Gorski stražarji so eden najstarejših, a hkrati najmanj izpostavljenih stebrov slovenske planinske organizacije. Njihova zgodba ima dolgo brado — od ustanovitve gorske straže leta 1954 do današnje Komisije za varstvo gorske narave (KVGN) pri Planinski zvezi Slovenije. A kljub bogati tradiciji in pomembni vlogi jih v javnosti izjemno redko slišimo. Zakaj je (temu) tako?
Korenine: od planike do prve gorske straže
Slovenski planinci so varstvo narave vzeli resno že dolgo pred sodobnimi okoljskimi politikami. Leta 1898 je Slovensko planinsko društvo opozorilo na ogroženost planike in doseglo njeno zavarovanje. Naravovarstvo je bilo vključeno v prve tečaje za gorske vodnike (1906) in v priročnik Na planine! Pavla Kunaverja (1921).
Leta 1954 je dr. Angela Piskernik, pionirka slovenskega naravovarstva, ustanovila gorsko stražo — organizacijo, ki naj bi imela celo pooblastila nadzora in kaznovanja. Čeprav je bila sprva v domeni tabornikov, so jo leta 1957 prevzeli planinci in jo razvili v izobraževalno, ne represivno strukturo. Gorski stražarji so bili vzgojitelji, ne inšpektorji.
Predstavitve seminarskih nalog novih varuhov gorske narave
Torek, 4. 3. 2026
– Nabiralništvo – pravne omejitve, Darja Kebe.
– Brezpotje: svoboda gibanja med naravo, zakonodajo in odgovornostjo, Maja Koren.
– Vpliv obiska gora na populacijo gamsa na območju Dobrovelj, Sofija Gicheva Volk.
Sreda, 5. 3. 2026
– Arnika na Pohorju in njena ogroženost, Nataša Jerman.
– Etika in Leave no trace praksa v gorništvu, plezanju in alpinizmu, Zala Jesenko.
– Vplivno območje TNP & Občinski odlok o varovanju okolja – prepoved invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst, Primož Juvan.
Od gorske straže do varuhov gorske narave
V letih 1998–2001 je PZS program nadgradila in uvedla naziv varuh gorske narave, ki je postal temelj za pridobitev statusa delovanja v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Danes sta oba profila — varuh in gorski stražar — združena v okviru KVGN.
112 planinskih društev ima odsek za varstvo gorske narave.
Aktivnih je več kot 300 varuhov in več kot 700 gorskih stražarjev.
Glede na 70.000+ članov PZS je to (res) premalo?
Gorski stražarji so člani planinskih društev ali drugi obiskovalci gora, ki so opravili usposabljanje PZS in pridobili poglobljeno znanje o naravi, zakonodaji in varovanju gorskega sveta. Njihova naloga je celovita skrb za naravo — od ozaveščanja do sodelovanja pri projektih, monitoringih in izobraževanju.
KVGN_Finančno poročilo 2025 (PDF)
Zakaj jih ne slišimo?
Čeprav je njihovo poslanstvo jasno, je njihova javna prisotnost skromna. Težko najdemo protest, javno pobudo ali odmevno akcijo, ki bi jo organizirali gorski stražarji – varuhi. Razlogi so večplastni:
Vpetost v državni sistem: KVGN deluje v okviru PZS, ki ima status organizacije v javnem interesu. To prinaša odgovornost, a tudi omejitve — glasni protesti in konfliktni nastopi niso del njihovega mandata.
Narava dela: gorski stražarji (baje) delujejo predvsem na terenu, nevidno, tiho in vsakodnevno — v pogovorih z obiskovalci, pri vzgoji mladih, pri spremljanju stanja v naravi. To (pa) niso dejanja, ki polnijo časopise.
Pomanjkanje kadra: 700 stražarjev in 300 varuhov je za celoten slovenski gorski svet premalo, da bi lahko izvajali tudi širše kampanje ali pritiske?
Nevidnost naravovarstva: uspeh naravovarstvenika je pogosto to, da se nič ne zgodi — da ni erozije, ni uničenja, ni incidenta. Priča pa smo enemu največjemu uničevanju planinskega in gorskega sveta!
Gorski stražarji so tako pogosto tiha vest gora — prisotni, neopazni, nepomembni, nevidni.
Njihovo delo danes
KVGN in gorski (stražarji) varuhi se posvečajo: (vedno novemu) izobraževanju novih kadrov, naravovarstveni vzgoji mladih (program Vesela planinska šola), spremljanju obremenjenosti gorskega sveta, sodelovanju z naravovarstvenimi organizacijami, opozarjanju na neprimerno infrastrukturo, ozaveščanju obiskovalcev gora.
Njihovo delo se nadaljuje tudi v obliki strokovnih nalog — vsako leto novi varuhi pripravijo seminarske naloge o aktualnih temah: od nabiralništva in vpliva obiskovanja na gamsa do etike Leave No Trace in invazivnih rastlin.
Zakaj jih potrebujemo bolj kot kdaj koli prej
Gorski svet je pod pritiskom: množičnega obiska – zapiranja alpskih dolin, gradbenih posegov (popoplavne obnove, ki ima izvor v gorskem svetu), podnebnih sprememb, erozije, izgube habitatov – neracionalnega komercialnega lova.
V takšnih razmerah bi po zapisih na spletnih straneh PZS potrebovali več izpostavljenih gorskih stražarjev, več naravovarstvene prisotnosti na terenu. A številke izpostavljenosti stagnirajo.
Morda je prav zato čas, da se vprašamo: Ali je tiho delo še dovolj? Ali bi morali gorski stražarji dobiti več prostora, več podpore in več poguma za javno besedo?
nekdanji GS
