pretrgala). Brniška rekonstrukcija se je pri tej točki ustavila in njen zaključek je bil: kriv je dr. Kokalj oziroma ponesrečeni reševalci na sidrišču, ki niso opazili spregledane vrvice. Tako poročilo, omiljeno za imena, je šlo najprej v javnost.
Toda to se preprosto ni moglo zgoditi!
Ker:
– če bi hoteli popkovino oziroma vrvico, s katero je bil dr. Kokalj vpet v sidrišče, speljati med trakovi varnostne vreče, tako kot je predvidevala brniška rekonstrukcija, bi morala biti le-ta dolga vsaj dva metra in pol, najdeni ostanki pa dokazujejo, da je bila sicer res zelo dolga, ne pa daljša od metra in 40-ih centimetrov,
– če bi bila vrvica dr. Kokalja ujeta med trakova varnostne vreče, tako kot je predvidevala brniška rekonstrukcija, bi se po pretrgu teh trakov ujela za vrat zdravnice Ažmanove v varnostni vreči in bi ji odtrgala glavo. Reševalci so domnevali, da se to ni zgodilo zaradi majhne postave Ažmanove, ki naj bi se zaradi tega izognila usodni vrvici, toda kasneje so ugotovili, da bi morala zdravnica, ki je bila v vlogi ponesrečenke, meriti največ 130 centimetrov, ali pa ležati povsem na dnu varnostne vreče, kar pa ni,
– če bi veljala brniška rekonstrukcija, bi morala biti ramenska trakova varnostne vreče razparana, ne pa pretrgana, kot sta bila,
– če bi bila vrvica dr. Kokalja zataknjena med trakova varnostne vreče, ne bi mogla prileteti nanjo, kot je trdil edini preživeli očividec Kregar,
– če bi obveljala brniška rekonstrukcija, zakaj se je prežgala in zatalila Kregarjeva popkovina, zakaj se je strgala vrvica zgornjega dela njegovega pasu in zakaj je imel ožgan kombenizon na desnem stegnu?
– je bilo sploh mogoče, da bi reševalci, ki so veljali za izjemno natančne ljudi, spregledali tako zelo očitno, velikansko napako?

Mojstranška rekonstrukcija, 21. junija 1997 – najslabše možno zaporedje dogodkov
Tri dni kasneje so gorski reševalci, nezadovoljni z izsledki prve raziskave in nezadovoljni z vprašanji, na katere ni dala odgovora, še enkrat opravili raziskavo nesreče in skušali poiskati možne vzroke zanjo. Njihova razlaga je, čeprav na prvi pogled skoraj fantastična, utemeljena in si ne nasprotuje več z materialnimi dokazi, ki so ostali po nesreči. Reševalci priznavajo, da popolne resnice najbrž ne bomo nikoli izvedeli, tudi pričujoča rekonstrukcija je samo skrben poskus približati se vzrokom za največjo tragedijo GRS v vsej njeni zgodovini.
Povzemamo le malenkostno prirejeno poročilo o rekonstrukciji nesreče. (Komisijo so sestavljali Janez Brojan, Tone Kralj, Janez Trilar, Tone Smolej, Marjan Kregar, Janez Podjed, Filip Bence in Zvone Korenčan.)
Sidrišče, na katerem so štirje reševalci in “ponesrečenka” čakali helikopter, je bilo narejeno iz dinamične devetmilimetrske vrvi, ki je objemala skalni rogelj in je bila zaključena v dveh vponkah, ki sta bili vpeti v en sam klin. Na sidrišču so bili – gledano v steno – na desni Boris Mlekuž (št. 3 na prilogi), na levi ob roglju Mitja Brajnik (št. 2), prav tako na levi malo bolj oddaljen od sidrišča dr. Jani Kokalj (št. 1), na sredini pa Marjan Kregar (št. 6) in dr. Mira Ažmanova (št. 7). Kregar, ki je na tej vaji potrjeval licenco za reševalca – letalca, je vzel iz nahrbtnika vakumsko blazino in helikoptersko vrečo in jo razprostrl po tleh pred sabo. (Po nesreči so ugotovili, da je imela vreča, ki je prišla iz skladišča radovljiške GRS, konopljene (statične) trakove, edino dinamično vrvico (5 mm), ki povezuje glavo (vrh) vreče s helikoptersko jeklenico, pa je pred nesrečo prispeval dr. Jani Pšenica, ko je ugotovil, da manjka.) Kregar je nato zaradi lažjega dela podaljšal svojo popkovino s trakom, ki ga uporablja za vpetje na jeklenico helikopterja, da je lahko prestopil na zunanjo stran vreče.
Dr. Ažmanova se je odpela s sidrišča in se vlegla na vakumsko blazino. Ker je manjše postave, ji je pri glavi ostalo veliko vakumske blazine, ki jo je dr. Kokalj po izčrpavanju zraka oblikoval v nekakšna roglja nad čelado. (Vreče, ki jih uporabljajo gorski reševalci so enotne dolžine.) Na notranji strani ob skali je blazino ob telesu dr. Ažmanove oblikoval Brajnik. Kregar je na spodnjem delu blazine izčrpaval zrak. Medtem je Brajnik pripomnil, da bo dovolj, vendar je Kregar pomislil na to, da opravlja izpit in da ga opazuje dr. Kokalj, zato je nadaljeval in maksimalno utrdil blazino. To in pa roglja, ki sta nastala za glavo dr. Ažmanove, postopka sicer popolnoma v skladu s pravili in doktrino GRS ter seveda v skladu z zdravniškimi pravili, sta se kasneje v nizu naključij pokazala za usodna.
Kregar se je nato stegnil čez vrečo, odpel prazni nahrbtnik s sidrišča (v njem je bila prej blazina) in ga položil dr. Ažmanovi na telo, potem pa so Kregar, dr. Kokalj in Brajnik preko dr. Ažmanove zaprli transportno vrečo.
Kregar je nato prestopil nazaj med vrečo in sidrišče ter skrajšal svojo popkovino (vrvico, s katero je bil navezan na sidrišče) – iz nje je izpel trak in samo popkovino vpel nazaj v sidrišče. Trak si je nato vpletel v pas, da ga bo imel kasneje za vpetje v kljuko na jeklenici helikopterja. Takrat je Brajnik pripomnil, da se mu zdi ta trak nekoliko predolg.
Kregar je pričel nabirati trakove vreče v vponko, oba ramenska trakova in vrvico glave sta mu podala dr. Kokalj in Brajnik. V tem trenutku bi tako Kokalj kot Brajnik opazila, če bi s trakovi ujela svoji popkovini, kot je trdila brniška rekonstrukcija. Kregar, ki ni pozabil Brajnikove pripombe, je pogledal za helikopterjem, in ker je bil ta še v dolini, se je odločil za preizkus dolžine svojega traku. Prosil je Kokalja, ki je bil najbližje, naj dvigne obe vponki – vponko s trakovi vreče in njegovo vponko na traku – sam pa se je ustopil med skalo in vrečo, da bi bil čim nižji. Kokalj je izredno močno dvignil obe vponki, tako da je skoraj dvignil vrečo in napel Kregarjev trak. Izkazalo se je, da je Kregarjev trak ravno prave dolžine. To je bilo že drugič, ko bi Brajnik opazil, če bi bila kakšna popkovina ujeta med trakove vreče.
Ko je priletel helikopter, je z vitlom spustil na sidrišče Luko Karničarja in Rada Markiča, ki sta zlezla za skalo (št. 4 in 5 na prilogi 1) in se pripela na vrv sidrišča. Kregar je prijel za kljuko jeklenice in vpel vanjo najprej vponko s trakovi vreče in nato še svojo vponko na traku ter zaprl varovalko. Nato se je obrnil na desno, odpel vponko svoje varovalne popkovine s sidrišča in si jo zapel v zanko na desni strani svojega pasu. Še enkrat je pregledal vezavo in trakove, potem pa dal Brajniku znak OK. Brajnik, ki ga je pri tem delu opazoval, mu je pokimal in predal znak OK helikopterju.
Mehanik je pričel dvigati, in ko se je vreča odlepila od tal, je pričela potovati proti Brajniku in Kokalju pod vpadnico helikopterja. Kregarju se je zdelo dviganje normalno do trenutka, ko se je sam odlepil od tal. Takrat pa je z njegove desne strani v loku priletela na vrečo vrv. Rekonstrukcija je pokazala, da je lahko bila edina mogoča vrv na tem prostoru le dokaj dolga (pribl. 1,4 m) popkovina dr. Kokalja. Vsi reševalci, ki so že kdaj delali pod helikopterjem, v trenutku ko se nosila odlepijo od tal, podzavestno stopijo nazaj, da jih nosila, ko se iznihajo v vpadnico, ne odrinejo. To je storil tudi Kokalj, ki pa je že med gibom za hrbtom začutil praznino. Da bi se izognil padcu, je močno potegnil za svojo popkovino, ki je zato zanihala navzgor, pod njo pa se je zapeljala dvigajoča vreča. Možno je tudi, da je Kokaljeva vrvica priletela na varnostno vrečo zaradi vetra, ki ga je povzročil vijak helikopterja.
Kokaljeva popkovina je takoj zdrsnila po pomožni vrvici glave oziroma vrha transportne vreče in se ujela med čelado dr. Ažmanove in med izrazita roglja vakumske blazine. Kregar Kokalja zaradi dviganja vreče takrat ni mogel videti. Kokalja je zategnilo, mogoče celo dvignilo, Kregar pa ga je kar naenkrat spet zagledal ob nosilih pri glavi dr. Ažmanove. Možno je, da je Kokalj še vedno stal na tleh, njegova zategnjena popkovina pa je pričela vleči navzdol sprednji del nosil, zato ga je Kregar nenadoma spet zagledal.

Kregar je poskušal dati znak helikopterju, naj preneha z dvigovanjem – odročiti obe roki – nato pa si je obupno prizadeval odriniti ujeto vrv, vendar mu zaradi rogljev vakumske blazine to ni uspelo. Vreča se je postavljala v navpični položaj (glej prilogo) in vsa obremenitev je bila na obeh ramenskih (konopljenih) trakovih vreče. Pomožna vrvica (dinamična), ki drži glavo oziroma vrh vreče, se je podaljševala. Vreča je s svojim notranjim ramenskim trakom z veliko silo podrsala po telesu Kregarja, ki se je, kolikor je pač mogel, tiščal naprej in proti desni, da bi odrinil ujeto vrv. Trak vreče se je zadel ob vponko Kregarjeve popkovine, ki je bila vpeta v zanko na desni strani Kregarjevega pasu. Zanka, ki je bila samo obšita, se je na eni strani izpulila iz pasu in Kregarjeva varnostna popkovina, na koncu katere sta bila vozel (osmica) in vponka, je obvisela ob Kregarjevem desnem stegnu. Naslednji hip je preko te popkovine na Kregarjevo stegno pritisnila še Kokaljeva popkovina. Zaradi obremenitve sta se strgala ekstremno obremenjena ramenska trakova reševalne vreče in nosila so se zato za hip postavila navpično. Kokaljeva ujeta popkovina se je sprostila izza rogljev vakumske blazine, podrsala navzdol ob Kregarjevem stegnu ter se ujela za zanko vozla osmice. Nosila so se zaradi dinamične petmilimetrske vrvice, ki se ni strgala, zravnala v vodoravni položaj in Kregarju zastrle Kokalja. Kregarju se je zdelo, da je padel nazaj na sidrišče, v resnici pa je visel pod nosili, in ko je helikopter vlekel naprej, ga je verjetno protiteža sidrišča na drugi strani njegove popkovine dvignila in potisnila pod nosila. V naslednjem trenutku je helikopter izpulil klin sidrišča ali kar celo skalo – vsekakor je prišlo do razbremenitve na sidrišču, saj so priče v dolini opazile “izstrelitev” reševalcev s sidrišča. Zaradi razbremenitve sidrišča je Kokalj spet zdrsnil navzdol, pri tem pa je njegova popkovina prežagala in zatalila Kregarjevo popkovino tik nad vozlom in povezave med helikopterjem in sidriščem oziroma nesrečnimi reševalci ni bilo več.

Brnik, 18. in 19. junij 1997

Popkovina dr. Kokalja naj bi bila ujeta za oba ramenska trakova. Pred pretrgom trakov bi tako ujeta popkovina stisnila prsni koš ponesrečenca, po pretrgu pa bi zdrsnila ponesrečencu za vrat in mu odtrgala glavo.
Če pa bi popkovina ostala pod nosili, bi odparala šive. ( skica 1)

Mojstrana, 21, junij 1997

Položaj na sidrišču v trenutku, ko je bil dan znak helikopterju za dvig. Reševalec 1 se bo pomaknil malo nazaj, da ga nosila ne bi porinila. Ker je za njim prepad, se prime za svojo popkovino (vrvico, s katero je bil pripet k sidrišču). (skica 2)

Položaj na sidrišču v trenutku, ko so se nosila odlepila od tal. Reševalec 1 je za hrbtom začutil praznino in podzavestno potegnil za svojo popkovino. Nosila se že pomikajo proti levi, v vpadnico helikopterja. (skica 3)

Zaradi potega se je popkovina usločila navzgor, nosila pa, ki so v tem trenutku en meter od tal in še vedno potujejo levo v vpadnico helikopterja, so prišla pod popkovino. (skica 4)

Položaj na sidrišču v trenutku, ko se je spremljevalec odlepil od tal. Popkovina reševalca št. 1 je po prednji vrvici nosil sicer zdrsnila navzdol, vendar samo do rogljev vakumske blazine, tam pa se je ujela in dvignila reševalca 1. (skica 5)

Položaj v trenutku, preden sta se strgala ramenska trakova nosil.
Spremljevalec z desnim stegnom potiska svojo visečo popkovino ob popkovino reševalca št. 1, ki je vpeta v sidrišče in ki zaradi gibanja nosil proti desni (kot gleda spremljevalec, št. 6) vleče nazaj za spremljevalca (ga potiska ob stegno). To potrjuje osmojen spremljevalčev pajac na stegnu.
Ko sta se ramenska trakova nosil strgala, so se nosila za hip postavila navpično in popkovina reševalca št. 1 je zdrsnila z nosil. Podrsala se je navzdol po stegnu spremljevalca in po njegovi popkovini ter se ujela za zanke vozla (osmice) na koncu popkovine.
Sproščena nosila so se nato zaradi prednje vrvice nosil, ki se je napela, a se ni strgala, postavila nazaj v vodoravni položaj in zastrla spremljevalcu pogled navzdol. (skica 6)

Ko se je vreča postavila vertikalno na glavo, je obremenjeni ramenski trak nosil posnel reševalca po prsih, se zapel pod vponko in izpulil vrvico za obešanje vponk iz pasu. (skica 7)

Popkovina reševalca 1 je ujeta za vozel popkovine spremljevalca. Pri nadaljnem dviganju je reševalec 1 potoval navzgor do vozla, nato pa je popustilo sidrišče in razbremenitev vrvi sidrišča je reševalce 2, 3, 4 in 5 izstrelila v zrak.
S tem se je razbremenila popkovina reševalca 1 in zaradi njegove teže pričela teči za vozlom (reševalec 1 se je začel pomikati navzdol). Njegova popkovina je s tem prežagala in zatalila popkovino spremljevalca. Tako je bila prekinjena povezava helikopter – sidrišče. (skica 8)

Marjan Kregar takoj po nesreči.

S številkami in s krogci so označene podrobnosti, ki so gorske reševalce pripeljale do zaključkov, ki jih objavljamo v tem članku:

1. Prežgana in zataljena popkovina – pomožna vrvica, s katero je bil Kregar pripet na sidrišče.

2. Izpuljena vrvica zgornjega dela Kregarjevega pasu, na katero je Kregar pred dvigom helikopterja pripel varnostno popkovino.

3. Osmojen del kombenizona na desnem stegnu preživelega reševalca.

Nož, ki ga ni bilo
“Andrej, helikopter gre po naju, slišiš, helikopter,” vpijem kot sraka. Železni ptič se nama je čisto približal. Ko sem gledal navzgor, mu je elisa opletala le slabe pol metra proč od ledu. Potem ko je spustil k nama reševalca, se je umaknil na varno razdaljo in čakal. Nato se je spet približal in komaj sem se zavedal, sem že visel v zraku. Stena je bila enkrat odurno navpična, enkrat pa prav nedolžno položna. Odložil me je spodaj na ledeniku in se vrnil nazaj po Andreja. Ko je vlekel k sebi nazadnje še reševalca, je bil slednji pripet še v steno. Če ne bi s hitrim in spretnim gibom prerezal vrvi, bi se vsi skupaj raztreščili ob vznožju stene.”
Iz knjige Toma Česna, Sam

Mnogi se sprašujejo, ali ne bi tragedije preprečil en sam dobro nabrušen nož, s katerim bi lahko Kregar prerezal zataknjeno vrvico?
“Letos smo gorski reševalci res dobili švicarske nože, ki pa so za primere, ko je treba reagirati v trenutku, popolnoma neprimerni,” pravi Kregar. Spravljeni so v žepu na desnem stegnu in tudi če ne bi vrv pritisnila na stegno tako kot je, ne bi mogel v treh sekundah odpreti zadrge žepa, izvleči in odpreti noža ter prerezati vrvice.”

– – –

Danilo Škerbinek, načelnik GRS

“Profesionalizacija zdravnikov da, reševalcev-letalcev ne!”

Obstajata dve rekonstrukciji nesreče, ki so ju obe pripravili gorski reševala. Kakšno je uradno stališče GRS do nesreče na Turski gori?
Obstaja analiza, ki jo je naredila Gorska reševalna služba znotraj službe, v okviru te analize je bila tudi simulacija, ki je izhajala iz naših ugotovitev in na osnovi tega je bil posnet film, ki je bil z vsem materialom tudi dan na voljo za raziskave tako UNZ Celje kot Upravi za zračni promet pri Ministrstvu za promet in zveze.
Gre za prvo, brniško rekonstrukcijo?
Ne, govoriva o rekonstrukciji, ki jo je GRS naredila o nesreči – o dogodkih tik pred njo in med nesrečo – in o demonstraciji v Mojstrani. To je napravil Odbor za analizo nesreče v okviru GRS. To smo izpeljali po svoji intenciji, po svojem poznavanju tehnike in doktrine. Na Brniku pa je potekalo delo raziskovalne komisije UNZ Celje, v kateri so sodelovali tudi člani GRS, ampak bili so – ne bom rekel zaslišani -vprašani, ampak tako kot je to raziskovalec vedel, vodil, razmišljal in tako dalje, torej z njegovega zornega kota. Zato mi ne trdimo, da gre za razhajanje v stališčih, mi smo želeli s stališča GRS stvar ugotoviti, pogledati in predvsem evidentirati spoznanja. Kaj je pa rezultat analize na Brniku, bomo pa videli na osnovi naslednjega. Mi smo se z obema organoma dogovorili, da damo ugotovitve vseh treh komisij skupaj. Dogovorjeni smo, da se dobimo, da damo te reči na mizo, tam bomo predstavili tudi našo kaseto. Mi si ne delamo utvar – nismo preiskovalci in niti nimamo za to potrebnega znanja, smo pa rekli: “Doktrino GRS pa mi tolmačimo, noben drug.” Zato smo tudi skočili, ko je preiskovalni organ rekel oziroma tolmačil stvari s svojega zornega kota. Jaz sem takrat rekel: “Fantje ne segrevat stvari, ker je brez veze, predvsem pa na ta način ne bomo nikamor prišli.” Taka nesreča terja strpno razpravo in obravnavo. Naš predlog obema komisijama je tudi ta, da bi o zaključkih razprave izdali skupni komunike.
To je kar se tiče poročanja GRS o tej nesreči navzven. Ker se pa mi zavedamo, da je nadaljnje delo naše, nihče ga ne bo opravil namesto nas, smo mi že par dni po nesreči sestavili to komisijo, ki je celotno nesrečo analizirala navznoter in zato nosi zaključni material tudi oznako za interno rabo, in je po sklopih analizirala tečaj in pripravila priporočila za bodoče. To je pripravila delovna skupina, ki je dala na sestanek komisije za GRS, ki je bila v Poljčah. Seveda smo se mi takrat že opredeljevali in smo dejansko rekli, da sta do nesreče pripeljala človeški faktor in splet okoliščin, da je nesreča pokazala na določene pomanjkljivosti človeškega izvora.
Ko govorite o človeškem faktorju, mislite samo na ljudi, ki so bili na sidrišču, se pravi na ponesrečene, ali tudi na posadko helikopterja?
Mi smo na analizi nesreče ugotovili, da je bil postopek dela helikopterja tak, kot je v navadi pri reševanjih v alpskem prostoru. Mi smo nekajkrat testirali delo helikopterja tudi vpričo letalskih reševalskih strokovnjakov Francije, Avstrije, Nemčije, ki imajo deset ali petnajstkrat več akcij na leto kot mi in ki imajo doktrino izpiljeno in vedno smo dobili pritrditev, da delamo pravilno v skladu s tehniko reševanja v evropskem prostoru. Če bo Urad za zračni promet prinesel kakšno drugo ugotovitev, bomo videli … Torej, po nesreči so tudi med nami krožile različne teorije. Da bi helikopter moral reševalca in ponesrečenko dvigniti za dva metra, potem počakati in potem vzleteti. Ravno razprava v Poljčah je rekla, da bi to mogoče v tistem trenutku nekaj pomenilo, bi pa prinesla druge težave. Rotacijo nosila … Marsikaj se lahko zgodi, zaradi česar bi bilo narobe, da bi se tako delalo.
Po tej nesreči so se oglasili zagovorniki profesioanalizacije GRS oziroma dela GRS. Take pobude so bile že tudi v preteklosti, pa so bile odklonjene. Kaj bo sedaj storila GRS?
Mi mislimo, da tam, kjer lahko profesionalni organi doprinesejo k večji varnosti in kvaliteti dela – mislim na posadko helikopterja, dežurstva, izmenjavo, šolanje kadrov – da. Ko govorimo o medicinskem kadru – da. Mislim, da bo treba za potrebe urgence v Sloveniji, pa ne mislim samo na nesreče v gorah, ampak tudi v jamah, na vodi, na cestah … dejansko poskrbeti, da bomo imeli zdravnike na voljo. Svojih zdravnikov imamo premalo, čeprav jih imamo kar nekaj, ampak imajo iste obveze kot vsi drugi zdravniki.
Se pravi, da se boste zavzemali, da bi postala zdravnik in letalec – reševalec profesionalni del posadke?
Reševalec – letalec ne, ker je te posadke toliko in je pri njenem delu prisotna specifičnost. Tisti, ki pozna Vrata, ve kakšni so tam zračni tokovi, tisti, ki leti s planine Razor ali z Okrešlja … torej tu je toliko specifike. V Chamonixu in v Zermattu imajo po deset, dvanajst nesreč na dan, ampak tam grejo zraven vedno poznavalci, razen če je to policaj, ki živi v Zermattu, ali ki živi v Chamonixu. Poleti pridejo v Chamonix dežurat žandarji iz cele Francije. Tako da mi mislimo pri profesionalizaciji na helikopterski in pa na zdravniški del. Mi smo lani opravili 152 300 ur prostovoljnega dela. Vemo, da je to dosti, ampak smo pripravljeni to delo opravljati naprej in mislimo, da je to delo dobro in kvalitetno, primerljivo z ostalim tudi profesionalnim delom in ga ponekod, ker je opravljeno s srcem, tudi prehiteva. Želimo pa, da se nam pri tem pomaga, ker je to kar delamo za družbo koristno in obenem najcenejše. Sredstev, ki jih država namenja na leto za GRS, je za 33 povprečnih slovenskih bruto plač.

– – –

Po tragediji gorskih reševalcev

Napisal Tone Škarja

V primeru Turske gore bi bilo bolj jasno, da profesionalna posadka mora računati še s kako vpeto ali pozabljeno vrvico, ne pa, da v paniki pilot pritisne na plin, pa bo – kar bo. – Zdaj je žal v GRS vzdušje zelo nealpinistično, skoraj protialpinistično. Eno so alpinisti, drugo so reševalci. In niso alpinisti tisti, ki postavljajo vmesni zid. – Tragedija v Turski gori je tako težka, da poročilo o njej ne sme biti skrivalnica. Človeštvo se ni nikoli znalo izogniti katastrofi, vedno pa se je – vsaj doslej – znalo iz nje pobrati in nekaj naučiti. Ta stara ugotovitev velja tako za posameznike kot za večje ali manjše skupine in vsa daljnja in bližnja zgodovina jo potrjuje. Človeka vodijo skozi življenje ideje in hotenja, a dejansko ravnanje mu narekujejo trenutne okoliščine in kratkoročni interesi. Od tod tisto reklo o z dobrimi nameni tlakovani pot v pekel. Naj bodo naslednje besede brane ob zgoraj navedenih mislih in torej ne razumljene kot obtožba.
Ko se je ob tistem starem “Andolškovem” helikopterju prvič pojavil novejši in močnejši, je bilo na povsem uradnem sestanku rečeno, da stroj, ki je v dvajsetih minutah lahko kjerkoli v naših gorah, ne more čakati uro ali dve, da pridejo ljudje z dela domov, slečejo delovno obleko in se v glavah in po videzu prelevijo v reševalce. To je načelno res, je ugotovil takratni načelnik GRS, bo pa težko spremeniti doktrino GRS.
Tisti hip, ko sta s helikopterjem posegla v reševanje še pilot mehanik, torej profesionalca, je bilo čistega amaterizma itak konec. Nič hudega se ne bi zgodilo, če bi bila profesionalna vsa posadka helikopterja, torej še reševalec na jeklenici in zdravnik. Ločnica med profesionalno službo, ki jo vsaka razvita država itak mora imeti, in med reševalci prostovoljci bi bila čista in jasna. V primeru Turske gore bi bilo bolj jasno, da profesionalna posadka mora računati še s kako vpeto ali pozabljeno vrvico, ne pa, da v paniki pilot pritisne na plin, pa bo – kar bo. Kadar se stvari razrastejo do nepreglednosti, se je treba vrniti k izviru. Kaj je že GRS? Organizacija tistih kvalificiranih gornikov, ki so brezplačno pripravljeni pomagati ljudem, ki v gorah zaidejo v težave oziroma se ponesrečijo. Brezplačno pomeni brez plače, honorarja in podobno, vendar z nadomestilom za obrabljeno osebno in reševalno opremo ter za izgubljeni redni zaslužek. Zanimivo, da za GRS ni bilo nič pretresljivega, ko so reševalci prešli z biciklov na avtomobile, in tudi ne, ko so ceste in s tem reševalni avtomobili segali vse višje v gore. To je bil naravni razvoj, ki je krajšal in lajšal reševanje. V bistvu bi moralo biti s helikopterjem enako. A že mora biti nekaj očarljivega na tem hrumečem ptiču, ki se kot angel rešitelj spusti k nesrečnežu, da se GRS bolj ukvarja z njim, kot pa sama s seboj. Mislim, da je pojav lažje razložili z vojsko, kjer v zemljo vkopani in zaprašeni pešaki ljubeče in besno hkrati spremljajo svoje leteče soborce nad glavami. V tolažbo jim je le, da edino pehota lahko zavzame in tudi drži ozemlje, vsa tehnika ji je pri tem le v pomoč. S to tolažbo naj se tudi GRS spet oprime predvsem svojega dela, pri tem pa ji mora država s svojimi tehničnimi sredstvi s posadkami vred čimbolj pomagati.
Kaj pomeni oprijeti se svojega dela? Predvsem mora skrbeti za kvaliteten kader. To so seveda lahko samo alpinisti, ljudje torej, ki jim je delo z vrvjo in klini v nevarnem svetu vsakdanja stvar. Zdaj je žal v GRS vzdušje zelo nealpinistično, skoraj protialpinistično. Eno so alpinisti, drugo so reševalci. In niso alpinisti tisti, ki postavljajo vmesni zid. Reševalec bi smel biti le izkušen alpinist, dodatno izobražen v reševalni tehniki. Zdaj so konica GRS “letalci-reševalci”, tisti torej, ki bi morali biti profesionalci. Amaterji, kot so, niso nobena konica. Ne morejo biti – ponavljam – ne morejo biti dovolj izurjeni, ker so le amaterji in imajo lahko le enkrat ali dvakrat na leto spodobno vajo. In tudi GRS sama jih ne jemlje resno, saj še zavarovani niso spodobno. Zdaj je treba za družine umrlih zbirati milodare. Lepo, a sramotno. GRS mora od države zahtevati dostojno odškodnino družinam ponesrečenih reševalcev, seveda ne le teh zadnjih. Mimogrede, če bodo oblastniki tako mečkali, kot so za padle in ranjene v slovenski vojni, torej za tiste, ki so jim sploh omogočili biti oblast, potem bodo potrebni skrajni in stalni napori. Politiki so se dovolj nasončili v siju slovenske gorske reševalne službe, naj zdaj še kaj storijo zanjo. Odlikovanja so prepoceni odškodnina.
Država je dolžna skrbeti za letalsko reševalno službo, torej za helikopterje s posadkami vred. Vseeno je, ali so vojaški ali policijski ali privatni, le da ustrezajo visokim profesionalnim standardom in da znajo delati po strogih pravilih. To bo potegnilo jasno črto med poklicno reševalno službo in med amaterskimi gorskimi reševalci. Prva bo v celoti odgovarjala za svoj del in je mešanje s slabo usposobljenimi “letalci-reševalci itd.” ne bo razbremenjevalo ali ji celo pokrivalo njene napake, drugi bodo pa povsem samostojni in suvereni v svojem svetu in jim ne bo treba skrbeti, kako bo zračno vozilo (kot prej cestno) naložilo in odpeljalo ponesrečenca.
Če bi tako bilo v Turski gori, potem policaji ne bi mogli reči, da je posadka helikopterja zunaj vsake krivde oziroma da je storila vse, kar je mogla, pa tudi “splet okoliščin” bi bil opisan tako kot je treba: katere okoliščine in po kakšnem vrstnem redu. Tragedija v Turski gori je tako težka, da poročilo o njej ne sme biti skrivalnica. Tragedija – pet mrtvih gorskih reševalcev na letalskoreševalni vaji – je večja, kot jo lahko dojamemo celo zdaj, ko je minilo že kar nekaj časa. Splet okoliščin je splet napak, opustitev, nestrokovnega ravnanja, drobnih nesporazumov, res pa v usodnem vrstnem redu.
Morda bi GRS ob tako simbolično in dejansko usodni obletnici po analizi nesreče nekaj pozornosti namenila tudi svoji organizaciji. Eno je številčnost aktivnega članstva. Kadar je ljudi več, kot jih je res treba, se stopnja odgovornosti na posameznika zmanjša. Čeprav zastonj, je obsežna GRS zelo draga. Drugo je njen položaj v PZS. Že simbolično, s spremembami imena se tiho “odceplja”. Isto delajo posamezne postaje. Tudi vsi reševalci niso nujno člani planinskih društev. Denar je moč in najbolje je biti čimdlje od “revnih” sorodnikov, kaj bo jutri, jih pa v tej deželi itak razmišlja že vse manj. O alpinizmu in nujni organski povezavi smo že rekli. Res pa je, da načelniki, ki sami niso nikoli plezali, že podzavestno odklanjajo alpiniste. A bistvo gorskega reševanja so poleg ljudi še vedno skala, vrvi in klini, volan in propeler sta le v pomoč. In razmisliti je treba o večnem stokanju, kako prepoceni je reševanje za ponesrečence. Kdo plača stroške, je stvar države. Ona je dolžna imeti poklicno reševalno službo, amaterje pa dostojno opremiti in jih zavarovati. Če bomo planinci morali reševanja plačevati sami oziroma se posebej zavarovati, nas bo država najbrž razbremenila pri obveznih prispevkih za zdravstveno zavarovanje. Najmanj pa GRS ne skrbi za stroške helikopterjev. To je skrb druge sfere.
Če bodo oči reševalcev manj uprte v nebo, bodo na zemlji našle veliko, še preveč dela. Nihče ni samozadosten. In tako velike katastrofe, kot je Turska gora, se ne sme pomesti pod preprogo. Edina mogoča korist v tej žalosti je samo v pouku, ki se ga iz nje da izluščiti za prihodnost.