Gorenjski Glas 05. avgust 2003
Če se kdo še jezi na Triglavski narodni park, češ, vtikajo se v vsako figo, preganjajo uboge gobarčke, hribolazne pohlepneže, ki trgajo šope planik, ubožne Čehe, ki spijo po avtih, ga ta jeza v teh dneh mora miniti. Oh, kje si naravovarstvenik, zavzdihneš, ko gledaš te trume in trume, ki gomazijo po Julijcih in alpskih dolinah! V Vrata, recimo, voziš v neprekinjeni koloni gor in dol! Če potem naletiš še na razdejano zatočišče, bivak na Rušju nad Vrati, te pa resnično vse mine. Bivak naj bi nudil zavetišče gornikom, ki v gore prihajajo drugače: z gorniškim srcem, zaljubljenostjo v plezarijo, z dušo in kulturo. V njem naj bi prenočili, ga zapahnili in odšli. Kje pa! V njem žurirajo tudi teden dni, ga zasvinjajo, pokradejo in ne zapahnejo, tako da vanj vdrejo še ovce. Skrbnikom, jeseniškim alpinistom, ki že najmanj deset let obupujejo nad divjaki v njihovih bivakih, je zdaj prekipelo. Zavetišča, ki so ob najbolj obljudenih poteh, bi najraje poleti zaprli, ključ pa spravili v dolini. Če bo pri takih objestnežih ključavnica seveda vzdržala! Ali pa bi jih morda le popolnoma izpraznili? Karkoli bodo storili, je lahko za prave planince rudi narobe, a tako se ne gredo več. Ni pomoči. Naj leto in dan kupujejo nove jogije in deke ali morda postavijo stražo na 2000 metrih ali kaj?
Če v zavetiščih tujih gorstev zadostuje, da jih pregledajo le dvakrat letno, jih pri nas očitno obiskujejo k vandalizmu nagnjeni objestneži. Taisti junački si na tujem še pisniti ne bi upali, tu je pa itak vse »naše«, vse zastonj in za odnes’t. Kakšna vzgoja!
Darinka Sedej
