Kakšna usoda je zadela J. Jegliča na Nuptseju?

Vrhunski slovenski alpinist je izginil na 7.861 m visokem himalajskem vrhu – Prava črna serija nesreč naših najboljših v minulih dveh letih

Delo, 5. november 1997

KATMANDU – Potem ko je vodja slovenske himalajske odprave na Nuptse Tomaž Humar iz Nepala poslal kratko sporočilo, iz katerega je razvidno, da je 31. oktobra 1997 na vrhu Nuptseja (7861 m) izginil eden izmed najboljših alpinistov na svetu Janez Jeglič, se je slovenska alpinistična srenja in z njo tudi vsa svetovna, obdala s črnino. Nova žrtev Himalaje – nekaj upanja je sicer še, da je alpinist živ – je nadaljevanje črne serije, ki je v minulih dveh letih iztrgala iz naše sredine več odličnih alpinistov svetovnega slovesa.
Jeglič in Humar sta v še nepreplezano zahodno steno Nuptseja vstopila 27. oktobra. Podrobnosti o poteku vzpona v sporočilu niso navedene, piše pa, da je Janez Jeglič po petih dneh plezanja 31. oktobra ob 14.15 uri dosegel vrh, potem pa zaradi močnega vetra padel z vrha čez južno steno. Ko je 15 minut za njim na vrh prišel še Humar, je tam našel le ročno radijsko postajo. Ogledal si je vse možne smeri padca, a ni našel nobene sledi za Jegličem. Zaradi slabega vremena se je Humar hitro odločil za sestop po isti smeri in se 2. novembra ob sedmih zjutraj vrnil v bazni tabor.
Podrobnosti o dogajanju na gori bodo znane po 6. novembru, ko se bosta Tomaž Humar in tretji član odprave Marjan Kovač vrnila v Katmandu. Po besedah njegovih prijateljev, ki so z Jegličem plezali v najtežjih stenah na svetu, pa ostaja še drobno upanje, da se je Jeglič odločil, da sestopi na drugo stran in se danes ali jutri še vrne z gore.

Janez Jeglič, za prijatelje Johan, je prav gotovo eden izmed redkih alpinistov, ki bi bil sposoben česa takega. 36-letni Domžalčan, oče dveh otrok, sodi v sam vrh svetovnega alpinizma. V viharni Patagoniji je s soplezalci Silvom Karom, Frančkom Knezom, Miho Praprotnikom in Markom Lukičem potegnil kar pet prvenstvenih smeri v Cerro Torreju. Fitz Royu in Torre Eggerju. V južni steni El Capitana v ZDA je preplezal Jolly Rogerja in Sea of Dreams, ki sodita med najtežje tehnične smeri na svetu. V sezoni 1990/91 je v enem letu opravil tri podvige, ki se zdijo skoraj nezdružljivi. Naprej sta s Karom preplezala ekstremno zahtevno steno Bhagiratija III v Indijski Himalaji, potem pa odšla pod Everest, na katerega je Jeglič priplezal z zakoncema Stremfelj. Piko na i je postavil spomladi 1991, ko je v Mišji peči preplezal smer spodnje desete stopnje.
In prav v tej sezoni, na odpravi na Everest. je prvič zagledal zahodno steno Nuptseja, ki je od takrat ni več pozabil. Odpravo je pripravljal več let. Najprej je nameraval na pot sam, potem pa je našel še tri soplezalce: Tomaža Humarja, Marjana Kovača in Mehičana Carlosa Carsolia. Vsi štirje so se zaradi lažje organizacije pridružili kamniški odpravi na Pumori. Na pot je odšel zelo dobro pripravljen in motiviran, vendar z obljubo, da ne bo tvegal po nepotrebnem. Člani odprave so iz Himalaje pošiljali dobre novice, saj so najprej preplezali novo smer v Lobuche East (6119 m), potem pa so osvojili še Pumori (7165 m). Potem so člani kamniške odprave odšli domov, sledil pa jim je tudi Carsolio, češ da so razmere za načrtovan vzpon preveč tvegane. Očitno se je tik pred zdajci premislil tudi Marjan Kovač, saj sta Humar in Jeglič sama vstopila v steno.
Slovenski vrhunski alpinizem je v zadnjih dvajsetih letih nizal uspeh za uspehom. Žal pa je v krutem svetu ledenih in skalnih sten ostalo kar nekaj najboljših, še posebej pa je srhljiva serija nesreč, ki smo jim priča zadnji dve leti. Najprej je junija 1995 na Gašebrumu IV v Karakorumu izginil Slavc Svetičič, ki je nekaj zahtevnih sten preplezal tudi z Janezom Jegličem. Njegovo truplo so letos, visoko v steni, našli Korejci. Decembra 1995 je bil snežni plaz na Mali Mojstrovki usoden za legendarnega alpinista Staneta Belaka – Šraufa in njegovo soplezalko in obetavno Himalajko Jasno Bratanič. Navkljub obsežni reševalni akciji so ju našli šele spomladi. V severni steni sosednje Velike Mojstrovke je avgusta lani omahnil mladi Vanja Furlan, ki je imel za seboj že izredne vzpone v Himalaji, pred seboj pa je imel še večje cilje. Le dva meseca kasneje sta na odpravi na še neosvojeno Vzhodno Kumbakarno izginila še Žiga Petrič in Bojan Počkar.

Miha Peternel

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja