
Pripoved o tragičnem vzponu vrhunskega slovenskega alpinista Janeza Jegliča na himalajski vrh Nuptse in njegovem koncu prav na vrhu gore
Delo, 8. november 1997
KAMNIK – Zahodna stena Nuptseja je največji letošnji dosežek v Himalaji, a žal – in ne prvič je bila cena daleč previsoka: prav na vrhu gore je sunek viharja vrgel čez več ko 2.000 m visoko JZ steno našega alpinista Janeza Jegliča. Dramo na Nuptseju po poročilih vodje odprave Tomaža Humarja opisuje Tone Škarja.
Odprava Pumori – Nuptse je odpotovala v Nepal 10. septembra. Med 27. septembrom in 1. oktobrom so Tomaž Humar, Janez Jeglič in Carlos Carsolio preplezali novo smer na Vzhodni Lobuče (6.119 m), medtem ko so Cene Berčič, Franc Osolnik, Damjan Kočar, Marjan Kovač in zdravnik Franc Kokalj na Pumoriju postavili še drugi tabor (6200 m) in opremili del nove smeri.
Zaradi smrtne nesreče treh Slovakov in skrajno napornega reševanja četrtega je odprava prvenstveno smer opustila, nakar so Humar, Berčič, Kokalj, Kovač in Jeglič po dveh dneh plezanja po normalni smeri 15. oktobra ob 10. uri dopoldne dosegli 7.165 m visoki vrh Pumorija. Vse dni je bilo na obeh gorah slabo vreme. Kamniška odprava je s tem v glavnem izpolnila načrt in odšla proti domu, Humar, Kovač in Jeglič pa so ostali v bazi. Med 19. in 25. oktobrom je snežilo in vse druge odprave so zapustile Kumbu ter odšle proti Katmanduju.
V nedeljo, 26. oktobra, so vsi trije zapustili bazo in odšli pod vznožje Z stene Nuptseja. Zaradi zdravstvenih težav se je Kovač vrnil, Jeglič in Humar pa sta ob 6. uri zjutraj 27. oktobra vstopila. Po zelo težkem ledeniku sta dosegla kuloar pod ledenim odlomom in na 5.900 m postavila šotor. Noč je bila vetrovna. Naslednje jutro sta v slabem vremenu nadaljevala šele ob 11. uri in si na plazovitem pobočju na 6.300 m v ledeniški razpoki uredila bivak. Zjutraj 29. oktobra sta odkopala zasut šotor in do 15.30 plezala po kombinirani ledno-skalni steni. Tri ure sta potrebovala za spodnje majhne snežne poličke, kjer sta na višini 6.700 m preživela noč. Čez noč je v bazi padlo 20 cm snega, Humarju in Jegliču je polomilo in natrgalo šotor, zato sta ga odkopala in ves dan v njem čakala. Zadnji oktobrski dan sta se odločila, da morata vrh doseči v enem poskusu. Vstala sta ob 1. uri, plezati začela ob 4. uri in ob 8. uri prvič poklicala bazo, ko sta na 7.100 m malce počila. Zaradi mraza nista čutila nog. Po mešanem svetu sta do višine 7.500 m in 11.30 še plezala skupaj. Jeglič je očitno plezal hitreje, zato sta se dogovorila, da plezata do 14. ure, da bi lahko ušla prihajajočemu poslabšanju vremena. Jeglič je skrajni zahodni vrh Nuptseja (Nuptse W-11, 7.742 m) dosegel ob 13. uri in počakal Humarja, tik pred vračanjem pa je odšel proti še nedoseženemu zahodnemu vrhu Nuptseja. Humar ga je s klici skušal ustaviti a mu ni uspelo. Zaslišal je le krik »Tomaž!«, potem pa samo še orkanski veter. Napotil se je za njim in ob 14.15 prišel do konca Jegličevih stopinj, kjer ga je čakala samo še narobe obrnjena in prižgana radijska postaja. Pregledal je vse strani, a Jegliča je očitno presenetil sunek viharja in ga vrgel čez več kot dva km visoko jugozahodno steno. Poklical je bazo in pol ure pozneje v obupnem stanju in vremenu pričel sestopati po isti smer, kot sta jo pred slabo uro skupaj preplezala. Brez hrane in pijače je do noči dosegel 6.700 m, do polnoči v snegu iskal šotorček, izpraznil baterijo, nakar mu je še sveča vžgala uhajajoči plin in požar mu je zluknjal šotor. Do konca obupan se je zbudil šele ob 11. uri 1. novembra in ob 12.15 nadaljeval sestop. Po radijski zvezi ga je bodrila vsa dežela Šerp, dosegel je rob serakov, v kuloarju ga je zadel podor ledu in z ranami po glavi in telesu se je ob 17. uri privlekel na rob vznožnega ledenika. Brez luči je ob 1. uri ponoči 2. novembra pričakal Marjana Kovača in dva Poljaka, ki so mu prišli na pomoč. Ob 7. uri so dosegli bazo, kjer ga je pričakal nek ameriški zdravniki. Iz Lobuč je 3. novembra telefoniral domov, nato pa so ga zaradi pomrznjenih prstov na nogah nosači nosili do Namče Bazarja, od tam do Lukle je jezdil konja, 6. novembra pa odletel v Katmandu. Tomaž Humar in Marjan Kovač se bosta 12. t. m. vrnila v domovino.