Planinski vestnik 2000/02
REINHOLD MESSNER – HIMALAJSKI PAPEŽ
Južnotirolski alpinist Reinhold Messner je človek, ki je najbolj zaznamoval alpinizem in še posebej himalajizem tega stoletja. Poleg Edmunda Hillaryja, človeka, ki je skupaj s šerpo Tensingom prvi stopil na vrh Everesta, je tudi najbolj znan plezalec na zemeljski obli. Najbolj je zaslovel, ko je kot prvi na svetu preplezal vseh 14 vrhov, ki na Zemlji segajo več kot 8000 metrov visoko. Ideja, preplezati vse osemtisočake, in njena uresničitev pa je le ena od revolucionarnih zamisli, ki so tega izjemnega plezalca, vizionarja, lucidnega misleca in svetovljana ustoličile na himalajski papeški prestol. Messner je na področju alpinizma in predvsem plezanja v Himalaji nesporno prva avtoriteta. V svoji dolgi in bogati karieri je osupljal svet z izjemnimi vzponi, še bolj pa z novimi, na videz nemogočimi zamislimi, ki mu jih je praktično skoraj vse uspelo tudi uresničiti. Njegove ideje so usmerjale alpinizem v pravo smer, to je v prvinsko merjenje moči med človekom in goro. Vedno ga je zanimalo, kaj zmore človek v gorah, in ne, kaj zmore tehnika, ki bi človeku omogočila osvajanje vse težjih in težjih sten visoke Himalaje. Prav njegove zamisli in predvsem dejanja so bistveno pripomogla, da se je alpinizem obrnil v pravo smer: majhne odprave v visoke gore, nove smeri v težkih, še nepreplezanih stenah, plezanje brez dodatnega kisika. Vrhunec, tako rekoč ideal vrhunskega alpinizma danes in v prihodnosti pa bodo seveda solo vzponi v alpskem slogu po prvenstvenih smereh na najvišje gore sveta.
Tomažu Humarju je lanskega oktobra in novembra s fantastičnim solo vzponom po novi smeri v južni steni himalajskega orjaka Daulagirija uspelo stopiti na prvo mesto med vrhunskimi plezalci vsega sveta. To mu je navdušeno in z odkritim občudovanjem dal vedeti tudi veliki Messner. Z veseljem se je odzval slovenskemu vabilu in 11. novembra prišel Tomaža pričakat na Brnik, ko se je po uspešnem vzponu vrnil v domovino. Med enodnevnim druženjem, ki je bilo v glavnem posvečeno Tomaževi počastitvi, tiskovni konferenci in razgovorom z novinarji, pa me je Messner še dodatno pozitivno presenetil. Ni prišel v slogu marsikatere velike zvezde »Tu sem, glejte me«, ampak je pokazal živo zanimanje za vse, kar je videl pri nas, čeprav ni povezano s plezanjem. Odkrito se je med drugim čudil našim kozolcem, ki jih je kot veliko redkost in unikat do sedaj videl v eni sami gorski dolini na Južnem Tirolskem. Skratka, velik človek, ki ne hodi po svetu zato, da bi ga občudovali ali da bi drugim solil pamet, ampak nekdo, ki ves čas želi videti, doživeti in spoznati kaj novega o sebi, ljudeh, s katerimi se druži in o deželi, v kateri je takrat.
Kdaj in kako je Messner preplezal vse osemtisočake
1. Nanga Parbat, 8125 m – 27. junija 1970 je z bratom Günterjem prišel na vrh po novi smeri čez ostenje Rupal. Pri sestopu se je Günther smrtno ponesrečil. 9. 8. 1978 je drugič stal na vrhu gore. Tokrat jo je preplezal solo in spet po novi smeri ter po drugi srečno sestopil. Sam svoj drugi vzpon na Nanga Parbat ocenjuje kot najtežje, kar mu je uspelo v Himalaji.
2. Manaslu, 8156 m – 25. aprila 1972 je bil kot član večje ekipe sam na vrhu po novi smeri čez južno steno. Med sestopom sta v viharju umrla dva člana odprave.
3. Hidden Peak, 8061 m – 10. avgusta 1975 je prišel na vrh skupaj s Petrom Habelerjem po novi smeri. 28. junija 1984 je bil drugič na vrhu, ko je skupaj s Hansom Kammerlanderjem opravil prvo prečenje dveh osemtisočakov brez sestopanja v bazo.
4. Mount Everest, 8848 m – 8. maja 1978 je kot član avstrijske odprave prišel s Petrom Habelerjem na vrh. Kot prva v zgodovini sta se na najvišjo goro povzpela brez dodatnega kisika. 20. avgusta 1980 pa mu je uspel solo vzpon na Everest po prvenstveni varianti s severa.
5. K2, 8611 m – 12. julija 1979 je z Michlom Dacherjem osvojil vrh po smeri prvopristopnikov.
6. Šiša Pangma, 8046 m – 28. maja 1981 je bil na vrhu s Friedlom Mutschlechnerjem po delno novi smeri s severa.
7. Kangčendzenga, 8586 m – 6. maja 1982 je spet s Friedlom Mutschlechnerjem prišel na vrh s severne strani delno v alpskem slogu.
8. Gašerbrum II, 8035 m – 24. julija 1982 je bil na vrhu po smeri prvopristopnikov skupaj s Pakistancema Nazirjem Sabirjem in Sher Khanom. 25. junija 1984 je bil že drugič na vrhu s Hansom Kammerlanderjem, ko sta začela prečenje proti Hidden Peaku.
9. Broad Peak, 8047 m – 2. avgusta 1982 je dosegel vrh po normalni smeri, spet z Nazirjem Sabirjem in Sher Khanom.
10. Čo Oju, 8201 m – 5. maja 1983 je bil na vrhu s Hansom Kammerlanderjem in Michlom Dacherjem. Plezali so v območju smeri prvopristopnikov.
11. Anapurna, 8091 m – 24. aprila 1985, po novi smeri v zahodni steni je vrh dosegel s Hansom Kammerlanderjem.
12. Daulagiri, 8167 m – 15. maja 1985 s Hansom Kammerlanderjem dosežeta vrh po smeri prvopristopnikov v alpskem slogu.
13. Makalu, 8463 m – 26. septembra 1986 se je na vrh povzpel po smeri prvopristopnikov skupaj s Hansom Kammerlanderjem in Friedlom Mutschlechnerjem.
14. Lotse, 8561 m – 16. oktobra 1986 doseže vrh po smeri prvopristopnikov skupaj s Hansom Kammerlanderjem.
Hvala, ker si se kljub veliki zasedenosti in nenehnim obveznostim odzval našemu vabilu.
»Moram reči, da sem res zelo zaseden, a potem, ko sem pregledal vse informacije o Tomaževem izjemnem vzponu in po telefonskem pogovoru s tabo ni bila več vprašljiva odločitev, da ga pridem počakat. Naj kar takoj povem, da se nisem prišel poklonit samo Tomažu, ampak slovenskemu alpinizmu nasploh. Po Angležih v 70. letih in Poljakih v 80. ste prav Slovenci v 90. prevzeli mesto vodilne svetovne himalajske velesile. Že ves čas, kar se ukvarjam z alpinizmom, skušam biti tudi njegov kar najbolj objektiven kronist. Vas Slovence spremljam že od prvih začetkov v Himalaji. Poznam in zelo cenim dejanja žal že pokojnih Aleša Kunaverja, Staneta Belaka in Nejca Zaplotnika. Poznam Toneta Škarjo, ki je vodil vašo odpravo po zahodnem grebenu na Everest. Še danes trdim, da je vaša smer iz leta 1979 najtežja, kar jih vodi na najvišji vrh sveta. Pa seveda vaju s Stipetom Božičem. Od našega prvega srečanja v Katmanduju leta 1983, ko se je ponesrečil Zaplotnik, je minilo že šestnajst let. Vem, da vama je od takrat v Himalaji uspelo nekaj imenitnih vzponov.«
Naše poznanstvo izvira iz dejstva, da smo se v Himalaji pojavljali približno istočasno. Danes je v Sloveniji na delu že čisto nova generacija plezalcev, ki je tudi zelo uspešna.
»Vem, vendar imen ne poznam prav dobro. Vesel bom, če mi boš lahko kaj več povedal o njih. Podatke bom uporabil pri svojem publicističnem delu in pri ponatisih svojih knjig, ki jih vedno skušam opremiti z najnovejšimi podatki.«
Danes si slaven in finančno uspešen. To gre tvojim kritikom še bolj v nos kot pa dejstvo, da si bil najboljši plezalec svojega časa.
(Smeh) »Da, najbrž res. Začelo pa se je čisto drugače. Rodil sem se v veliki družini kot drugi od devetih otrok. Na kmetiji v dolini Villnoss je bilo vedno veliko dela. Že zelo zgodaj sem vseeno začel hoditi v gore. Med študijem gradbeništva v Padovi se mi je strast do plezanja le še stopnjevala. Po prvi odpravi na Nanga Parbat, ki se je zame končala zelo uspešno in zelo tragično obenem, pa sem se začel preživljati kot alpinist in pisatelj. Veliko sem predaval, snemal filme itd.«
Nanga Parbat se je končal zelo uspešno in zelo tragično?
»Z bratom Günterjem nama je uspelo priti na vrh tega nevarnega osemtisočaka po novi smeri preko južne stene. Zaradi velikih težav v zgornjem delu stene sva se odločila sestopiti na drugo stran gore. Sestopala sva v neznano in po čudežu nama je v dveh dneh uspelo priti do vznožja. Sam sem šel iskat pot naprej skozi razbit ledenik. Brata dolgo ni bilo za mano. Šel sem nazaj pogledat, kaj se je zgodilo. Opazil sem velik plaz, ki je padel čez moje sledi in pod seboj pokopal Günterja. Bledlo se mi je od hudega, bil sem brez hrane in še dva dni sem taval proti dolini, dokler me ni po naključju našel neki domačin in mi pomagal nazaj v življenje. Jeseni istega leta so mi na kliniki v Innsbrucku delno amputirali šest prstov na nogah in blazinice na prstih rok. Vsa družina je bila zaradi bratove smrti hudo pretresena in mislil sem, da niti plezal ne bom več, kaj šele, da bi šel še kdaj v Himalajo. Vendar klica v sebi, tiste notranje nuje po visokih gorah, niti to ni moglo zaustaviti. Dve leti kasneje sem bil po novi smeri na vrhu 8153 metrov visokega Manasluja. V drami med sestopom z vrha sta mi umrla soplezalca Schlick in Jager. Takrat sem sklenil, da bom, če se bo le dalo, plezal na osemtisočake sam, tudi zato, da ne bi imel občutka, da posredno spravljam soplezalce v nevarnost. V naslednjih letih sem kar dvakrat poskušal sam ponovno na Nanga Parbat, a mi ni uspelo. Imel sem še premalo izkušenj in psihične trdnosti.«
Z več in več odpravami so se nabirale izkušnje, pa tudi uspehi.
»V obdobju optimalne zrelosti za plezanje v Himalaji, to je med 30. in 40. letom, sem imel poleg znanja in izkušenj tudi veliko sreče, brez katere preprosto ne gre. Tudi potem, ko sem preplezal vse osemtisočake, sem spoznal, da se najbolj veselim tega, da sem vse skupaj preživel. Zato imam na naslovnici svoje knjige o osemtisočakih odtisnjen žig ‘uberlebt’ (preživel).«
Veličino tvojim vzponom daje način, kako si se jih loteval. Vem, da si novim trendom dajal večjo prednost kot pa sami osvojitvi vseh 14 osemtisočakov. Preden si splezal na zadnjega, si bil na štirih kar po dvakrat.
»Vedno me je zanimalo kaj novega. Predvsem, kje so človekove meje. Na vse osemtisočake sem se povzpel brez dodatnega kisika. Nekateri vzponi pa so bili pravi mejniki v načinu plezanja na visoke gore. S Habelerjem sva leta 1978 kot prva na svetu splezala na Everest brez dodatnega kisika. Isto leto poleti mi je, spet prvemu na svetu, uspelo samemu splezati na Nanga Parbat po novi smeri in sestopiti po drugi, prav tako prvenstveni. Povsem sam sem bil na Everestu leta 1980, in to po prvenstveni varianti s severne strani. Leta 1984 sva s Kammerlanderjem, spet prva v zgodovini, opravila prečenje z enega osemtisočaka na drugega, brez sestopa v bazo. To sta bila Gašerbrum 1 in Gašerbrum 2 v Pakistanu.«
Kateri je po tvojem mnenju tvoj najboljši vzpon?
»Najvišje bi postavil svoj drugi vzpon na Nanga Parbat leta 1978. Šlo je za res čisti alpski vzpon čez 4000 metrov visoko Diamirsko steno. Preplezal sem jo v štirih dneh in dva porabil za sestop. V drugem bivaku sem doživel potres, ki je zajel ta del Pakistana in zaradi orjaških podorov ledu povsem spremenil podobo stene pod mano. Tudi zato sem moral sestopati drugje. Do danes te moje smeri ni ponovil še nihče.«
Že pred 21 leti ti je uspelo nekaj podobnega kot letos Tomažu Humarju.
»Način, kako sva se lotila stene, je bil res enak. Povedati pa moram, da je Tomažev letošnji vzpon tehnično bistveno zahtevnejši in še bolj nevaren kot moj Nanga Parbat.«
Preden si se posvetil Himalaji, si bil tudi izjemen plezalec v skali. V Dolomitih si soliral za tiste čase nekaj izjemnih smeri, kot recimo Philip-Flamm v Civetti.
»Če hočeš biti dober plezalec v Himalaji, solo plezanje kar nekako spada zraven. Preden so me prevzeli osemtisočaki, sem imel idejo solo preplezati vse najtežje smeri v Dolomitih, vendar so me kmalu začeli zanimati drugi izzivi.«
Prav ti si dosegel, da se je lestvica ocenjevanja težavnosti v alpinizmu odprla navzgor. Do tvojega prvenstvenega vzpona v Marmoladi je bila lestvica zaključena s številko 6, kar je pomenilo skrajno težavnost. Ti si svojo novo smer ocenil s 7.
»In povzročil strašne polemike. Ocenjevanje težavnosti se je dolga leta oklepalo nekih rigidnih meril. Izkazalo se je, da sem imel prav in danes je lestvica težavnosti odprta navzgor, kar je veliko bolj logično.«
Ob vsem, kar si splezal in doživel, ni čudno, da je tvoj knjižni opus tako obsežen. Nekje sem prebral, da si doslej napisal 35 knjig, ki so prevedene v številne jezike. Nekaj jih imamo tudi v slovenščini.
»Mislim, da jih ni toliko. Sam sem pri številki 30. Res pa je, da številne ponatise skušam dopolniti z najnovejšimi podatki, tako da je ponatis včasih videti kot nova knjiga.«
Kakšne naklade dosegajo?
»Različne. Odvisno, v katerem jeziku so tiskane. Za nemško govorno področje gre ponavadi za 30 000 do 70 000 izvodov. Imel pa sem že knjige, ki so bile tiskane v več kot 100 000 izvodih.«
Na Južnem Tirolskem si najbrž zelo popularen, saj si bil na listi Zelenih izvoljen v Evropski parlament.
»Ne! Vse je precej drugače. Doma me ne marajo preveč, ker so moji nazori in stališča precej drugačni od večine. Žal moram reči, da se večina politikov na Južnem Tirolskem nagiba na desno in se zavzema za desno opcijo, kar mi ni prav nič všeč. Na listi Zelenih sem kandidiral za Evropski parlament kot nestrankarski kandidat. V njem skušam narediti kar največ za regije, ki so po mojem mnenju prava perspektiva za prihodnost – Združene regije Evrope. Mimogrede naj povem, da se zelo zavzemam za Slovenijo in jo podpiram pri prizadevanjih za vstop v Evropo. Ljudje s takimi dosežki v alpinizmu so združeni Evropi lahko le v ponos.«
Živiš v Italiji, si Južni Tirolec, blizu ti je budizem, ukvarjaš se s politiko, varstvom narave, kvalitetnim turizmom, bio kmetovanjem, vinogradništvom, zanima te zgodovina … Kam bi umestil samega sebe?
»Sem Južni Tirolec in Evropejec z željo narediti kaj dobrega in koristnega za soljudi.«
Bil si eden od redkih alpinistov, ki so mu hoteli podeliti olimpijsko medaljo za dosežke v alpinizmu, pa si jo odklonil. Zakaj?
»Pobuda je prišla s strani Poljakov. Takrat sva z Jerzyjem Kukuczko že oba preplezala vse osemtisočake. Meni ideja ni bila všeč iz dveh razlogov. Menim, da v alpinizmu ni tekmovanja med ljudmi. »Tekmuješ« z goro. Drugo pa, olimpijske medalje za alpinizem imajo vse vonj po nacizmu. Prva sta jo dobila brata Schmidt za severno steno Matterhorna. Nacistični veljaki so ju predlagali za to odlikovanje. Podobno je bilo tudi z Dyrenfurthom leta 1938. Vsi trije so mi čisto simpatični in spoštujem njihova gorniška dejanja, vendar mi ta senca nacizma, ki je na žalost povezana z do sedaj podeljenimi olimpijskimi odličji za alpinizem, ni prav nič všeč.«
Iskal si jetija, to bajeslovno himalajsko bitje, in ga tudi našel …
»Ha, ha! To je res zabavna štorija. Prav zanimivo je, kako so bili nad mojimi trditvami najbolj ogorčeni tisti, ki moje knjige o jetiju sploh niso prebrali. Uspelo mi je najti povezavo med bajeslovjem in znanstvenimi dognanji. Že Hillary je med svojimi iskanji v 60. letih nakazoval to možnost, a je ni do konca raziskal. Pri svojih raziskavah sem prišel do spoznanja, da je jeti tibetanski rjavi medved, ki živi v neprehodnih pragozdovih v vznožju Himalaje. Večkrat se preko visokih sedel seli na južno stran gorske verige, pa spet nazaj. Zelo spreten je pri iskanju hrane. Na visokogorskih pašnikih pobija jake tako, da se postavi na zadnji nogi in z zamahom dvignjenih šap podre žival. Napada in giblje se ponoči, podnevi pa se skriva. Tisti domačini, ki so ga videli ponoči, pravijo, da hodi po dveh nogah. V nejasni svetlobi ne veš, ali gre za človeka, žival ali bajeslovno bitje. No, kakorkoli že, v svoji knjigi podrobneje predstavljam svoja dognanja in povem naj, da se knjiga imenitno prodaja.«
Star si 55 let, energije pa imaš še toliko, da kar vre iz tebe.
»No, čisto tako ni, kot je bilo včasih. Nimam občutka, da sem se postaral, le gore so začele rasti. Za pot na neki vrh potrebujem precej več časa kot takrat, ko sem bil mlajši. Sedaj si pač izbiram letom primerne cilje. Zadnja leta prav rad hodim v naravo z ženo in obema otrokoma. Vse bolj me zanimajo tudi drugi predeli našega planeta, ne le gore. Vesel sem, da lahko sedaj potujem z družino. Čez nekaj dni gremo v Indijo, ne v njene gore, ampak v puščave.«
Grad Juval, v katerem živiš, in način življenja »kot graščak« gre tvojim obrekljivcem najbolj na živce.
»To je res. Vendar naj povem, da sem se za Juval odločil, ker sem ga hotel predvsem ohraniti. Restavriral sem ga do te mere, da v poletnih mesecih lahko živim v njem, pozimi pa sem z družino v hiši v Meranu. Moja zamisel je urediti pravi alpinistični muzej in nekakšen »meeting point« za plezalce z vseh koncev sveta. Zbirali bi se na tem prostoru, kjer bi lahko izmenjavali informacije, se družili, zabavali, pa tudi napravili kaj koristnega. Ne vem še, če bo to v Juvalu. Morda se bom lahko za tak prostor dogovoril z mestnimi možmi v Meranu ali Bolzanu.«
Tvojih polarnih potovanj se nama še ni uspelo dotakniti.
»Sam jih opredeljujem kot iskanje neskončnosti, miru in tišine, ki ti je celo Himalaja ne more povsem dati. Seveda pa je vsako polarno potovanje zelo zahteven projekt, čeprav težko primerljiv z vzponi v Himalaji. Večen dan, dejstvo, da ti nič ne more pasti na glavo, pa tudi plaz te ne more zasuti, ti vseeno olajšajo izvedbo načrta. Nisem izvedenec za polarne kraje, a so mi kljub temu uspele nekatere imenitne reči. Opravil sem prečenje Grenlanda in Antarktike preko Južnega tečaja. Težave pa sem imel pri potovanjih na Severni tečaj, ko bi z bratom kmalu utonila in so naju morali rešiti Rusi s helikopterjem.«
Tvoja poškodba pete je pred nekaj leti zbudila veliko medijsko pozornost.
»Najbrž zato, ker se ni zgodilo v hribih. Zvečer, ko sem se vrnil domov, sem opazil, da sem pozabil ključ od vhodnih vrat. Da ne bi po nepotrebnem budil domačih, sem čez grajski zid skušal splezati na dvorišče, pa mi je kake tri metre nad tlemi zdrsnilo. Omahnil sem v temo in na peto priletel na kamen. Zdrobil sem jo na trideset koščkov. Po prvih pregledih je že vse kazalo, da ne bom mogel več hoditi, potem pa se je vse uredilo. Kakšnih ekstremnih naporov pa noga najbrž ne bi več prenesla.«
Te zanima še kakšen drug šport? Sprašujem zato, ker naju je gospod Majzelj (generalni direktor Mobitela, podjetja, ki je bilo generalni pokrovitelj Humarjevega vzpona na Daulagiri in Messnerjevega obiska v Sloveniji) povabil na večerno košarkarsko tekmo med Olimpijo in Albo.
»Rad imam smučanje, čeprav nisem ne vem kako dober. Spoštujem vsak šport in seveda tudi košarko. Vendar bi se zvečer raje nekam usedel s tabo in še nekaj plezalci, da malo izmenjamo mnenja, se spomnimo preteklega, proslavimo izjemen Tomažev dosežek in se ozremo v prihodnost. Vseeno pa hvala za povabilo na košarko.«
Upam in verjamem, da se pri nas dobro počutiš. Imaš kakšno posebno željo?
»Zelo me zanima vsa likovna umetnost, posebno še tista, ki je povezana z gorami. Vidim, da imaš nekaj imenitnih grafik s to tematiko. Kdo je avtor?«
Moj prijatelj in nekdanji soplezalec, tudi himalajec Danilo Cedilnik-Den. Opazil sem, da ti je posebej všeč njegova upodobitev Everesta, zato ti jo z veseljem podarim.
»Hvala, tega res nisem pričakoval! Povem naj, da se pri vas zelo dobro počutim in verjamem, da to ni moj zadnji obisk Slovenije.«
Viki Grošelj
