Grif 14/1997
ISKALEC SKRIVNOSTI
O alpinizmu kot alkimiji, iskanju sten z neponucano dušo in o transcendenci
Tvoja življenjska pot je zelo zanimiva. Ne samo plezalska, temveč tudi “izobraževalna”: od srednje gozdarske prek Fakultete za telesno kulturo, nato pa salto mortale v humanistiko in končno do doktorata. Kako in koliko so na tvojo pot vplivale gore?
Pravzaprav si vprašal kar v jedro. Do alpinizma sem prišel preko hribov. Doma sem iz Trsta, ki pa je zelo navezan na Kras in gore in zelo mlad sem se navdušil ter navezal na hribe. Zato sem se tudi, precej nenavadno, pri petnajstih letih odločil, da grem na srednjo gozdarsko šolo v Postojno. Starši so me podprli in imel sem srečo, da sem bil v internatu in razredu, kjer je bilo zelo prijetno. Moja sošolca sta bila na primer Bojan Počkar, ki pa takrat še ni plezal, čeprav je bil odličen športnik in Edo Kozorog, ki se je razvil v odličnega alpinista. Še največ je plezal moj dober prijatelj Rajko Noč iz Jesenic. Iz tega okolja smo še kot mulci iz srednje šole začeli plezat in z Rajkom sva kot šestnajstletna preplezala nekaj klasik kot so Ašenbrener, Čop, Libereška, Direktna v Špiku. Proti koncu srednje šole sem pa spoznal fante iz Postojne, Bogdana Biščaka, Rada Fabjana in Igorja Mezgeca, s katerimi smo začeli resneje plezat in sem se zaradi tega vpisal na FTK v Ljubljani. Preprosto zato, da bi imel čimveč časa za plezanje, ne pa zaradi učiteljskega poklica. Potem so se začela zelo aktivna leta plezanja, nekaj odprav, tisto kar se zgodi ta pravemu plezalcu, ko za to živiš. Nato, ko sem bil še kar precej mlad, 22 let star, se mi je zgodilo nekaj, še sam ne vem zakaj, da sem se sredi najboljših sezon moral umakniti iz hribov in so me začele zanimati druge stvari kot so zgodovina, filozofija, literatura. Ta korak mi je še danes nekako neznan. Nekaj časa sem se še silil, da bi plezal, prijatelji so se mi čudili, rekli so, da se mi je zmešalo, da sem začel filozofirati … Vseeno danes, čeprav ne čisto do konca, razumem ta korak. Alpinizem mi je bil to, kar je bila v srednjem veku alkimija. Alkimisti so bili alternativci, ki so iskali zlato, vendar preko težav. Tvegali so. Tvegali so, da se izgubijo v labirintih. Če pa najdeš, oziroma ko najdeš, pa imaš nekaj, kar drugi nimajo. Se pravi, da je bil alpinizem pot, namenjen preobrazbi sebe, svoje osebnosti.
S tem si mi odgovoril še na naslednje vprašanje: podobnost alpinizma in renesanse.
Ko sem pustil plezanje ’84 ali ’85 (’83 sem bil še v Himalaji in potem pozimi na Škotskem), sem se vpisal na Filozofsko fakulteto, tam doštudiral, kjer še študiram naprej in se v glavnem ukvarjam z renesanso, pa tudi s psihologom Jungom sem se ukvarjal in videl, da je nekaj podobnosti. Alpinizem je nekaj več od drugih športov. Kaj je to “več”, je težko reči, predvsem pa gre za to, da si sam izbiraš cilje. Sam si postavljaš teren, s katerim v nekem smislu izzivaš nevarnosti in jih premaguješ. Ampak premaguješ jih z nekakšnim stilom. Zato se mi zdi alpinizem neke vrste umetnost. Tako v gibanju, ko plezaš po lepi skali, kot v tem, da iščeš pravo pot, pravi izraz, pravo smer. In renesančno obdobje je bilo zelo podobno takšni svobodi. Postavili so pod vprašaj vse velike dogme, sisteme, hkrati pa so bili veliki esteti. Cvetela je umetnost, iskali so pravi izraz umetnika, človeka, na eni strani in snov na drugi, npr. kamen, barvo; v alpinizmu bi bila to lahko stena. Torej, kako dobiti med temi elementi najboljši možni kontakt. Zato pa seveda nujno iščeš težavo. Večjo težavo ko premagaš, boljši je ta izraz.
Poznamo te tudi kot pisatelja, po knjigi Sneg na zlati veji, pred kratkim pa je izšel še roman Kraljeva hči. Pa bi še enkrat vprašal za primerjavo pisanja, kot raziskovanja sebe, okolja (današnjega in preteklega) z raziskovanjem v hribih in mojstrov alkimistov v srednjem veku. Kaj te je privedlo do pisanja?
Čeprav so se kasneje umaknili, so hribi igrali pri meni bistveno vlogo. Stena, hribi in tudi dežele (sanjal sem, da bom šel plezat na Buffinov otok, pa na Aljasko) so mi vedno delovali kot nekakšna skrivnost. Zbereš pogum, pravo taktiko in greš notri – si neke vrste stezosledec. Ravno zaradi tega so mi bile vedno všeč labirintne stene, kjer se z iskanjem prehodov potikaš po gredinah in se tudi malo iščeš, ne pa naprimer navpična zajeda od začetka do konca. Iščeš skrivnost – alkimisti so temu rekli kamen modrosti, kamen življenja ali pa zlato, ki ne pomeni tega zunanjega zlata, ampak notranje stanje duše, popolnost. Potem sem približno vedel, kaj se v hribih išče in se mi je ta motiv skrivnosti premaknil drugam. Pisanje je prišlo kot naravna izbira in pri tem sem doživljal podobne stvari: iskanje dobrega izraza in zadoščenja, ko ga najdeš. Na primer: Plezaš “močen” cug, kjer moraš tudi malo misliti, ker nimaš zabitih dobrih klinov in doživljaš popolni samogovor. To je možno pri plezanju. Pravzaprav vse odmisliš in se misel sama spoji v celoto s tem, kar delaš. Ne misliš, da misliš, ampak mislijo prsti. Imaš notranji dialog sam s sabo. Podobno se zgodi v dobri poeziji, pa v dobrem pisanju, ko iščeš, kako napisati dober stavek. In se ravno tako lahko “zajebeš”, se zgubiš, zaplezaš. Seveda ni tako nevarno, je pa po svoje tudi. In iskanje skrivnosti pravega izraza me je vodilo naprej. Potem sem odkril veliko mislecev iz preteklih stoletij, ki so doživljali podobno, le da takrat niso hodili toliko v hribe, so pa bili raziskovalci pokrajin ali pa duha. To pa je zelo podobno.
Kaj pa obe knjigi?
Najprej sem napisal Sneg na zlati veji, kjer sem želel napisati knjigo o odraščanju, plezalnih dogodivščinah in hribih. Pri nas imamo kar nekaj dobrih knjig na to temo, kjer ostaja Nejčeva Pot še vedno prva. Nisem hotel ponavljati stila, v katerem so napisane že obstoječe knjige, npr. Marjonova, Tomazinove itd. Poskušal sem najti nov, drugačen pristop. Naše plezanje na začetku osemdesetih let se je že razlikovalo od tistega velikega himalajskega plezanja, velikih odprav in podobno. Tako sem izbral pristop, kjer v ospredju nastopajo doživetja, ne pa težave smeri, saj je doživetje tisto bistveno, kar ostane in seže najgloblje.
Druga knjiga, Kraljeva hči, pa se ukvarja z mistično tradicijo v Evropi, tudi z alkimisti, tako da hribi niso v ospredju. Je pa v ospredju duhovno iskanje tistih pravih biserov, ki so dejansko vedno postavljeni med prepade in tam ostajajo.
Če se vrneva na plezanje, bil si član postojnske klape alpinistov, ki se je po svojem pristopu k alpinizmu nekako razlikovala od drugih. Človek ima občutek, da ste bili skoraj veliki outsiderji.
Bili smo štirje: Igor Mezgec, Rado Fabjan, Bogdan Biščak in jaz, kasneje se nam je pridružil še Matevž Lenarčič. Zelo dobro smo se razumeli, v glavnem pa sva plezala skupaj z Bogdanom, Rado in Igor pa skupaj. Izredno prijateljstvo je bilo med nami, plezali smo med 1979 in 1984. Res je, da smo se takrat nekoliko razlikovali od večine naših plezalcev, predvsem po tem, da smo iskali nek osebnejši odnos s stenami. Naj dam primer: Tamar ima čudovito obzidje, vendar pa so to bile za nas stene … kako bi rekel …, v katerih ni prave individualnosti, v katerih je duša že preveč ponucana. Tako smo iskali posebne stene: Rakovo špico, Široko peč, Planjo, Rzenik. V glavnem so bile to bolj krušljive stene, kjer ima gora skoraj nekakšnega duha in so smeri težavne na neki drugi način. Odkril sem več takih sten v Trenti in Koritnici, ki so že svoja kategorija. Mislim tudi, da nas je manj dajala ambicija uspeha, iz katere smo se predvsem po zaslugi Mezgača, najstarejšega med nami, delali kar malo norca. Tudi po njegovi zaslugi smo gojili odnos do predhodnikov in smo radi delali prve ponovitve; prvenstvene smeri, za katere sem se zavzemal sam, pa so prišle na vrsto kasneje. Mezgaču se je na primer zdelo za malo iti v Paklenico ali Chamonix. Rekel je: “Tja grejo vsi, jaz tja ne grem!” Imeli smo ga radi in nekaj njegovih idej smo se navzeli tudi ostali. Odkrili smo nekaj pozabljenih sten (kot je naprimer Cima Burel v Dolomitih, kjer smo dva dni plezali eno precej težko smer), kjer je plezalno doživetje nekoliko drugačno. Nisi vsem na očeh, tudi ne prideš na prvo stran kakšnega časopisa ali revije, doživiš pa pomik v večjo skrivnost. Sam sem imel rad tudi travnate stene, kjer sama tehnična težava ni v ospredju, temveč pride do izraza avantura, gorsko in stezosledsko doživetje.
To se mi je zdela takrat tudi ena izmed poti usmeritve alpinizma, kjer bi lahko nadaljevali, vendar smo po vzponu v Votlem vrhu počasi nehali plezat. Seveda bi bila to alternativna pot, na kateri še vedno deluje nekaj mlajših alpinistov, glavna pa je seveda šla v prosto ponavljanje smeri.
Toda vseeno si opravil tudi nekaj prvih prostih ponovitev. Na primer Klin v Paklenici …
Ja, ta vzpon sva opravila z Lidijo Painkiher, sicer pa smo vsi sprejeli izziv prostega plezanja. Zame prosto plezanje ni bilo edino, bilo pa je močno prisotno. Spomnim se, kako je Lidija v Klinu dvakrat jokala. Prvič, ko se je morala prijeti za zadnji klin. Spustil sem jo nazaj dol, poskusila je še enkrat, uspela in potem jokala na stojišču od sreče.
Omenil si tudi odprave. Po tvoji knjigi sodeč, ti je morda najbolj ostala v spominu odprava v južno steno Aconcague.
Aconcagua je bila zame veliko doživetje. Bila je moja prva velika pot v tujino. Bil sem še zelo mlad, star 19 let. To je bila Primorska odprava v ogromno južno steno, visoko 3000 metrov, v kateri se kar zgubiš. Takrat so brata Podgornik, Gantar in Rejc preplezali zelo zahtevno novo smer, Biščak, Černilogar, Slavc Svetičič in jaz pa smo v štirih dneh preplezali Francosko. Vse skupaj je naredilo name velik vtis.
Potem so bili Yosemiti, nato pa je prišla na vrsto Himalaja in sicer odprava v južno steno Anapurne. Tam pa sem imel že na začetku probleme, ker v glavi nisem imel rešeno, kako bomo prišli čez. Nisem videl koncepta. In verjetno smo se je s klasičnim himalajskim načinom, tudi narobe lotili. Je pa Himalaja name zelo močno vplivala, ampak bolj z njenim svetom. Gore v povezavi z ljudmi in dolinami. Tam sem spet začutil dimenzijo božjega, svetega, stik med zemljo in nebom, zemljo in vesoljem. Zdi se mi, da tam bogovi kar živijo, skoraj jih vidiš. Če ne drugega, jih slišiš in tudi oni tebe slišijo. To je name naredilo močan vtis. Potem pa srečanja s tistimi lepimi otroci, ki so v Katmanduju že kar malo zoprni, v vaseh pa še zelo prisrčni in naravni. To me je prav ganilo in sem se samemu sebi včasih zdel kar malo butast, češ: grebemo se za neke smeri, medtem ko se da potovati tudi v duhu oziroma, spoznal sem, da so tudi neke druge stvari v življenju, ki jih do takrat nisem videl. To me je malo porinilo na zunanji tir.
Ko si že omenil tudi Yosemite … Zdi se mi, da imaš v Capitanu celo eno prvenstveno smer.
Ta prvenstvena se kliče Čura Mura in smo jo tiste pomladi (1983) preplezali s Frančkom in Lidijo. Je v desnem delu in je precej čudna, ker je popoldne okoli enih čez njo začel padati slap, saj je bilo tisto pomlad na vrhu stene še veliko snega. Plezali smo do poldneva, fiksirali vrvi in se vrnili nazaj. Tretji dan pa smo priplezali na rob stene. Tisto leto smo imeli res smolo. Snega nad steno je bilo ogromno, ki se je talil in čez smer Shield je padal celo slap. Hkrati nam je takrat v glavi, pa tudi v sposobnostih, še malo manjkalo, da bi se lotili najtežjih tehničnih smeri, kot sta se jih kmalu zatem lotila Ravhekar in Jamnikar. Kljub temu sva z Lidijo preplezala še eno novejšo smer v levem delu stene z imenom Lurking Fear – Prežeči strah (A3+), približno v rangu Zodiaca.
Tisti plezalci, ki jih ne zanima samo dosežek, ali pa morda ravno ti, te poznajo kot člana naveze, ki je preplezala smer Znamenje ob poti v Votlem vrhu. Ta mojstrovina ima samo eno ponovitev (Darko Podgornik in Ivan Rejc), v njej pa so si polomili zobe tudi nekateri izmed današnjih zvezdnikov slovenskega alpinizma. Kako ste se odločili preplezati tisti zid, o katerem vsi govorijo s strahospoštovanjem?
To je sicer lepo slišati, vendar mislim, da je vaša, mlajša generacija, preplezala še mnogo več zelo težkih smeri, ki sem jih tudi sam načrtoval. Mogoče je bila ena prvih takšnih prav Znamenje ob poti v Votlem vrhu. Leta ’83 in ’84 so v Julijcih začeli prosto ponavljati težke smeri, kjer so “potegnili naprej” najbolj Franček, Jeglič in Karo. Sam sem iskal kakšno alternativno varianto temu, da ne bi ravno tistih VIII- iskal v starih raztežajih, če se da še drugače dobiti zanimive smeri. V Koritnici se je pokazalo, da so še dobri tereni, saj so bile takrat stene Plešivca, Bavha in Votlega vrha še prazne. Tako smo vstopili v Votli vrh, čisto tako, normalno. Ker smo vedeli kam gremo, smo imeli nekaj malega opreme za bivak. Potem smo plezali in se je izkazalo, da je to še kako dobra zadeva. Počasi smo napredovali navzgor, z eno precej dobro psiho in je kar šlo. Meni se zdi to zelo lepa smer in mi je pravzaprav žal, da nismo nadaljevali po tej poti in preplezali še česa podobnega, saj je v Znamenju tisto, kar sem si najbolj želel: težki cugi, od V+ do VII, v neki steni, ki sama deluje kot ena taka “huda sestra” in moraš biti prijazen z njeno dušo, da prideš čez. Tako na horuk pa ne vem … Se zna tudi kaj narobe postavit.
Največja uganka nesojenim ponavljalcem je ključno mesto …
No, da enkrat razložim to zadevo. Mezgec je bil še na spodnjem stojišču, ko je Rado potegnil naprej, rahlo prečko proti levi po belkasti žmuli. Počasi je šlo, ker je plezal v tegu, po nekaj metrih zabil en specialček in zlezel čez. Tam je bil en majav kamen, ki ga je Rado uporabil, sam pa si ga nisem upal prijeti, ker sem plezal kot drugi in štant je bil daleč na levi, tako da bi zanihal globoko pod previse. Ni se mi dalo tvegati kaj takega in prusikariti po zraku in sem raje splezal na frej, ne da bi se prijel za tisti kamen. Ja, je težko, kaj več pa ne. Je pa še tudi zgoraj zelo lepa smer v dobri skali, ki nudi precej užitka.
Ali ni nenavadno, da prihajajo tako dobri alpinisti pravzaprav z morja. Samo iz Trsta je bil Emilio Comici, pa Cozzolino, potem ti in tudi današnja tržaška generacija je zelo močna. No, pa Julius Kugy …
Trst ima posebno tradicijo, kot jo ima npr. Gorenjska ali Ljubljana. Čeprav je ob morju, se že celo stoletje tesno navezuje na Kras in na hribe. Tako so tam dobri plezalci in jamarji. Res pa je, da so bila italijanska društva v dvajsetih in tridesetih letih protislovensko usmerjena. Tega sicer ni treba pogrevati, vseeno pa je dobro vedeti.
Za konec se vrniva spet k tvojemu pisanju. Čeprav roman Kraljeva hči nima neposredne zveze z gorami, plezalcu njena zgodba ni tuja in se v njej lahko prepozna.
To me zelo veseli, če je v knjigi to čutiti. Res mislim, da alpinizem človeku nekaj dá in ko se lotiš drugih zadev, ti pri tem pomaga. Če si zares doživel stik s hribi – tukaj mislim na vse, kar hribi pomenijo – torej: plezanje, vreme, disciplina in pristni naturni stik z lakoto, težavo, veseljem, to nekaj dá. Alpinisti se imajo včasih za nekaj več, sploh, ko nekaj dobrega splezajo. Ampak je prav, da imajo ta občutek. Ni treba biti ošaben, če pa znaš biti skromen s tem občutkom, je to kar ta pravo. Alpinizem pomeni upor zbanaliziranemu svetu s tehniko in mediji, pomeni iskanje stika z neudomačeno naravo. Ampak ne samo tako, da greš hodit, temveč, tudi v globino. Izbereš si težavo, potem pa ta težava, sama stena govori s tabo, ti pa moraš znati govoriti z njo, da prideš čez.
Pomeni dvojnost početja, če naprimer človek v življenju počne dve ali več stvari, prednost pred tistim, ki dela le eno stvar, vendar tisto toliko intenzivneje?
To je dobro vprašanje. Mnogokrat sem delal po dve stvari, nazadnje pri zadnjem romanu, ob katerem sem še pisal doktorsko nalogo. Zdaj ko gledam nazaj, mi je včasih žal, da nisem naredil več, da se nisem znal koncentrirati na eno stvar kot nekateri naši dobri plezalci in bi znal narediti več. Kot sem že rekel, sem pa užival v malo drugačnih stenah, v doživetju, ki ti ga taka stena nudi in sem vse skupaj jemal kot pot k nečemu drugemu, ne toliko kot pot k uspehu. Bolj kot sredstvo ali pa čaranje z nečim, da dosežeš nekaj drugega. Kaj je to “drugo”… ? En tisti mirni občutek, ki te povezuje s transcendenco. Z vsemirjem.
Če končava s čaranjem – zgodovina se ponavlja in alkimija tudi!
Tako. In dokler se, je dobro.
Pogovarjal se je Urban Golob
Fotografiral Urban Golob
