Franc Herle

Franc Herle (1917-1944)

Sin Henrika in Lucije, rojene Lamprečnik, rojen 3. 6. 1917 v Solčavi.
Številni družini je oče umrl, ko je bil Franc star 4 leta. Mati je družino preživljala kot gostilničarka. Osnovno šolo je obiskoval v Solčavi in Braslovčah, gimnazijo pa v Mariboru. Po končani maturi je šel študirat na Pravno fakulteto v Ljubljano.
Bil je zelo družaben, igral je violino in harmoniko. Posebno pa je bil dejaven v alpinizmu in smučanju.
Leta 1942 ga je okupator aretiral in zaprl v celjski Stari pisker, ker je bil osumljen sodelovanja z NOV. Po čudežnem naključju so ga izpustili, nakar je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Poslan je bil v Francijo v Chamonix. Od tam je prišel na dopust. V nemško vojsko se ni vrnil, na terenu je delal za partizane.
Aktivni borec NOV je postal v aprilu 1944. Kot obveščevalec je deloval v Zgornji Savinjski dolini, v Ziljski dolini in drugje na Koroškem. Padel je 23. 8. 1944 na Rikarski planini na avstrijskem Koroškem. Bil je žrtev izdaje.
Pokopan je skupaj s še tremi soborci na pokopališču v Radensdorfu na avstrijskem Koroškem.
Žal nimamo mnogo alpinistično koristnih informacij o plezalnih vzponih Franca Herleta. Doslej ni nihče zbral vsega napisanega niti morebitnih pričevanj. Njegov sodobnik je bil mr. ph. Dušan Gradišnik, ki je tudi že pokojni.
Nekaj odlomkov in zapisov, ki jih hranimo:
“Bil je navdušen smučar. Že na prvih smučarskih tekmah v Celju je pokazal neverjetne sposobnosti. S pridnim urjenjem je kmalu stopil v vrsto najboljših, si pridobil akademsko državno prvenstvo, zastopal barve Jugoslavije na akademskem svetovnem prvenstvu v Hoffgasteinu, zmagal na zadnji prireditvi prav na Okrešlju. Med številnimi priznanji, ki so krasila njegovo sobico v domači hiši, je imel najraje plaketo, ki si jo je priboril za doseženo mesto na Triglavskem smuku. Žal so bila ta odlikovanja s požigom hiše uničena. Ohranjena sta le še dva pokala: za Meštrov smuk in drugi, ki ga je dobil za doseženo prvo mesto na tekmi na Raduhi.
Bil je tudi izredno dober strelec, ki je na tekmovanjih dosegal najvišja mesta.
Vse pa je presegel vzpon preko severne stene Ojstrice, ki ga je napravil v prvem letu okupacije.
Franci Herle in Gustl Vršnik (ni bil Solčavan ampak Lučan, zato o njem nimamo nobenih podatkov) sta 11. in 12. avgusta 1941 preplezala novo smer v severni steni Ojstrice. Smer se giblje preko izrazito navpičnih plošč v levem delu stene. Mnogo sta poizkušala preden sta uspela. Prvič je bil Herle v steni že leta 1939. Pri enem od poizkusov je Vršnik padel, a je obvisel na vrvi.
V zadnjih letih pred vojno je Herle preplezal novo smer v severni steni Polskih devic in v Velikem vrhu nad Robanovim kotom. Plezal je tudi v stenah nad Odkrešljem in Logarsko dolino. Zelo pomembna je njegova tretja ponovitev smeri v severni steni Štajerske Rinke, ki jo je z Vršnikom opravil v šestih urah. (smer Režek – Modec?) . Njegov najtežji plezalni vzpon je v zahodni steni Raduhe, izjavil je, da ponovitev te smeri ne bi tvegal. ( smer mi ni znana !!).
Pod naslovom “Herletova smer v severni steni Ojstrice” piše Rado Hočevar med drugim sledeče: »Kako težavno, nadčloveško delo sta opravila Herle in Vršnik, se z besedami ne da opisati. Kako je vrtal luknje na mestih kjer komaj sam obdržiš ravnotežje, tudi ne vem. Vse to bo razumel le tisti, ki je kaj podobnega doživel. Danes se je lahko dvigati preko vseh klinov, danes veš, da je na koncu dobro stojišče, ki ga nekaj metrov prej ne vidiš. Strmina in izpostavljenost silna, skala pa kakor iz betona.-“
Glede “čudeža” kako je bil izpuščen iz celjskega zapora je po pripovedovanju njegove sestre Anike bilo takole: neki Nemec ga je v zaporu vprašal ali je res on tisti plezalec Herle, ki je preplezal tako težke plezalne vzpone. Po pritrdilnem odgovoru naj bi ga čez čas tudi izpustili. Morda je bil tisti Nemec kakšen planinec ali celo alpinist tega ne vemo.
Bakle raztresena po severni steni Ojstrice so najbže iz sedemdestih let, ko naj bi bil ognjemet preko severne stene – ne spominjam se letnice, pa tudi tega ne, ali je ognjemet sploh bil.
Menim, da je njegov prispevek k slovenskemu alpinizmu velik. Vrtanje stene, je bilo najbrž prvič izvedeno. Vsekakor gre za vrtanje z navadnim zidarskim dletom – kar je trajalo nedvomno zelo dolgo in bilo naporno. V luknjo, ki je bila v primerjavi z luknjami za današnje svedrovce, zelo velika – velikega premera je moral zabijati po dva klina ali pa je najprej zabil kos lesa in šele vanj klin.

Lojze Golob – bivši alpinist, andinist in himalajec.

Prepis dobeseden – brez popravkov!

Franc Herle: Moj dnevnik

Dne 2. februarja 1939
Tekma za prvenstvo A.S.K. Slabe volje, ker sem na predvečer zlomil hikorico. Z isposojenimi dilami slabo vozil. V dopoldanskem slalomu bil za Šorlijem (II.) Na štart za smuk šel skrajno nerazpoložen. Po prvi strmini s Španovega vrha vsled padca izstopil. To ni bilo prav in mi je žal, da nisem dalje vozil. Zmagal je zopet Marjan in si priboril Koroščev pokal.

Dne 4. II. 39.
Dolenc mi je posodil dile, da sem lahko štartal na prvenstvu ZFO. Sneg na smuk progi je bil odjužen in mi je slabo letelo. Mazal nisem prav. Imel sem zelo težek padec pri svislih ravno vizavi Gorenjčeve koče, da se mi je kar zahotelo toplega čaja in sem že sumljivo poglegal proti njej. No, pa sem se le premagal, se pobral in poganjal naprej, kar se je dalo. Spodnji del sem vozil brezhibno in se plasiral za Finžgarja, ki je bil prvi.

5.II.39.
Nedelja, pred kočo maša, po maši slalom. Za štart bil odlično razpoložen. Vozil oba teka brezhibno in je bil to eden mojih najboljših štartov. Prehitel me je Bertoncelj v vsakem teku za 2 sekundi, tretji Ravnikar, četrti Emil Žnidar. V kombinaciji sem na veliko presenečenje – zmagal. Zvečer s Šorlijem lumpala in pila vsak iz svojega pokala in se »uglihala«. Spal pri dr. Vidmarju na Rožniku kot grof.

12.II.39.
Uršlja gora. MGFO me je povabila na tekme. Izven konkurence bil prvi v slalomu.

19.II.39.
Mozirska koča. Banovinsko prvenstvo v slalomu. Vozil precej dobro z 1 padcem v 2. teku. Bil 4. za Cizlom, Čopom in Žvanom. Za mano pa vsi Jeseničani razen Pračka in (nečitljivo ime), ki sta bila zunaj.

25.II.39.
Pohorje, Senjorjev dom. Prvenstvo MZSP. Sneg na smuk progi pod nulo, povrh si še zamazal pod nulo. Z 1 lažjim padcem prispel šele 5. v cilj za Cizlom, Čopom, Gajšekom in Juričem.

26.II.39
Slalom. Premenjal dile in vozil z lažjimi. Bil 2. za Cizlom, pa toliko pred Gajškom, da sem zlezel v kombinaciji na 3. mesto. S presenetljivim uspehom bil zelo zadovoljen.

5.III.39.
Senjorjev dom. Državno prvenstvo v smuku. Smuk proga po večini ledena, v nižini pomehčana. To je bil moj najboljši štart, dosegel 4. mesto za Cizlom, Heimanom in Koblerjem. Štartalo nas je 60! (Same klase, hehe).

6.III.39.
Slalom za drž. prvenstvo. Hotel zlesti v kombinaciji še za mesto naprej, pa je bilo obratno. Imel kar celih 6 padcev in se plasiral na 11. mesto. Za državno prvenstvo v alpski kombinaciji 1939 bil 9. Plasma zvedel po radiu zvečer v Mozirju.

10.IV.1939
Okrešelj. Veleslalom s Savinjskega sedla. Z nekoliko favoriten treme zmagal tesno (3 sek) pred Jelenom. Spodnji del vozil slabo in s padcem pred ciljem izgubil svojih 15-20 sek.

13. – 16. IV.1939.
Triglavski smuk. Pri treningu vozil zelo drzno pa dobro. V petek tako zletel čez kamenje v Zgornji Krmi, da je čudež, da sem ostal cel. (Bolečin, ki sicer niso bile majhene, nisem dosti obrajtal. Na savezne stroške!). Ker je zmanjkalo v Krmi snega, so postavili veleslalom. Vozil brez padca z odlično namazanimi dilami in bil 13. za Lukancem in pred Koblarjem. V svojem razredu bil II. To je bil moj zadnji štart izven Solčave in zato sem toliko riskiral. Hvala Bogu, imel sem srečo in ostal zdrav.

21.IV.1939.
Z Rafkotom v Ga – Pa (Garmich Partenkirchen) na petelina. Seveda z dilami. Lepo sončno vreme. Zvečer smučala v trdo noč. Ob svitu dobila plen in hajd z dilami v dolino.

1.V.39.
Sam v Ga – Pa. V deževnem vremenu občudoval in obžaloval naravo, precej sestradan, ker razen kruha, čaja in malce sladkorja nisem imel ničesar. Petelini, eroplan, srnjak itd. vsega je bilo.

5.V.39.
V Matkovi Krnici na petelina. Lepa junijska svetla in topla noč, še lepše jutro pod bajto na preži. Petelin pel, pa ga je kuharica zmotila. S kroglo strelil mimo perja.

29.6.39.
Z dilami na Škarjah. Tudi sam. V kopalkah in soncu smučal. Enkrat pošteno zletel, še bolj pošteno oplazil golo zadnjo plat in kračo ter preklal smučko Greswig. Vsekakor profit.

23.VII.39.
V ST. Moritzu počil prvega gamsa. Sam, vroče.

30.VII.39.
Na kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani.

31.VII.39.
Na primiciji Frančeta Zagradišnika pri Novi Štifti.

3. – 10.VIII.39
Okrešelj. Planinsko. Lepo vreme in prijetna zabava. Preplezala težke stvari. Ko je vsega zmanjkalo, odhod v dolino.

13.VIII.39.
Nedeljsko popoldne. S Ratk. Frančkom proti Robanovemu kotu, da naskočiva drugo jutro Poljske Device, ki jih še ni prestopila iz te strani živa noga. Kot je nabasan plavosive megle, od časa do časa dežuje. Megla moreče leži, ne odneha, le premakne se malo. Pa moram za vsako ceno zjutraj proti steni, ker Franček ima edino ta dan prost, sicer mora na šiht k drvarjem. Sam ne morem, drugega ne dobim. Rafko se mi je skujal, ko sva si po bliže ogledala steno Device, ki je bila še res devica.
Ob kakih desetih ponoči prikrevsama v kot. Krstina je že spala. No pa kaj drugega moreš pričakovati kot to, da jadrno vstane, skuha čaja pa priloži črnega kruha. Ko s Frančekom uničiva to zadevo, sta tudi že postelji skrbno pripravljeni. Lahko noč, Kristina.
Ponoči se bo nemara zlilo in jutri bo dobro. Pobožna želja. Že sva s Frančekom zaspala na listnatih »dekah«. Ob 4. zjutraj. Iz postelje. Od strehe in raz bukovje kaplja. Megla se trga. Hitro pokonci, da bova preje čez zeleni Brezovec. Že je 2 urni tempo – navzgor hoje za mano. Pri steni. Po široki polici do grebena in ob njem navzgor. Čevlje dol, plezalke gor, vrv je že v akciji, Franček je skrit za robom. Pred nama v vsakem oziru navpičen sklad. Na, to si, Devica. Trn v peti, ki si odkimal že tolikim nagajivcem in jih napotil nazaj h Kristini na kislo mleko.
Megla že nagaja. Kot mokra cunja, ki jo izpira perica, se obeša v previsih. Izgleda, da se je Devica pravkar sklonila proti Kotu. Pa ne boš, magari se zavrtiš. Ura je vedno daljša; noga išče stop, roka prijem. Klini ob pasu potrkavajo ob skali, vedno več jih ostaja v skali, vedno manj na pasu.
Evo me. Že imam široko stopinjo in nekdo je pripravil sedež. Zaradi sigurnosti še pribijem železo. Najhujše je za mano, čaka samo še »frizura«. Pa Francek je še na onem koncu vrvi, ki je prav vsa potekla. Že grize skalo Francek. Me že preklinja, ne more. Oprtnik mu nagaja. V svoji dobrodušnosti ni vedel, kam ga bom peljal. On prav: (videl ga nisem, ker je bil pod previsom) »Grem nazaj« jaz: »grem naprej; vsak desetkrat. Pa Francek je bil kot otrok pastir v Robanovem kotu, vajen vsega mogočega in nemogočega. Pa lahko pove, da je njegov oče našel Šumana v Mrzli gori itd. Glej čudo: vrv je popustila, za dolžino komolca sem lahko potegnil čez ramo.
»Potegnil se je« mi je veselo ušlo. Zopet molk. »Grem nazaj« jaz: grem naprej; vsak desetkrat. Tiho. Rrzsk pravi vrv, ko se je približal. Tokrat nekoliko pritajenega stokanja: grem nazaj, jaz: grem naprej, vsak desetkrat. Termin je že šel h kraju, ko se je roka ravno pripravljala, da zopet pritegne običajni komolec vrvi. »Drži!!« Prav v tem hipu so tudi moja pleča vedela pri čem smo. Franceku je izpodrsnilo, ga zasukalo, da je obvisel s hrbtom uprt v steno, noge skrčene, roke so se, naravno, krčevito držale vrvi. Nekako tako, kakor visi pajek na svoji lastni niti.
No, kmalu je bil pri meni. Požirek žganja je obema dobro storil. Še nekoliko akrobacije in roka je segla na teme Devici. Ko sem zlagal vrv je Francek izredno debelo gledal med v ovalni »zlati« škatli od Slov. čebel. društva in črn kruh ter ni vedel, ali bi preje ugriznil ali obliznil. Tu imaš, Devica, sva si mislila oba, pa ti tudi priznala. Zdaj bo pa še Rafko dal za pijačo, ko je rekel, da ga ni, ki bi njegovim Devicam devištvo vzel.
H Krstini v Kot sva se prigugala, ko naju je prej med potjo čez Moličko planino vremenski trinog poplačal s tremi izdatnimi plohami. Pa Kristinin čaj je vse popravil. Drugi dan je bila Velika Gospa.

16.VIII.39.
Svetega Roka dan. S Petrom v Chamonix na gamsa. Odličen golaž.

22.VIII.39.
Z Dušanom preplezala Veliki vrh v direktni smeri. Do sedaj moja najtežja partija.
Opis plezarije, ki sva jo naredila z Dušanom v Velikem vrhu 22.8.39.
Mračilo se je že, ko je pribrnel Dušan na svojem 200 ccm NSU v torek 21. avgusta. Ker sem računal, da pride še le v sredo, me je našel nepripravljenega. Dušan je prinesel poln nahrbtnik: vrv, železje, plezalnike, drugega nič. Stopila sva za hišni vogal in se v naglici pogovorila potrebno. Dušan se je odpeljal v Logarsko k Fortu. Jaz sem z amerikansko naglico napolnil oprtnik s potrebnim; na običajnem mestu na štedilniku me je že čakala večerja: polenta, kava in kruh. Z mamo sva tokrat bolj na kratko opravila vsakokratno izpoved. Poskušal sem napraviti tihe korake v razsušenih kvedrih, da ne bi motil gostov v gostilni. (Leva roka je držala nahrbtnik na desni rami, desna je odpenjala usnjen pas, ki je moral tudi odjenjati spričo trebušnega obsega, ki se je vsled neravno pičle večerje hitro povečal, ko sem stopil raz prag po vasi.) Dušanov motor je že hripavo brnel doli ob mostu. V hitrih ovinkih letiva proti Rogovilcu; konjička v štalco in pod ključ. Dušan je stopil še po cigarete. Dolgih korakov sva se zakadila čez most, bela žarnična luč je ostala na zidu nad napisom »Rogovilec« ko sva zavila na ovinku v desno proti Kotu. Trda noč je ždela med smrekami, ob kamenju sva se spotikala; malo sva govorila, ko sva stopala proti stanu. Tudi to pot je Kristina že spala. Se ve, kaj da ne bi. Od štirih zjutraj je bila na nogah kot vsak dan. Zataji trudnost, že podpihuje neubogljiv ogenj v štedilniku. Dušan je izvolil mleko, jaz čaj. V posteljah sva bila kmalu in tudi spanec ni odlašal. Privzgojena budilka me ob pol petih obrne na ležišču. Raz Dušana sem potegnil odejo; sprva je ugovarjal, pa kaj boš: hočeš, nočeš, moraš! Odprl sem okno proti Raduhi, kjer je svit že bdel in kontroliral oblake. Kristina je že pomolzla krave, ko sva se midva opasana spravila k zajtrku.
»Z Bogom, srečno pot« pravi Kristina; »Adijo, nasvidenje« midva, ko sva jo že ubrala v svežem jutru proti Molički po poti. Hitro sva hodila. Dušan me je karal, zakaj hodim naprej. Nič ne pomaga. Ura je kazala šele šest, ko sva se v Žvižgovcu izneverila poti in zavila levo skozi luknjo proti Veliki Zelenici, ki leži v vznožju Velikega vrha. Tudi to je kmalu za nama. Posedla sva v travo na zelenici. Med prigrizovanjem jabolke so oči obeh iskale in begale po nenavadni steni Velikega vrha. Ima namreč to posebnost, da je ob vsem vznožju ispodjedena do višine kakih 50 m. Srednji del je položnejši, zgornji pa ima kakih 85 stopinj in je ostro odezan z dolgim vršnim robom.
Jaz sem sicer hodil že dolgo na ogledi: iskal sem vstopa, gledal s temena navzdol, z Grofičke meril z daljnogledom. Vedno sem se vračal z ugibanji in nezaupanjem v dolino. Že v starosti trinajstih, štirnajstih let, ko sva s domačim Rafkotom iskala koz ali ovac po zijalkah in gredeh Grofičke – bil sem na počitnicah v Kotu – sem občudoval in s spoštovanjem ogledoval drznost stvarstva, ki je s tako mogočnim zidom ogradilo južno stran Robanovega kota. Dolg in mogočen je ta zid. Mraz in senca se igrata po njem. Sonce ga obišče le v kratkih poletnih mesecih in še to samo v popoldnevih. Dostop do njega je neroden. Predvsem zato, ker se Robanovi fantje boje za svetišče svojih gamsov in pa, ker ne najdeš nobene poti. No, do pod Velikega vrha se lahko pritihotapiš, če zapustiš na pravem mestu pot, ki pelje na Korošico.
Z Dušanom sva torej požirala in srkala sok jabolke in iskala z očmi. Pomaknil sem se nekoliko nazaj, postrani sumljivo poškilil proti njegovim velikim skoro sanjavim očem, ki so se nepremično zapičile naravnost v dno vpadnice, če jo potegneš z vrha. »Imaš prav« mi je hitro ušlo. »Tu bo treba poskusiti«. Dušan je prižgal cigareto, globoko potegnil, izpustil dim skozi nos in usta hkrati, mojstrsko pljunil, rekel pa nič. Sploh sva malo govorila. Pa ne, da bi bila malodušna, ne. Toda več ali manj še nepreizkušena za take stvari, prešibka. In vendar je nama plesalo po licih tisto hrepenenje, ki se loteva vsakega mojstra – plezalca, ko zvedavo pristopa naproti novim navkom, novim izkušnjam. Tako se zdi, da poživi skala, ki si jo izbral, vsaka odrast na njej se zdi da govori, da vabi; bo šlo: tu, tu, tu.
Po travi sva šla nekoliko navzdol do skale in vstopila v kratke prodnate police od desne, tako, da sva imela kmalu spodnji kljun stene pod seboj, vsega kakih 8 – 10 metrov. Tu sva se navezala. Dušan poskuša prvi. Pleza v desno. Zavitost stene naju takoj opomni na skrajno previdnost. Dušan se je vrnil. Pričnem jaz v levo. V strmi, ozki pečini napredujem počasi. Na levi brani sicer ozek parobek, da bi iztegnil telo, v desno pa je pečina odrezana v lahek previs. Oprimki so medli, stopi prav tako. Počasi, previdno rijem navzgor. Klin sem tukaj zabil bolj iz probe kot iz potrebe. Vrvi sta prav pri kraju, ko dosežem sigurno varovanje v polici, ki nekako svedrasto zavije navzdol v drugo smer, tako, da je od spodaj ne vidiš. Dušan je kmalu pri meni.
Komad nad nama je kritičen, kot sva pozneje presodila, najtežji v celem. Na levi gladek hrbet, ki konča v popolnoma gladki in viseči steni. Kakih 10 metrov nad nama sloni previs in zapira očem prosto pot navzgor. Dušan je svetoval, da bi poskušala desno v strmo steno, ki nosi plitko poklino. Nemara bi bilo tu boljše. Odločil sem se, da poskusim naravnost po zajedi navzgor proti omenjenemu previsu. Izpod njega visi v zajedi sklad rdečega kamenja in plošč, ki delajo videz stopnic. Bil sem prepričan da bo šlo od tu dalje pod previsom v desno, kjer strmina očividno pojenja. Kmalu sem bil v rdečem apnencu. Vidim, da je stvar drugačna. Sklad je nič manj kot navpičen in jedva visi v zajedi. Ves sem v njem; noga tvegano stoji na uprti plošči, prsti obeh rok se krčevito drže dveh glav. Plaha sumnja šine skozi glavo. O varovanju ni govora. Vrvi prosto vista proti Dušanu, ki se je skril za robom in čaka. Rdeča snov se vsiplje ob telesu, kamenje nad glavo se samo ruši; izgleda, da se hoče otresti nezaželenega bremena. Nihče se še ni obešal po njem. Desna roka išče prijema naprej. Hočem se potegniti. Rdeče gručevje nad glavo oživi, izpod desne noge se odlušči kamen. Glava se krčevito prisloni, prsa drže kot disk veliko skalo, telo se tesno stiska ob rdečino. Zgoraj se še vsiplje, lušči, rdeča moka sili v oči, v usta, v nos, -za srajco-. Srce oživi, na sencih se jasno čuje utrip, prah se lepi z znojem. Teža pritiska telo, glava leze v prsa, zdi se, da telo odjenjuje. Leva roka se še krčeviteje vsesa v rdeč kamen, oprt ob steno. Glava, prsi, telo se počasi odklonijo v desno: zajezeno kamenje pada navzdol, udari v koleno ali nart pada v dno. Le lahen vetrič ali nezaznaten sunek od zgoraj in telo bi se na mestu zavrtelo, za menoj Dušan: dve vrvi sta naju vezali. Izravnal sem mišice na levi nogi, ki se je že kočila pod težo vsega telesa. Tempo srca se je zmanjšal, pot se je odcedil po licih, skušal sem se umiriti. Desno nogo sem v razkoraku pritisnil ob gladko steno na desni. V višini ramen sem zapazil plitvo špranjico v živi skali. Z desno počasi odpnem klin in zastavim v njo; kladivo previdno udari. Železo obtiči. Še enkrat, te, tenk, tejk, tink. Dalje ne gre; za kake tri do štiri centimetre se je zarilo v trdo skalo. Vpnem karabin in vrv. Vsa stvar bi pač gotovo zdržala težo kozlička, ki se kolje ob veliki noči. In vendar sem videl v tej edini točki edino rešitev, vse sposobnosti, vso iznajdljivost, kako jo doseči z nogo, sem spravil na dan. Zgoraj sem videl nekaj plitvih, komanj zaznatnih špranj. Kako sem prestopil v steno in se z desnim stopalom oprl na klin ne vem. Moralo je tako priti. Prsti so se srdito zapičili v špranje tam zgoraj, kot pajek po steni sem se s čudovito silo potegnil navzgor. Roka je dobila trden prijem, noga varen stop. Od široke strmine je ostal le ozek pas, kot 2 – 3 m široka viseča preproga. Pod previsom na levi, ki konča z udobnim kotlom v izraziti preseki čez steno. Sem že tu. Od spodaj slišim: »E, vrvi je konec.« Izmenjala sva par besedi; Dušan je pričel. Jaz sem odprtih ust lovil sapo, živalsko utrujen sem potegoval vrvi čez ramo, komolec za komolcem. Vrv je zastala, znak, da je Dušan v rdečini. Globoko dihanje, prej pihanje, se sliši, drugega nič.
Zdajci klecnejo kolena k tlom, vrv zadrži krvni tok, Dušana je rdečina odrinila: glava je šla naprej, težak oprtnik mu je obvisel za vratom. Tako mi je povedal. No nič posebnega. S podobnim imaš često opravka. Ko sem privlekel vso vrv, sva posedela v kotlu. Požirek žganega je privezal dušo. Dušan je turkoval z »ibarco«. Privoščila sva si daljši odmor, kajti utrujenost je bila z dveh obrazov. Po grabnu sva hitro napredovala. Dušan je plezal naprej. Od grabna, ki postane neprehoden in se zgoraj izgubi sva plezala nekako za dolžino vrvi v desno po širokem rebru. (Zanimiva in problemska bi bila plezarija po levem stebru, kot sva od zgoraj ugotovila, bi ga midva ne zmogla. Menim sploh, da je nepreplezljiv). V kratkem rovu sva postavila možica. Strmina na široki rebri se nekako analitično stopnjuje do navpičnosti, ko se zopet ublaži v položnejšem, z redko travo posejanem jeziku. Dušan je bil že visoko nad rovom, ko je začela vrv počasi drsati nazaj. Dušan se je vračal in pravi, da ne gre. Poznala se je nama obema velika izčrpanost, dasiravno nisva bila slabo trenirana. Po lepo vrezani zaseki v desno sva obšla rebro in tako dosegla travnat jezik. Kratek počitek. Pred nama na levi snežno bela vršna stena, škrbina na desni se izgubi za robom. (Izredna belina apnenca pade sploh v oči po vsej panorami od Velikega vrha preko Poljskih Devic in Krede tja do osamljene Turnice nad Bevskim stanom).
Kake pol metra visok slemenast rob, ki visi po steni, dokler vidiš, me je takoj hipnotiziral. Prebil sem se pod njim na levo in ob njem navzgor. Plezarija v tem komadu je res pravi užitek. Dušan je stal spodaj na travi, me opominjal, svaril in razlagal kje naj primem, kam stopim. Nekako na sredini sem prestopil čez rob na desno (kline najdeš na obeh straneh). Dušan je hitro opravil svojo nalogo. Po tej črti naprej na 1 m dolgo sleme, kjer je Dušan skonstruiral poslednjega možica. Čez lahek previsen prag sem se levje zagnal in lahko sva stopila na Vrh.

28.I.1940.
Slalom v Škofji Loki v izvedbi Sm. kl. Ljubljane. Počasi pa gvišno nabrisal vse (nečitljivo) z Gajškom vred. Neka baraba mi je ukradla palce, takoj ko sem stopil raz avtobus. Bog žegnaj!

4.II.1940
V južnem snegu branil pokal ZFO v Bohinju. V smuku pokazal publiki, kako se poišče bližnjica in kako se – zleti. Bil drugi za Bertocljom. V kombinaciji pa tretji, ker me je Žnidar prehitel. Poraza so bile to pot krive moje nemogoče dile.

11.II.40.
ASKovo prvenstvo na Črnem vrhu. Konkurenca huda. Spal pod Sv. Križem, pri maši orglal (rajski glasovi!!). Kakor kremen trda je bila proga, ker je nenadni mraz prekvasil vodo v led. Pa kljub temu – strahu ne prenesi – naravnost mimo mecesnov. V spodnjem delu – hvala Bogu – zopet smola. Dila se mi je odpela in zamuda 20 sekund je bila na mestu. V konkurenci kljub temu zmagal. Popoldne zmagal še v slalomu in pokal iz »ausloga« na mojo kredenco. Za leto dni!

18.II.1940.
Mrzlica. V drugem teku slaloma ga (nečitljivo) in imel za smuk st 4. Smuk pa vzel pod noge – pred ciljem še enkrat zletel v grmovje – pa kljub temu zmagal in postavil rekord na progi Mrzlica – Trbovlje s časom 8 minut 58 sekund (preje Dvoršak 13 minut) V kombinaciji drugi ?? za Knopom.

25.II.40.
Celjska koča. Prvenstvo M.Z.S.P. Dile so mi delale dosti preglavic. Pa vendar bil v smuku 2! Za Gungadinom. Tudi v slalomu bil drugi (za Dvoršakom). Kombinacija tretje mesto. Spal pri Dušanu in dobro jedel.

2.III.1940
Kranjska gora. Akad. sm. prvenstvo. Najprvo sem (nečitljivo) dilo zlomil in s plehom na tekmi zletel v luknjo. V smuku bil tretji za Heimanom in dr. Novakom. V Slalomu ravno tako. Zvečer vino in harmonika, (nečitljivo ime) pa mi privezal nahrbtnik na glavo.

25.III.40.
Mozirska koča, Meštrov pokal. Pošteno sem ga polomil; slabe volje odjadral proti domu.

31.III.40.
Prvenstvo Raduhe. Odličen štart v smuku in prav tako v slalomu. Brez padca. Nekoliko pravde s koroškimi brati. V Črno in še nazaj domov. Moja najdaljša tura.

13. V.40.
Okrešelj, prvenstvo Logarske doline. Za 2 desetinki sekunde bil pred Dušanom. He he.

Original pri Lučki Golob (Herle) – Solčava