»Med dostopom smo opazili nesrečneža, ki se je kotalil s srede Centralca proti plazu (kjer se je tudi ustavil in dobil pomoč), kar malo nas je stisnilo…«* Takšne in podobne zapise lahko dandanes najdemo, ko se množice izkrcajo iz kolone avtomobilov in se z gorskih parkirišč zaženejo v bližnje grape (sodobna podoba vse bolj turističnega alpinizma in planinstva – 15 minut do vstopa).
Človek se le za trenutek ustavi, morda pomaga ali pa krene mimo. V današnjem ritmu, ki nas potiska v hitrost, tekmovanje in skoraj čredni nagon, se človek v gorah pogosto ujame v nevarno iluzijo: če gredo vsi, bom šel še jaz; meni se pa že ne more zgoditi. Prav ta miselnost je eden najtišjih, a najnevarnejših spremljevalcev sodobnega obiskovanja gora. Ko se hitenje vsakdana preseli v gorski svet, se izgubi tisti notranji prostor, kjer bi morali prisluhniti razmeram, sebi in naravi. Gora pa ne pozna našega tempa, naših urnikov in naših pričakovanj. Ostaja enako zahtevna, enako neizprosna in enako resnična – ne glede na to, kako zelo si želimo, da bi se prilagodila našim načrtom. V tem smislu je vsaka (gorska) nesreča tudi ogledalo časa: pokaže, kako hitro pozabimo na dvom, na previdnost, na ponižnost. A prav te tri stvari so v gorah največja modrost.
Vprašanje, kako poročati o gorskih nesrečah na način, ki presega golo kroniko, postaja vse pomembnejše (če se tega sploh kdo zaveda). Pripovedovanje o gorskih nesrečah je občutljivo področje, kjer se prepletajo človeške zgodbe, strokovna analiza in javni interes. Italijani, ki so v zadnjem času kot na vojnih območjih s (pre)številnimi smrtnimi žrtvami, so se tega lotili projektno. L’Altramontagna se je v zadnjih letih intenzivno ukvarjal(a) prav s tem izzivom: kako oblikovati pripoved, ki ne opisuje le dejstev, temveč bralcu pomaga razumeti okoliščine, občutke in odločitve, ki vodijo do nesreče – ter s tem prispeva k boljši preventivi.
Nesrečo v gorah si je mogoče razlagati na več ravneh hkrati – kot preplet okoliščin, odločitev, razmer in človeške psihologije. Nobena nesreča ni enoznačna, a skoraj vse nosijo skupne vzorce, ki jih pogosto vidimo šele po tem, ko je že prepozno.
Zakaj zgolj kronika ni dovolj
Kratke novice o nesrečah običajno ne zajamejo bistva: ne pokažejo dvomov, napak, neizkušenosti ali naključij, ki so pogosto del vsakega gorskega incidenta. Prav tako ne zajamejo notranjega doživljanja – strahu, negotovosti, olajšanja – ki ga doživljajo tako ponesrečenci kot reševalci. A prav ta človeška dimenzija je ključna za razumevanje, zakaj se nesreče zgodijo in kako se jim lahko izognemo.
Kako so o gorskih nesrečah poročali nekoč
V Sloveniji je bilo poročanje o gorskih nesrečah dolga desetletja precej neposredno. Novinarji so informacije pridobivali: neposredno od načelnikov postaj GRS, od vodij intervencij, od reševalcev, ki so bili na terenu, pogosto z imeni in priimki ponesrečencev.
Takšno poročanje je bilo natančno, konkretno in pogosto zelo informativno. Bralci so dobili vpogled v: potek nesreče, vzroke in okoliščine, odločanje udeležencev, oceno razmer, analizo napak.
S tem je imelo poročanje tudi preventivno funkcijo: iz vsake nesreče se je dalo nekaj naučiti.
Spremembe so prišle z zakonodajo o varovanju osebnih podatkov, ki je objavljanje imen in podrobnih osebnih okoliščin omejila in seveda z vzpostavitvijo sistema reševanja (zaščito, ki jo razumemo kot preventivo, lahko glede na videno, mirno izpustimo). To je bilo nujno in (ne)pravilno, a je hkrati (zaradi zavedanja po potrebi številk) povzročilo, da so poročila postala bolj splošna in manj analitična.
Sodelovanje z italijanskim gorskim reševalnim sistemom
L’Altramontagna je našel učinkovit pristop v sodelovanju z Corpo Nazionale Soccorso Alpino e Speleologico (CNSAS), ki je razvil pobudo Ti racconto il mio soccorso – natečaj, ki zbira osebne zgodbe ljudi, ki so bili rešeni, ali reševalcev, ki so posredovali v gorah. Pobudo je zasnovala Melania Lunazzi, njen cilj pa je zbrati, nagraditi in širiti pričevanja, ki imajo izjemno izobraževalno vrednost.
V prihodnjih mesecih bodo na L’Altramontagna objavili izbor zgodb iz prvih dveh let natečaja, številne med njimi prvič. Naslednja izdaja natečaja bo zaključena na festivalu L’Altramontagna, kjer bodo sodelovali tudi izkušeni reševalci in alpinisti.
Kako poročamo danes – in kje nastajajo vrzeli
Današnji pristop Gorske reševalne zveze Slovenije (nekdanje GRS) je pogosto zelo zadržan. Na družbenih omrežjih in v medijih se pojavljajo predvsem: kratka obvestila o številu intervencij, splošni opisi nesreč brez analize, poudarki na obremenjenosti ekip, opozorila na previdnost.
To je razumljivo z vidika varovanja zasebnosti in profesionalne distance (zaposlenih), vendar ima tudi slabosti: manjka razlaga okoliščin, ki bi bralcem pomagala razumeti, zakaj je do nesreče prišlo; ni analize odločitev, ki so vodile do incidenta; ni vpogleda v izkušnjo reševalcev ali ponesrečencev, ki bi lahko imela močan preventivni učinek; številke brez konteksta ne povedo nič o vzorcih, tveganjih ali ponavljajočih se napakah.
S tem izgubljamo priložnost, da bi nesreče postale učni primeri (ne zgolj na »strokovnih« srečanjih, ne samo analiza), ne le statistika.
Pripoved kot orodje za večjo varnost
Zgodbe, ki jih pripovedujejo udeleženci nesreč ali reševalci, omogočajo vpogled v realnost trenutka: kako hitro se razmere spremenijo, kako lahko drobna napaka sproži verigo dogodkov, kako pomembno je prepoznavanje opozorilnih znakov. Takšne pripovedi: povečujejo zavedanje o tveganjih, pomagajo razumeti psihološki vidik nesreče, omogočajo učenje iz napak drugih, zmanjšujejo stigmo in obsojanje,
spodbujajo bolj premišljeno odločanje v gorah.
Kot poudarja Melania Lunazzi, mediji skoraj nikoli ne zajamejo občutkov, ki spremljajo reševanje. A prav ta čustvena izkušnja pogosto vodi do sprememb – nekateri, ki so bili rešeni, so kasneje sami postali reševalci.
»Doživljanja, ki jih deli z nami Dare, so lahko v pomoč na naši poti (od)rešitve iz brezen temačnih misli in čutenj, v katera so nas pahnili neljubi dogodki.« – pater Karel Gržan ob knjigi »Strela z jasnega«
Odprta, neobsojajoča pripoved
Namen takšnega pristopa ni iskanje krivde. Neizkušenost, napačne ocene, dvomi ali naključja se ne predstavljajo kot razlog za obsojanje, temveč kot priložnost za razmislek. S tem se ustvarja prostor za mirnejše, globlje razumevanje, ki je temelj vsake učinkovite preventive.
Zakaj bi bolj analitičen pristop koristil (tudi) slovenski gorski skupnosti
Podrobnejše, premišljeno in neobsojajoče pripovedovanje – podobno italijanskemu modelu – bi lahko: povečalo razumevanje tveganj med planinci, turnimi smučarji in alpinisti, razkrilo tipične vzorce napak (prepozno odhod, slaba ocena razmer, nepoznavanje terena), zmanjšalo stigmo okoli nesreč, okrepilo zaupanje v reševalne službe, spodbudilo kulturo učenja iz izkušenj drugih.
Tak pristop ne bi zahteval razkrivanja osebnih podatkov. Dovolj bi bilo: opisati potek dogodka, izpostaviti ključne odločitve, razložiti vpliv razmer, dodati strokovni komentar reševalcev. V primeru snežnih plazov pa narediti analizo kot se spodobi.
To bi lahko naredilo poročanje bolj uporabno, bolj izobraževalno in bolj povezano z realnostjo v gorah.
»Kljub priznanju (ko sta bila v helikopterju, sta povedala, da sta precenila svoje sposobnosti, ko sta se v soboto odpravila na turno smučanje in do koče pri Triglavskih jezerih) ostaja pri vseh reševalcih, ki so tvegali življenja, vseeno nekoliko grenak priokus ob takšni nepremišljenosti.« Mirko Kunšič
Sklep
Sodelovanje med L’Altramontagna in CNSAS temelji na prepričanju, da je pripovedovanje izkušenj eden najmočnejših načinov za izboljšanje varnosti v gorah. Zgodbe, ki jih pripovedujejo tisti, ki so nesrečo doživeli ali pomagali pri reševanju, postajajo dragocen vir znanja – ne le za alpiniste, temveč za vse, ki se podajajo v gorski svet.
V naslovu ni dodan vprašaj, kar (ne)pomeni …
BŠ
