Kaj manjka evropskim pešpotem? — Zakaj bi zgolj brez pravega smisla hodili po skoraj opuščenih, zaraščenih, nepopularnih in tudi od boga pozabljenih poteh, če lahko potujemo med vesoljskimi kapsulami?
Evropa ima svoje velike pešpoti, dolge kot epopeje in razvejane kot birokratski obrazci, ki jih je treba izpolniti, preden sploh stopiš na pot. Čudovite so, res, a pogosto samevajo, kot da bi se trudile biti skromne v času, ko se vse meri v všečkih. Medtem pa se nekaj povsem drugega dogaja tam zgoraj, na policah, sedlih in vrhovih: majhne škatle, ki so bile nekoč namenjene preživetju, so v stoletju obstoja postale popkulturne ikone. Bivaki, te alpske kapsule, ki so včasih spominjale na skromne škatle za sardine, danes žarijo kot vesoljske ladje, ki so pomotoma pristale v Alpah, ker je nekdo v kontrolnem centru zamenjal koordinate.
Če bi se pri European Ramblers’ Association – ERA (ustanovljeni leta 1969 v Nemčiji, z registriranimi 12 potmi v dolžini 60.000 km, katerih deli so slabo označeni ali pa sploh še ne obstajajo v naravi) znali vsaj samo malo pošaliti sami iz sebe, bi že zdavnaj ugotovili, da je rešitev pred nosom: namesto da se trudijo oživljati pešpoti, ki jih nihče ne pozna, bi lahko preprosto povezali tisto, kar že živi svojo lastno digitalno slavo — bivake. Zakaj bi hodili od vasi do vasi, če lahko potujemo od kapsule do kapsule? Zakaj bi iskali prenočišča, če jih lahko najdemo v obliki aluminijastih modulov (stisnjenih iz pločevink piva), ki so videti kot prototipi za naslednjo misijo na Mars?
Luca Gibella je v knjigi I bivacchi delle Alpi / 100 anni di emozioni in scatola lepo opisal, kako so se bivaki v zadnjem stoletju razvili skoraj kot vesoljska arhitektura: najprej majhni, potem večji, potem tehnološko napredni, potem fotogenični, potem viralni. Če bi jih Evropa povezala v enotno mrežo, bi dobili pot, ki bi bila hkrati kulturna, arhitekturna, gorniška in — bodimo iskreni — najbolj fotogenična na kontinentu. Camino bi končno dobil konkurenco: romarji bi romali k dobri svetlobi, ne k svetnikom, in namesto cerkva bi jih sprejemale kapsule, ki izgledajo, kot da so jih astronavti odvrgli med povratkom z orbite.
Evropske pešpoti so čudovite, a trpijo za sindromom »preveč kilometrov, premalo hype-a«. Če bi jim dodali bivake, bi se nenadoma spremenile v igro: vsak bivak bi postal checkpoint, vsak odsek achievement, mlajše generacije pa bi končno razumele, zakaj se sploh splača hoditi. In kar je najlepše: posodobitev poti ne bi zahtevala zip-lin(e)ov, panoramskih platform ali drugih adrenalinskih dodatkov, temveč nekaj, kar je že del gorniške tradicije — samo da je zdaj postalo kul.
Seveda bi morali bivake (se/ve/da z obveznimi latrinami) postaviti tudi tja, kjer jih narava ni predvidela (kamnolomi so npr. prav idealni). Zakaj bi se omejevali? Če že živimo v času, ko se bivaki spreminjajo v arhitekturne ikone, bi jih lahko postavili na Pireneje, v Karpate, na Balkanske vrhove, na Škotsko višavje, morda celo na kakšno obalno pečino, v Ankaran na zaključek transverzale, za tiste, ki radi kombinirajo morje in estetiko. Saj ne, da bi bilo to nujno — a če je Evropa kdaj potrebovala razlog, da se ponovno poveže s svojimi gorami, je to prav ta nenavadna ideja.
Pod šalo se skriva resnica: bivaki so eden redkih primerov gorske infrastrukture, ki je hkrati funkcionalna, simbolna, zgodovinska in skromna. Ne razstrelijo krajine, ne zahtevajo žičnic, ne spreminjajo gora v zabaviščne parke. So majhne, tihe kapsule, ki so tam zato, da človek preživi noč, ne zato, da gora postane atrakcija. In prav zato bi evropska transverzala po bivakih (ali pa namestitev bivakov na obstoječe E-pešpoti) lahko bila nekaj več kot šala — alternativa hiper-turizmu, protiutež zip-line mentaliteti, spomin na tradicijo, ki je bila inovacija, in hkrati nova zgodba, ki poveže ljudi na način, ki je sodoben, a spoštljiv.
Tartarin iz Tarascona bi bil tudi danes navdušen. Ko je v Daudetovi zgodbi stopil v Alpe, je snežni most videl kot zver, ki ga čaka, da ga požre. Če bi danes stopil pred trikot Ofis, bivak Gervasutti ali Bruna Ferrarija, bi verjetno vzkliknil: »Mon Dieu, to je pošast iz neba!« In potem bi seveda vstopil, se fotografiral, razglasil, da je osvojil Mont Blanc, čeprav bi bil v resnici na parkirišču pod velikoplaninsko muzejsko gondolo. Tartarin je bil mojster pretiravanja, a prav zato bi razumel, zakaj je ideja o transverzali po bivakih tako privlačna: ker združuje resničnost in domišljijo, gore in vesolje, tradicijo in Instagram.
Evropa ima pešpoti, ki jih nihče ne pozna. Alpe imajo bivake, ki jih pozna ves internet. Če bi to dvoje združili, bi dobili pot, ki bi nas učila, da se lahko tako kot med vrhovi, policami in sedli, ne da bi gore zaradi tega postale manj gore, premikamo tudi med kraji in mesti na evropskih pešpoteh. In da se lahko smejimo, medtem ko razmišljamo o tem, kako naj v prihodnosti obiskujemo kraje, kjer smo še vedno samo gostje — tudi če se občasno obnašamo kot Tartarin, ki je prepričan, da je osvojil svet, ko je v resnici osvojil le svojo lastno zgodbo. Zakaj meščani postavljajo škatle med in po gorah in ne ob svojih mestih, pod svojimi gradovi?
AZ
