Gams izginja

Grif 28/2000

Slovenski lovci imajo odstrel gamsa za svojo sveto dolžnost

Narava je domala do današnjih dni sama uravnavala populacijo gamsa. Po iznajdbi strelnega orožja je lovec preprosto hotel prevzeti to zahtevno nalogo, ne da bi sploh poznal gamsa in njegovo biologijo. Rezultat je temu primeren: gamsov obstoj je zaradi poseganja lovcev ogrožen, država pa se za to praktično ne zmeni.

Pred leti je bila v Delu objavljena fotografija mogočnega gamsa, ki je nastala v osrednjem delu Triglavskega narodnega parka. Bil je ‘kapitalni gams’, ki ga je po primitivnem lovskem pojmovanju ‘krasilo trofejno rogovje’, ocenjeno na okrog 115 točk (za kar bi lovci uplenitelju podelili zlato medaljo). Vendar pa se je moral uplenitelj (lovski gost iz Nemčije) obrisati pod nosom, saj je gamsa “le” zastrelil in ga niso nikoli več videli. Z dolgim nosom so ostali tudi v javnem zavodu Triglavski narodni park, kjer so organizirali lov in so si nadejali okrog 6.000 nemških mark izkupička. Zgodbe s tem še ni konec. Ko se je direktor TNP Janez Bizjak mudil na službeni poti v Ljubljani, so mu na recepciji ugledne državne ustanove postavili na moč zoprno vprašanje: “Zakaj ste pa ubili tistega ubogega gamsa?” Direktor TNP Bizjak je v vidni zadregi zatrdil, češ da “to ni res”. Še vedno ni povsem jasno, ali ga je bilo sram resnično sramotnega in za narodni park povsem nesprejemljivega nizkotnega početja, ali pa ga je motilo le to, da niso pokasirali slastnih mark.
V prvi polovici ’90 so se pojavila prizadevanja za popolno zavarovanje gamsov, med prvimi pobudniki je bil Ivan Veber iz Bohinjske Bistrice. Ta upokojeni gozdar in prostovoljni ranger TNP, ki je bil nekoč tudi sam navdušen lovec na gamse, je upravi narodnega parka prek gamsa nastavljal ogledalo. Sledili so sestanki na najvišji ravni in brutalna osebna diskvalifikacija Ivana Vebra, ki sta se jo javno poslužila tako direktor Bizjak kot lovska španovija. Še več, pronicljivi uslužbenec TNP Martin Šolar je v “osebnem pismu” od Vebra celo zahteval, naj vrne značko prostovoljnega rangerja TNP! V mučno kalvarijo za zavarovanje gamsa se je z odgovorom na vprašanja avtorja članka vključil tudi dr. Pavle Gantar, minister za “Konceptualno ni sprejemljivo niti dopustno, da javni zavod kot skrbnik in upravljalec tega dela narave sam hkrati izkorišča in morda tudi ogroža tisto, za kar je pooblaščen, da varuje,” je bil popolnoma jasen minister Gantar. Resnici na ljubo je treba zapisati, da lov na gamsa ni v ničemer utemeljen. Gams ne dela škode v gozdu in na poljščinah (s čimer lovci in gozdarji utemeljujejo lov na jelene in srnjad), zaradi česar bi ga morali “držati na kratko”. Srečanja z gamsom, nenazadnje, sodijo med najlepša doživetja planinarjenja. Plemenita žival, ki jo zmotimo v gorskem okolju, radovedno zre v prišleka in se oglaša s svojevrstnim žvižganjem. In ko ni pravega odziva, se kot za šalo zažene v še tako strmino in se umakne. Zakaj bi ga potem sploh preganjali? In to celo v nedrjih edinega narodnega parka, ki ga premore Slovenija?! “Komercialnega lova ne izvajamo več. Streljamo samo še bolne,” nam je pred kratkim zatrdil direktor TNP Janez Bizjak. Še prej, preden so pristali na odstrel “samo bolnih” gamsov, so od države izsilili dodatne milijone proračunskega denarja. Število “bolnih” je sicer zelo visoko (okrog 50), kdo in kako pregleda živali pred eksekucijo, je zavito v skrivnost, prav tako pa tudi to, koliko stane tovrstni lov. Zastonj seveda ni. Državni proračun je moral samo v lanskem letu odšteti domala pet milijonov tolarjev za “materialne stroške lova” v narodnem parku, trinajst naravovarstvenih nadzornikov pa bo za izvajanja lova namenila kar 8.450 ur (v povprečju bo “naravovarstveni” nadzornik lovil domala štiri mesece v letu)! K temu je treba prišteti še vzdrževanje in oskrbo (pre)številnih lovskih objektov. “Stroški vzdrževanja lovskih objektov so dvakrat večji, kot pa imamo odobreno od države,” je zaskrbljen direktor Bizjak. Končna številka je zelo visoka. Čeprav z mesom pobitih živali trgujejo na trgu (kar gotovo ni v skladu s poslanstvom narodnega parka), jih izvajanje lova očitno več stane, kot pa z njim iztržijo. Uprava TNP s takšnim početjem tvega, da bo naš edini narodni park izbrisan iz mednarodnega registra narodnih parkov pri OZN, kamor je zaradi vsebinskih neskladij vpisan le pogojno. Naravovarstvena ustanova, kot je Triglavski narodni park, seveda ne more in tudi ne bi smela pobijati živali. Ivan Veber, pobudnik za zavarovanje gamsa, je bil zaradi vsega povedanega tako zelo ogorčen (ne le zaradi Šolarjevega “zasebnega namiga”), da je protestno vrnil značko prostovoljnega naravovarstvenega nadzornika v Triglavskem narodnem parku.
Poklicni državni varstveniki v TNP se seveda niso sami domislili pobijanja živali; to je hipoteka preteklosti, lovska dediščina. Lovci imajo nad gamsom monopol, saj se tega področja praktično ni dotaknil še nihče od pristojnih. Gams je tako prepuščen na milost in nemilost lovcem. “Lovstvo se danes vede do gamsa roparsko,” je prepričan Ivan Veber. “To je hlevski gojitveni model, ki so ga lovcem vsilile veterinarske avtoritete.” Lovska sezona na gamsa se začne že 1. avgusta, ko mladi kozliči še sesajo mleko pri materah in so povsem odvisni od njih. Zaradi podobnosti samca s samico marsikdaj “v ognju” pade gamsovka. Mladi kozliči so v takšnem primeru prepuščeni žalostni usodi propada. Novembra, ko napoči čas gamsovega prska, njihovega razmnoževanja in ko je samoumevno, da živali v tem obdobju potrebujejo kar največ miru, ga vendarle nimajo. Lov na gamsa je prav tedaj na vrhuncu. “Takrat se zberejo vsi gamsi in lahko izbiramo,” je opisano krvavo lovsko opravilo utemeljil Franc Ekar, planinski aktivist in navdušen jezerski lovec.
Lovska zveza Slovenije in gojitvena lovišča na argumente po zavarovanju gamsa odgovarja na abstraktni ravni in z brezprizivno močjo lovskega monopola nemoteno izvaja svoje krvavo opravilo. Ne prilagodijo se niti osnovnim strokovno-etičnim merilom, to je, da lovci gamsa ne bi preganjali med prskom (njihovim razmnoževanjem) in da bi lovno dobo prestavili na kasnejši, bolj sprejemljivi datum. Kako kavbojsko je vse skupaj, priča že podatek, da doslej ni bila opravljena še niti ena študija o ekologiji gamsa. Študija, ki bi dala natančne podatke o samem življenju gamsa, njihovi številčnosti, socialni strukturi in o resnični upravičenosti lova nanj. Kako lahko pobijajo živali, ko pa sploh nimajo natančnih podatkov o življenju gamsa in dokazov o resnični (ne)upravičenosti lova nanj?
Dejstvo, da za lov na gamsa ni nobenega upravičenega razloga, se čedalje bolj utrjuje tudi v Sloveniji. Direktor TNP Janez Bizjak je celo zatrdil, da so že v vseh narodnih parkih v Evropi ukinili na lov na gamsa in da bomo morali to storiti tudi v Sloveniji. Takšno je bilo tudi spoznanje posveta o gamsu na Bledu, ki ga je pred poldrugim letom organiziral TNP. Na posvetu, ki ga je povezoval kar lovski
funkcionar, so besedo najprej dobili predstavniki zelene bratovščine. Profesor dr. Andrej Bidovec iz veterinarske fakultete, ki pravzaprav uteleša slovensko stroko (pobijanja gamsov), je ugotovil, da narava z gamsjimi garjami vzpostavlja naravno ravnotežje. In vendar je, kot je bilo razbrati iz njegovega referata, pristaš odstrela. “Slovenski lovec je in bo opravljal to nalogo nadvse odgovorno in strokovno pri vsej divjadi, še zlasti pa pri gamsu, ki ga je vpel v svoj znak in simbol,” je zaključil Brane Galjot iz gorenjske zveze lovskih družin. Lovec Iztok Koren, ki v tolminski enoti zavoda za gozdove načrtuje odstrel gamsa in drugih živali, je govoril o načrtovanju odstrela. Lovec Miha Marenče iz Triglavskega narodnega parka, ki je sicer odgovoren za izvajanje lova v TNP, pa je predstavil lovski pregled gamsov v njihovem “gojitvenem lovišču”. Sklep: slovenski lovci imajo odstrel gamsa za svojo sveto dolžnost.
Dr. Lucien Tron iz francoskega narodnega parka Les Ecrins je povedal, da so v osrednjem območju njihovega parka – ki je celo večje kot naš celotni TNP – že popolnoma zavarovali gamsa in da ima ta ukrep vrsto pozitivnih lastnosti. “V vseh starejših ali nedavno ustanovljenih parkih in zavarovanih območjih administratorji pogosto predlagajo (populističen) ukrep omejevanja številčnosti in celo lovske posege nad zaščitenimi živalmi, ne da bi upoštevali delovanje samoregulacijskih procesov prostoživečih populacij,” je med drugim povedal dr. Vittorio Peracino iz italijanskega narodnega parka Gran Paradiso. Zelo jasno stališče o lovu pa je povedal tudi Flurin Filli iz švicarskega narodnega parka Engadin, kjer je lov popolnoma prepovedan. “Stalež parkljaste divjadi se je sposoben sam uravnavati, če lova na zaščitenem območju ni.”
In kaj storiti, če se pojavijo gamsje garje, kar lovci nenehno navajajo kot kronski razlog za lov na gamsa? “Z lovom ali podobnimi ukrepi se garjavosti pri gamsih in širitve te bolezni še nikoli ni dalo ustaviti,” je povedal profesor dr. Wolfgang Schroeder iz uglednega nemškega inštituta za proučevanje divjih živali iz Muenchna. “Ko se ta bolezen pojavi, je z njo pač treba živeti, saj se očitno konča prav tako nenadoma, kot se je pričela.”
“Vsi strokovnjaki iz tujine zagovarjajo popolno varstvo gamsa in dokazujejo, da zaradi tega ne pride do nobenih negativnih posledic,” je z zadovoljstvom sklenil Janez Bizjak. Evropska lekcija varstva narave je torej postregla z nekaterimi sodobnimi pogledi, ki se jih naša zelena bratovščina tako boji. Ta je bila na posvetu tudi najbolj številna. Pri tem se nehote zastavi vprašanje, kje so bili predstavniki pristojnih državnih ustanov in ministrstev ter naravovarstvenih organizacij. Uprava za varstvo narave ministrstva za okolje in prostor je, denimo, na posvet poslala zgolj mlado uslužbenko (Tanjo Košar – našo znanko iz Ospa), ki naj bi bila kos najbolj oboroženemu lobiju v Sloveniji. Temu primerno je tudi nadaljne odvijanje dogodkov, saj se v vsem tem času po posvetu za gamsa ni nič spremenilo na bolje. Prav v letih 1995/96, ko so bile pobude za zavarovanje gamsa najglasnejše, se je številčnost gamsov na Slovenskem drastično zmanjšala. Vse do leta ’95 je bilo njihovo število nad 11.000, že naslednje leto pa je nepojasnjeno zdrsnila pod 9.500! Lovci so v tem obdobju pokončali natanko 1805 gamsov, v naslednjih letih pa so ga še povečali (vse navedene podatke so nam posredovali z Lovske zveze Slovenije). Odstrel na ravni države pa se tudi po zapori komercialnega lova na gamse v TNP-ju številčno ni zmanjšal.

Priročne garje

Lovci svojo slo po pobijanju gamsov utemeljujejo izključno z ‘zdravstvenimi razlogi’.
To je najpogosteje sklicevanje, da bo med slovensko populacijo gamsov izbruhnila bolezen – gamsje garje. V začetku ’70-ih se je to res zgodilo. V nekaj letih je ta bolezen, ki jo povzroča pršica (srbeč) Sarcoptes rupicaprae, zdesetkala, morda celo prepolovila gamsjo populacijo. Ponekod, kjer je bila številčnost gamsov največja, se je njihova populacija zmanjšala tudi za 80 odstotkov! Lovci niso vedeli, kaj naj storijo. V svoji nemoči so nekateri začeli obtoževati planinskega orla, češ da je orel raznašalec gamsjih garij, veterinarji pa so na to temo celo opravili nekakšno študijo … Eden od spodletelih poskusov preprečevanja širjenja garij je bil tudi tako imenovani ničelni odstrel, ko so na določenem območju skušali pobiti vse gamse. Takšen ukrep je naletel na ogorčeno nasprotovanje celo v lovskih vrstah. Znameniti dr. Miha Potočnik, starosta slovenskih planincev in član zlate naveze, je snovalce ‘ničelnega odstrela’ obsodil v posebej kritičnem članku ‘Herod v zgornjesavski dolini’. Danes vemo, da je bil ‘ničelni odstrel’ povsem zgrešen. Prav tako vemo, da je epidemijo gamsjih garij povzročilo tako imenovano “lovsko gospodarjenje”, s katerim so lovci najprej ogrozili, nato pa porušili naravno ravnotežje. Naravne plenilce gamsa, kot sta ris in volk, so lovci iztrebili, planinskega orla pa hudo zdesetkali. Trofejno zanimivi gamsi so postali glavna tarča lovcev, ki so se ponašali z njihovimi roglji na stenah in ‘gamsporti’ za klobuki. To je botrovalo, kot zatrjujejo celo lovci sami, izbruhu pogubnih gamsjih garij.
Garje sicer obstajajo od nekdaj in so skupaj z drugimi vzvodi sestavni del naravnega uravnavanja populacij. Posebej pomembno vlogo pri naravnem uravnavanju številčnosti gamsa imajo snežni plazovi. Leta 1909, denimo, ko je snežni plaz odnesel Aljažev dom v Vratih, so plazovi v treh triglavskih dolinah pokončali do 400 gamsov! Tako kot je bila zaradi prevelike številčnosti gamsje populacije zadeva že pred I. svetovno vojno pred zlomom, je bilo tudi pred dobrimi dvajsetimi leti. Narava je postavila stvari na svoje mesto in tu bi morali postaviti piko. Pa je niso ne država ne lovci sami. V kapitalnem nasprotju z ekološkimi spoznanji in s stanjem v naravi se niso pripravljeni odpovedati lovu. Gams je živel že davno pred pojavom lovca, njihova populacija pa se je – ne da bi bila ogrožena – razvijala po zakonih narave. S tako imenovanim lovskim gospodarjenjem ga je ogrozil šele lovec.

Besedilo in fotografija: Viktor Luskovec